Pogovor s plesalko latinskoameriških in standardnih plesov, po novem tudi bachate, ki se je pred tremi leti preselila v Phoenix
Draga Tjaša, gledam v arhiv in vidim, da se je pisalo leto 2017, tudi april, ko sva nazadnje naredili intervju, in takrat si že bila v Ameriki oz. si se tja odpravljala. Zdaj si pa že koliko časa plesalka v Arizoni, samo ne vem, če že z zeleno karto?
Najprej naj se zahvalim prav po ameriško: ‘Thank you for having me!’, in takoj za tem omenim, da mi slovenščina gre že težje z jezika! Leta 2017 je padla odločitev, da se preselim v Ameriko, res je. Ko sva se slišali, sem bila že na drugi probi, seveda še brez vize, brez dela, ampak s toliko entuziazma in energije, ki mi je prav prišla, ko sem se vrnila domov in prihodnjih sedem mesecev pripravljala dokumente za delovno vizo! Samo viza je stala več kot 10.000 dolarjev, in to sem bila sponzorirana s strani, ki mi je nudil delo. Prišla sem zadnji dan oktobra naravnost na noč čarovnic, praznik, ki mi je vedno bil tako všeč! Letos za noč čarovnic bo štelo tri leta in viza bo iztekla. Za zdaj je načrt, da jo obnovim za prihodnja tri leta, zelena karta pa je dolgoročen načrt.
Nazadnje si bila v Nemčiji in si za moj portal dejala, da ni nič kaj ustvarjalno okolje, ki ne ponuja razvoja. Torej je Amerika še vedno sanjska dežela? Ti je dala v tem času, kar si si zamislila?
Ja, Nemčija je bila zame brca v temo (smeh)! Ampak sem se ogromno naučila. Amerika pa je definitivno dežela, kjer se sanje lahko uresničijo zaradi tako močne ekonomije in kupne moči, ki pride z njo. Je pa tudi to dvorezen meč, tukaj se dela trikrat več. Tako kot sta predano delala moja starša, brez delavnikov, vedno na voljo plesalcem. Ja, zavidala sem jima. Tukaj ni nič lažje kot doma, ampak je norma, da vsi delajo in to ves čas. V bolj socialno urejenih državah je pa norma, da se pričakuje plača samo zato, ker si se usedel na delovno mesto. Kar načeloma ni slabo, ampak meni svoboda na ta način bolj ustreza. Zato so plače tukaj tako zelo različne. Na istem delovnem mestu, če si delaven, lahko zaslužiš veliko več kot tvoj sodelavec. Hitro se lahko premikaš po socialni lestvici. Žal pa ne samo navzgor. Sem pa opazila eno zelo zanimivo odliko ljudi tukaj – vsi te podpirajo in so veseli zate, če si uspešen. Celo ponosni so na to, da te poznajo! Pride verjetno s tem, da je dovolj dela za vse.
Žal sva se s plesalcem Jordanom Seawrightom razšla zaradi njegovega študija, ki ga je odpeljal v Seattle, WA (več kot 2000 kilometrov stran od mene), ampak partnerstvo že na začetku ni bilo idealno. Američani pač nimajo enake plesne kulture kot mi Evropejci. Pot, solze in kri so norma za naš trening, in dolge ure v dvorani tudi. Njim to ni potrebno, ker imajo drugačne priložnosti od rojstva. Hvala bogu, če dobro pomislim, zato pa smo Evropejci tukaj v plesnem svetu zelo cenjeni. Trenutno iščem plesalca iz Evrope. ampak je karantena pritisnila pavzo na moje vaje. Veliko se dogaja, ampak imen še ne morem izdati, ker nobena odločitev še ni dokončna.
Vidim na družbenih omrežjih, da si plesno seveda v polnem zagonu. Kaj počneš natančno? Si še tekmovalka, si pedagoginja?
