Folklorna skupina ŽKUD Tine Rožanc je bila ustanovljena 1949. pod okriljem Železničarskega kulturnega društva in kot ena največjih naših folklornih skupin šteje več kot 100 aktivnih članov ter še danes deluje v kulturnem sklopu Slovenskih železnic. Letos so 27. aprila slavili 70 let svojega živopisnega delovanja na področju folklore, tako slovenske kot narodov nekdanje države Jugoslavije, tudi današnje dni uspešno promovirajo slovensko folkloro po svetu. Za svojih sedemdeset ustvarjalnih let na področju folklore ter pomembnega promoviranja narodne kulture so si zaželeli nekaj novega in drugačnega. Kar so si zamislili, jim je tudi uspelo ustvariti, saj so uprizorili folklorno predstavo z naslovom Sem., ki je potekala pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, in to na velikem odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani.
Tako je z letošnjo uprizoritvijo skovan še en sijoči kamenček v njihovem razgibanem ter barvitem mozaiku folklorne dediščine in uprizoritvene gradnje, ko brez gojenja folklornih vsebin, ki zaobjemajo tako področje glasbe kot petja in plesa ob zgodbah, poeziji ter narodnih šegah, niti ne bi moglo biti verodostojno zasnovane narodne identitete.
Predstava Sem. se v širšem kontekstu lahko razume kot pojmovanje folklore, ki so jo Rožanci uspešno nadgrajevali v svojem ustvarjalnem popotovanju v času minulih 7 krat 10 let, v tem pravljičnem številu, ki je skrivnostno vtkano v zgodbe ter narodna izročila: "Tam za sedmimi gorami …" in je vedno nekje začetek, ki se zaključi na končnem cilju nekega obdobja. Naslov se lahko tudi razume kot krogotok enega življenja, ciklične poti od rojstva do smrti, ki se z rojstvom začne, ko sledi aktivna doba ter se konča z odhodom, opustitvijo ali pač konča s smrtjo, ki konča posamezni življenjski cikel.
Rožanci so svojo jubilejno predstavo častitljivo gradili na sedmih stopnjah pod umetniškim vodstvom Anje Cizel, ki je lanske jeseni postala umetniška vodja Folklorne skupine Tine Rožanc, ko je tudi sama odraščala že od svoje rane mladosti v njihovem krogu delovanja. V likovno oblikovanem gledališkem listu (oblikovanje: Barbara Frontini, Teja Koren) je še posebej slikovito prikazano število 7 ob manjši dodani ničli, torej je v ospredju simbolika števila sedem, sedmih stopnic gradnje, razporejenih po večjih krogih, ki jih slikovito tvorijo niansirane sklenjene roke zasenčenih ter pomanjšanih ljudskih oblik.
Na vrhu kroga pa je izpisana prva stopnja njihovega popotovanja Rojstvo (koreografija Matevž Jus, glasbena priredba Oskar Stopar), druga po vrsti je Iskanje (Luka Koprivnik, Sašo Zver), ki mu sledi Čaščenje (Tanja Drašler, Klemen Bojanovič), potem pa že nastopi Spopad (Gašper Toman, Oskar Stopar), na drugi polovici kroga ali ničle je zapisana Združitev (Marko Kosmač in Sašo Žepuhar, Vlado Podlogar), tej pa sledi Dekadenca (Anja Cizel, Klemen Bojanovič), potem pa je le še Smrt (Anja Cizel, Klemen Bojanovič), s katero se uprizoritev tudi konča.
Režijo predstave so zaupali režiserju Janu Bilodjeriču, libreto je ustvaril Luka Koprivnik. Folklorno skupino Tine Rožanc sestavljajo tri generacijsko opredeljene skupine nastopajočih plesalcev in glasbenikov. Plesne skupine delujejo pod umetniškim vodstvom Ane Beličič in Maruše Fugger za otroško skupino, Anje Cizel za vodilno člansko skupino in Marka Kosmača za veterane; za glasbenim in pevskim vodstvom pa stojijo: Klemen Bojanovič, Janez Mramor in Matej Virtič. Kostumografijo so prispevali: Ana Beličič, Anja Cizel, Saška Cerar, Helena Jamnik, Klemen Koritnik, Marija Kosmač, Jože Levka, Katarina Š. Vendramin in Ana Vičič. Pri pripravah je sodeloval upravni odbor pod vodstvom predsednika Jake Križa ter članov in članic Folklorne skupine ŽKUD Tine Rožanc, kar znova kaže, kako skupina deluje kot eno veliko telo, ki s skupnimi močmi tke zaslužne niti slovenske folklore.
