V okviru 66. Ljubljana festivala (LF) je 11. julija znova gostoval kitajski baletni ansambel na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma, le da so tokrat gostili Kitajsko plesno gledališče Lanzhou. V programski festivalski knjižici je bilo natisnjeno še gostovanje Kitajskega nacionalnega opernega in plesnega gledališča iz Pekinga, in to z njihovo baletno predstavo Žrtvovanje po (napisani) zgodbi iz 13. stoletja. Pred dvema letoma so se slovenski ljubitelji baletne umetnosti nadvse navdušili nad njihovim baletnim delom Konfucij, spektakularno izvedbo plesnih presežkov, tudi se že veselili ponovnega srečanja s to umetniško produkcijsko hišo. Pozneje in ob novem informativnem pregledu o dogajanju na 66. LF pa je prispela tudi informacija, da se v festivalski Ljubljani gosti Kitajsko plesno gledališče iz Lanzhoua, ki prihaja s predstavo Zgodbe svilne poti; Dunhuang, moja sanjska dežela. Kot je bil ansambel plesnega gledališča iz Lanzhoua predstavljen na novinarski konferenci 10. julija, so pred prihodom v Ljubljano gostovali na svoji dolgi turneji po Evropi na mednarodnem festivalu Emilia Romagna v Bologni, predhodno tudi uspešno v Nemčiji, Belgiji, Franciji, na Nizozemskem, Portugalskem in v Španiji, Častni pokrovitelj predstave je veleposlanik Ljudske republike Kitajske nj. eks. Ye Hao.
Lanzhou je glavno mesto kitajske severozahodne province Gansu, obdane s puščavskim gorovjem, ki povezuje Kitajsko s srednjo Azijo. Trimilijonsko mesto s prebivalci različnih kitajskih narodov leži ob Rumeni reki, ki je tudi danes prometno križišče med zahodno in vzhodno Kitajsko, tako kot nekoč v času dinastije Han, ko so potekale trgovske svilne poti po odloku te dinastije okoli 110 pr. n. št., pozneje, v srednjem veku, je trgovina že potekala z ladjami, ki so plule tudi do Benetk, in so svilo kupovali slovenski trgovci, ki so že v teh časih pili svoj ‘kofe’. Trgovska svilna pot je bila na široko odprto okno v svet in vsemogočnim izmenjavam takratnega civilizacijskega sveta, ko niso potekala le trgovinske poti, ampak tudi tehnološke izmenjave, se po njej širile religije in bolezni (kuga), tudi vojne. V zdaj poznani obliki so svilne poti v skupnem merile okoli 6500 kilometrov, in to od Kitajske, Indije, Egipta, Perzije, Arabskega polotoka, severne Afrike in Evrope.
V zahodnem delu province Gansu leži mestece Dunhuang, svilno mesto, kjer so v steno vklesane znamenite svetovno znane jame Mogao (492 dvoran) ali jame tisočerih budističnih svetišč, ki jih je odkrili taoistični menih Wang Yuanlu leta 1900, in so tako kot svilne poti danes pod zaščito Unesca. Jame so bile sprva duhovna stičišča ter prostor za meditacije budističnih menihov, skozi stoletja pa se povečevale, ko so jih gradili trgovci za svoja srečanja ter počitek, in so neprecenljiv kulturni spomeniki budistične umetnosti. V njih je več kot 2000 kipov, so najdišča številnih poslikav po stenah in stropih, tudi risb na svili, kaligrafije, so literarni in zgodovinski viri plesne ter glasbene kulture, posebnost pa zanimive leteče figure, ki jih je v vseh jamah okrog 4500 in naj bi simbolizirale božanske podobe nebeške glasbe (gledališki list).