Seveda je delo na prvem mestu, brez dela ni denarja, brez denarja ni ne kruha ne plesa. Moje delo pa je poučevanje latinskoameriških, standardnih plesov in pa po novem tudi ‘american rhythm’ in ‘smooth’ plesov. Trenutno, dokler ne najdem partnerja za, po ameriško povedano – ‘international latin style,’ se ukvarjem z bachato!! Za tiste, ki ne vedo, bachata je dominikanskega porekla in se je razvila v tri stilistične zvrsti. Urban bachata, dominican authentic style in pa sensual bachata, ki je pisana na kožo meni in mojemu partnerju za bachato, Bainu Craddocku. Bachata mi je prirasla k srcu, ker je izključno ‘lead & follow dancing’, kjer se moški (lead) odločaj glede na glasbo, ki je predvajana, kaj in kdaj bo vodil. Ženska (follow) v glavnem samo sledi. No, ne jaz (smeh). S svojim ‘ballroom’ predznanjem, svobodno dušo in takrat skorajda neobstoječim predznanjem za bachato sem postala ena bolj priljubljenih ‘sledilk’ in že uveljavljeni plesalec Bain me je po nekaj dogodkih prosil za sodelovanje. Zaradi neobstoječega latin partnerja sem sprejela ponudbo in ugotovila, da tudi ko bom nazaj na tekmovalnem plesne parketu z latinom, ne bom prekinila sodelovanja na bachata kongresih. Bachata je postala moj nov latin atribut! Z Bainom sva posnela nekaj videoposnetkov in ljudem sva zelo všeč. Na družbeni mreži ‘Tik Tok’ imava na zadnjem posnetku trenutno čez 300.000 ogledov! Dobila sva povabila na kongrese po vsej Ameriki. Sva pa na nek način zelo kontroverzna, ker sva oba belca (t. i. ‘hispanics’ niso vsi navdušeni!). Nikoli si nisem mislila, da bom imela kje težave, ker sem belka. Sem se motila. Ni minil en teden, odkar mi je nekdo rekel, da naj prepustim bachato Dominikankam. Mnenja so zelo mešana, jaz se pa počutim nekako kot plesni Eminem (smeh)!
Kako pa je korona vplivala na tvojo aktivnost, kaj vse ti je prekrižala? Do nas prihajajo ne prav vesele novice, kako se spopadate z virusom, a ne vem, kako je pri tebi? Nam malo odgrneš tančico?
Velik strah je pred ekonomsko krizo, skoraj večji kakor pred samim virusom. Kar me je najbolj pretreslo tukaj, je dejstvo, da so se mase ljudi zgrnile v trgovine in segle takoj po orožju, da ne govorim o tem, da so se ljudje pretepali za toaletni papir in vodo. Zato sem tudi posnela video, kjer sem poskušala pomirjati ljudi in širiti malo dobre volje, in ga objavila na facebook. Mislim, da sem veliko Evropejcem dala občutek lahkomiselnosti in da mi je vseeno, ampak dejstvo je, da so tukaj težave drugačne. Prijatelj je bi priča dogodku, kjer je nekdo potegnil iz žepa revolver na blagajni, samo da bi lahko kupil dva paketa vode namesto enega, kot je bilo omejeno na število kupcev. Američani verjamejo v svobodo ljudi pred vlado in v njihovi ustavi imajo pravico do obrambe pred lastno državo, zaradi česar tukaj skoraj vsak nosi pištolo za pasom. Ljudje so pripravljeni na borbo za hrano, vodo, celo toaletni papir. Vrglo me je iz tira, ko so mi prijatelji ponudili, da se preselim k njim za nekaj časa, da bom na varnem, ker če zmanjka hrane v trgovinah, bom lahko tarča. Glede financ in dela moram reči, da sem prijetno presenečena, da smo vsi, ki smo plačevali davke od leta 2018, dobili direktno nakazilo od države v vrednosti 1200 dolarjev. Kar ni veliko za tiste, ki so delo izgubili, ampak tisti, ki so izgubili delovno mesto, so lahko prejeli še socialno pomoč. Naš studio pa je imel še dodatno srečo in je dobil financiranje, tako da smo vsi plačani, kot da imamo normalne delavnike. Za zdaj mogoče ena petina ur poteka prek interneta, kar ni idealno, ampak ohranjanje stikov je po mojem mnenju najbolj ključno v tej situaciji. Ne plešejo vsi zato, da bodo postali svetovni prvaki. Veliko ljudi pleše samo zaradi stikov in ljubezni, ki jo čutijo zaradi povezanosti in pripadnosti.
Torej ohranjaš kondicijo doma, kar verjetno ni ravno preprosto?
Hvala bogu, tukaj ni prepovedi, da ne bi šli lahko v naravo. Čeprav imam dovolj prostora doma, da dvakrat na dan opravim vaje za moč z utežmi, kljub temu grem rada na pohod, celo na plezanje po tukajšnjih čudovitih skalah. Tudi treniranje bachate doma ali v parku pomaga, ampak imam občutek, da ko se bodo vrata studiev znova odprla, bomo vsi šele čutili, koliko kondicije smo zares izgubili.
V takratnem intervjuju si tudi dejala, da tako “kot življenjskega partnerja je tudi plesnega partnerja težko poiskati in potem obdržati”. Si torej doma sama ali imaš plesnega oz. življenjskega partnerja? Ja, radovedni smo.