Torej predstavo Sem. sestavlja sedem delov, sestavljenih iz sedem plesnih skic, ki imajo svoj začetek in konec ter lok gradnje. Oder so osvetlili z barvitimi in premičnimi svetlobnimi odsevi (luč: Nikola Podlesnik), najprej pa glasbeniki prečkali svetlobno sceno in se napotili v prostor za orkester. Z glasbo se je tudi začelo veselo dogajanje in se je mladenič v beli noši znašel v krožnem odsevu svetlobe, k njemu pa prileteli otroci, od najmlajših kratkohlačnikov pa do njih, ki so najmlajše že lahko vodili in usmerjali.
Tudi so otroško ljubko in igrivo zaplesali ter zapeli v dveh krogih. Kmalu se v bližini znajde še ona, mladenka v belem in s pisanim krilom, ko korakata ter se vrtita eden okoli drugega ob poskočni glasbi in ju obkrožajo otroci. V iskanju se iščeta ter najdeta dva para, ko steče tudi krožeče veselje dobre letine. Tudi se s kresom časti, obhaja ter zapojejo pesmi kolednic, se pozdravlja kresnike in kresnice, pa še strune tamburic zavibrirajo.
Spopad se začne s krogom deklet in fantov, ko se zgodi trk vil in se spopadeta dve moči, pač simbolična oblika, ki je del življenja, vendar se jo tudi da zavrteti v drugo smer. Tako kot je celota predstave zaobjeta v življenjske krogotoke, narodnih običajev ter čaščenja dobrega in odganjanje slabega, kot so strahovi pred smrtjo ali je lakota, tako se po odru vrtijo sklenjene roke v kolu, krožijo pari in se tudi v kroženju zavrti rdeča nit predstave. Moč glasbe ter moč krogov plesno razigranih skupin izpolnijo še dvorano z energijo davnih običajev ter šeg; saj se lahko le pokloniš tistim časom, ko so ljudje živeli za dani trenutek, se temu posvečali in se znali v druženju, pesmi in plesu razbremeniti teže naloženega jim bremena.
Posebno pozornost je pritegnila stopnička pred Smrtjo, Dekadenca, ko se folklorne krožne oblike prefinjeno vijejo v oblačilih meščanske mode 19. stoletja, kar se da razumeti kot razpad ali upadanje pristne folklore ali usmerjanje v novo impresivno folklorno pot v novih družbenih tokovih. Na koncu pa steče tudi Smrt, slikovito izpolnjena s šegami in narodnimi običaji. Škoda, da v predstavitvenem gledališkem listu niso posredovali libreta, na katerem je zasnovana predstava, globljega vsebinskega vpogleda v predstavljene stopnje, ko je že izpostavljen libretist. Resda je predstava s krogom in imenovanimi sedmimi stopnjami dala splošni vsebinski vpogled, dobrodošel bi bil tudi boljši uvid v folklorno razsvetljenje vtkanih običajev.
Predstava Sem. je scensko tekoče zasnovana, ko se s kroženji fluidno pretaka vsebina plesne in glasbene melodike, tudi se gradi dramski lok, nekje na stopnji Smrti pa začne ta žal upadati ob presežku razdrobljenih oblik predstavljenih običajev te stopnje, tako da je zaključek linearno zastavljen, ko nima zaželene moči ali pričakovanega zaključnega poudarka, sam zase je gotovo dobro izoblikovan, vendar v celoti gledano ne pečati moči celotne dramske gradnje.
ŽKUD Tine Rožanc je gotovo s svojo folklorno predstavo Sem. v dorečeni scenski obliki tudi pristno izpostavil nove možnosti ter smeri v oblikovanju narodne dediščine na gledališki sceni, kar so gledalci skoraj polno zasedene Gallusove dvorane tudi nagradili z obilnim aplavzom.