Moram povedati, da se mi zdi Amerika zelo nenavadna, kar se tiče zvez, zmenkov in celo religije, ki je zelo vpletena v celo zadevo (smeh)! Naj pojasnim, tukaj je normalno, da se hodi na zmenke in da se videva več ljudi naenkrat, vse zelo površinsko. Opazila sem dve skrajnosti, ena meni, da je vse v redu, če si intimen z več partnerji, in pa druga, kjer zaradi vere v boga in neke globlje povezanosti, ki pride z intimo, čakajo do poroke. Zelo malo časa posvečajo zvezi, celo v zakonskem paru. Vsak bolj gleda nase in hodi svojo pot. To mi nikakor ni šlo v račun. No, naj končno odgovorim na vprašanje (smeh), čeprav živim sama, ne preživljam karantene v osami. Po dolgem času, po dveh letih in pol, sem spoznala nekoga, ki ima dovolj evropske krvi, da ima podoben pogled na zvezo kot jaz. Manjši zaplet je bil, ko sva ugotovila, da sva devet let narazen (smeh)! Če mislite, da to ni takšna razlika, naj še dodam, da sem jaz tista, ki gre v trgovino po pivo, ker on še ne sme (smeh)! Brez skrbi, dovolj je star, da vozi avto in kupi orožje … Amerika pač.
Jasno, da si navezana na svojo družino, oba tvoja starša sta nekdanja plesalca, zdaj aktivna pedagoga in sodnika, Fredi in Daniela Novak, ki sta te precej obiskovala v Ameriki. Zdaj so ta potovanja onemogočena. Kako vzdržuješ stike, izmenjujete tudi plesna in ne samo družinska mnenja?
Ja, ni lahko brez staršev. Pred pandemijo sta me oba redno obiskovala in pa lani poleti sem si celo privoščila dva tedna počitnic, da sem prišla v Slovenijo na obisk, kar so za Američane nenormalno dolge počitnice. Odkar smo se videli nazadnje v živo, se je marsikaj v naši družini zgodilo. Zato se slišimo in vidimo prek kamere vsak dan. Za tiste bralce, ki nam morda ne želijo najboljše, bom raje zamolčala podrobnosti, ampak bom povedala, da je pozitivna energija zelo dobrodošla. Glede plesnih tem, v večini se pogovarjamo o pristopu plesnih studiev njihovim strankam tukaj v primerjavi s slovenskimi plesnimi šolami ter klubi. Se pa pravzaprav niti ne spomnim, kdaj smo nazadnje govorili o uvrstitvah plesnih parov na tekmovanjih.
Moda, ustvarjanje te še vedno zanimata, kajne? Kaj ustvarjaš, za koga?
Moda ostaja moj priljubljeni hobi in večni plan ‘B’. Trenutno se lahko posvečam oblikovanju in ustvarjanju plesnih oblek zaradi karantene, kar sem zelo pogrešala. V delu sta dve kolekciji, ena za trening oblačila za naš tekmovalni ples in druga bolj ‘street wear’ za bachato, kjer se mi trenutno šele odpirajo vrata. Če se bo karantena še dolgo nadaljevala, bom še več časa posvetila prav temu. Za zdaj se mi pa ne mudi. Pri ustvarjalnem delu ne gre nič na silo. Vsekakor pa moram počakati na zeleno karto, da lahko odprem svojo blagovno znamko tukaj v Ameriki.
Obvezno in tradicionalno vprašanje: kakšen je tvoj trenutni pogled na slovensko plesno sceno, smo se kam premaknili in kam?
Če sem popolnoma iskrena, sploh ne vem, kdo so naši reprezentanti, med drugim tudi zato, ker v Ameriki prevlada tako imenovana zveza World Dance Council – WDC, s katero slovenska Plesna zveza pač ni tako zelo povezana. Spremljam pa seveda Klemna Prašnikarja s Sašo Averkijevo, Damirja Halužana z Anno Mashyts in pa Domna Krapeža z Natascho Karabey. Nazadnje smo se videli v Blackpoolu, kamor redno prihajam. Da ne govorim o Aljažu Škorjancu. Tudi njegove uspehe redno spremljam. Vse štiri fante spremljam od prvih plesnih korakov, saj smo skupaj odrasli v naši plesni šoli. Za Slovenijo težko kaj rečem, ker nisem dovolj prisotna. Mislim, da če želimo Slovenci ohranjati vrhunske rezultate v tej zvrsti plesa, je napomembneje, da se mladim omogoča zaslužek, in to v evrih, ne v enotah medijske pozornosti (smeh)! Bodisi prek nastopov na televiziji, šovov, bodisi na tako imenovanih ‘pro-am’ tekmovanjih. Zato bi čestitala vsem novim organizatorjem tekmovanj, ustvarjalcem šovov in tako naprej. Spomnim se, koliko dela je bilo treba vložiti v organizacijo ‘Slovenian Open’, očeta Fredija nisem videla ves mesec, razen ko je visel s stropa in obešal reflektorje. Lepi spomini!
Primerjava verjetno ni možna, ampak kaj lahko dobrega kopiramo iz ameriškega plesnega sistema, ki bi delovalo tudi pri nas, ali je to praktično nemogoče?
Primerjati je zelo težko, se pa lahko veliko naučimo od njih. Plesna scena v standardnih in latinskoameriških plesih, kot smo jo v Sloveniji poznali nekje do konca devetdesetih, še preden sem jaz tekmovala, se je zelo spremenila. Plesalo se je povsod in plesali so vsi. Krog investiranega časa in denarja se je obrnil. Temu ni tako že nekaj časa. Ples je treba znova približati množicam, na čemer se že dela, kot slišim! Za vse mlajše oz. nove učitelje in celo trenerje plesa pa imam en kratek nasvet. Tukaj ni nič zastonj, tudi prijatelj prijatelju plača delo, zato cenite svoje delo. Imejte urno postavko, s katero lahko živite lepo, in ne odstopajte od nje. To lahko pripelje ples na mesto elitnega športa in umetnosti, kamor spada. Če bi se vsi tega držali, bi veliko manj nas iskalo delo izven domovine. Joj, že zvenim kot Fredi (smeh)! Ja, to pač pride s tem, da smo bili tako zelo uspešni in je naenkrat bilo več trenerjev in novih plesnih šol kot pa novo vpisanih tečajnikov in otrok.
Je misel o vrnitvi vedno prisotna ali puščaš času čas?
Našo lepo Slovenijo in celo Evropo zelo pogrešam, ampak za zdaj ne vidim razloga za vrnitev. Tukaj bom ostala, dokler ne bom ‘finacially independant’ (ameriška fraza za finančno neodvisnost od normalnega delavnika, kjer vsakodnevno delo ni potrebno). Moja velika želja je, da bom lahko vsaj dva meseca na leto v Evropi. Mislim pa, da bom takšno neodvisnost dosegla prej tukaj kot doma.
Ne vem, če se kaj družiš s Slovenci v svoji okolici, če sploh so, ali pa si povezana s slovenskimi plesalci?
(Smeh) Dobro vprašanje. Prvo leto in pol sem bila v istem studiu kot Kristjan Burazer in Anja Imamovič. Ko sem prvič prišla, je bilo vzdušje zelo lahkotno, in počutila sem se dobrodošla. Ko sem se pa preselila, je pa postalo malo bolj tekmovalno. No, jaz sem še vedno tukaj, onadva pa sta studio zapustila. Razlogi so med njima in lastnikom studia Damirjem Karamanom z ženo Nino (nekdanja bosanska državna prvaka, tudi učenca mojih staršev, Fredija in Daniele Novak). Njun odhod ni bil ravno rožnat za nobenega in od takrat so stiki žal prekinjeni. Med plesalci je pa tukaj kar nekaj Ukrajincev, tudi učencev mojih staršev. Med njimi je tudi, meni zelo priljubljena Ukrajinka s slovenskim potnim listom, nekdanja soplesalka Blaža Pocajta, Inna Berlizyeva. Inna je bila nekoč moja varuška, še ko sta z Blažem plesala pri nas. Neverjetno, ampak zdaj obe živiva na drugi strani sveta deset minut narazen.
Imaš kakšen poseben kraj, ki ti je postal ljub, in zakaj ravno ta?
Nihče mi ne verjame, ampak popolnoma sem zaljubljena v Las Vegas! Vegas je tako zelo nor, da se tam počutim normalno! Poleg tega pa je poln zanimivih ljudi, vsi so dobre volje, saj so na počitnicah. Pri nas so takšni delavniki, da je v mestih vedno tak občutek, kot da so vsi na dopustu. Med drugim tukaj mesta nimajo ti. ‘heart centre,’ kjer bi se ljudje zbirali, sprehajali, hodili od kavarne do kavarne in uživali v trenutku. No, Vegas je tukaj velika izjema in zame mala Evropa.
Se bomo ljudje iz korone kaj naučili? Ali pa se bodo naučili samo plesalci? In kaj bi to bilo?
Mislim, da je to bila ena velika priložnost za vsakega posameznika, da ugotovi, kaj si zares želi v življenju. Kaj je najbolj pogrešal in zakaj. Velika večina je imela priložnost posvetiti več časa družini in počitku. Plesalci smo se pa morali naučiti uporabljati moderno tehnologijo in prilagoditi način učenja. Zame je to bil velik izziv. Jaz še posebej rada učim z dotikom, ker se tako prenese največ informacij in si jih tako tudi najbolj zapomnijo. Mislim, da smo vsi postali bolj hvaležni za vse, kar imamo. Jaz že pogrešam delo, dvorano, svoje učence in pa seveda ples.
Se je tatuju na rebrih “Per aspera ad astra” oz. po slovensko “Preko trnja do zvezd” pridružil še kakšen?
Za zdaj še ne, upam pa, da bo trnja kmalu konec (smeh)!
Naj bo tako. Srečno, draga Tjaša!