Režiser predstave Zgodbe svilne poti, Dunhuang, moja sanjska dežela, Chen Weiya, tudi slavni kitajski koreograf, ki je z ustvarjalci predstave: koreografi – Shen Chenom, Lu Jiajujem, Wan Changzhenom, Du Xiaomeijem; dramaturgi – Zhao Damingom, Su Xiaolinom; scenografi – Gao Guangjianom, Li Jiangom Uaom, Zhu Quanom in kostumografi – Han Chunquijem, Ren Yanyanom, Yuan Sujem – poustvaril razgiban zgodovinsko scenski spektakel pod umetniškim vodstvom Su Xiaolina, ki pripoveduje starodavno zgodbo ljudskega izročila o nesrečni ljubezni generalove hčerke Yueye in Mogaota, revnega slikarja istoimenskih jam. Ko general po nesreči zabode svojo hčer, želel pa je smrt Mogaotu, kajti hčer je namenil bogatemu ženinu in ne siromaku, po njeni smrti zažubori Yueyaquan (izvir Jueja) pet kilometrov stran od Duanhuanga, ki ima obliko mlade lune in nikoli ne usahne, njegova voda pa je vedno kristalno bistra. Izročilo pripoveduje, da je mladi slikar namakal svoj čopič v izvir Jueja ter slikal jamske umetnine jame Mogao, ko jih je dokončal in je čas izsušil njegovo telo, pa sta bila znova skupaj za vse večne čase, podoba lepote umetnosti (jama Mogao) in ljubezni (Yueyaquan).
Predstava se začne s prihodom taoista Wanga, to vlogo je v pristnem kostumskem oblačilu in maski, ki spominja na poslikave starodavnih kitajskih modrecev, odigral Han Lei, ki vstopi v eno od dvoran inr potegne Mogaotovo poslikavo ter začne svojo pripoved o jamah Dunhuang, o mladem revnem slikarju Mogaotu, in odpre se zavesa, ki odkrije barvito video ozadje ter svetlobni sončni sij hribovite puščave (oblikovanje luči: Sha Xio Lan, Hu Yong Heng, Yu Fu Shen). Mladi slikar v izvedbi plesalca Ma Yanga je že umiral od žeje, tudi imel privide, ko so ga na sceni obletavale lepotice lesketajočih se kostumov vzhodnega pridiha, v eleganci korakov, nasmejanih obrazov ter ob valovanju ženske telesne mehkobe, ki so slikarja sijoče okvirile, puščavski sceni pa dodale bleščeči barviti kostumski kolorit. Žejni Mogao išče vodo in nastopi noč, prividi pa se še vedno lesketajo na video poslikavah. Novo jutro vzide ob odmevnih kitajskih bobnih ter doneči (filmski) glasbi, na sceno pa iz ozadja vstopajo vojaške trojke, odete v težke oklepe, nevidnih nog ter obrazov, ki se valijo še iz daljave video poslikave. Trojke so navidezne, ko tri oklepe premika le eden nastopajoči, učinek pa silen, kar spominja na veličastne filmske kadre svetovno znanega režiserja Andyja Leeja. Na novinarski konferenci na pergoli Križank so nas seznanili, da je glasbo komponiral eden njihovih znamenitih skladateljev Zhang Qianyi, ob njegovem imenu v gledališkem listu pa so navedena še druga imena glasbenikov: Zhang Hangguang, Zhang Xiaoping, Zhu Jiahe. Želeli so, tako kot je nekoč svilna cesta povezovala različne narode, da tudi glasba sledi zvokom starega in novega, ob povezovanju kitajskih motivov z evropsko simfonično tradicijo, ko so v liričnih motivih tu in tam postali slišni nekateri znani toni evropske baletne glasbe, ko je skladatelj Zhang Qianyi svojo obsežno glasbo spretno povezoval s scenskim kadriranjem, glasba pa posneta.
Za vojsko je prišel izza hriba na sceno še Visoki general, ob njem pa strumno korakala njegov uniformirani mladi general oziroma hčerka Yueya, ki jo odigra Chen Yanting, Visokega generala pa Ju Song. Hči Yueya zagleda umirajočega Mogaota in mu da svojo čutarico z vodo, on pa njej podari svoje slike. Voda Mogaota obudi, in steče drugo dejanje. Minila so leta in se praznuje odkrivanje novih jam Mogao ob gori Mingsha, nastopajo trgovci in narodi province Gansu, ki sega do planote Tibeta, mesto Dunhuang pa stoji na nadmorski višini okoli 1140 metrov. Znova se srečata Yueya in Mogao, ona že mladenka, ki prepozna svojo čutarico, in on v njeni roki svoje slike. V tem dejanju se zgodi tudi prvi poljub in vzkipi prva ljubezen, ki jo želi general v svoji srditosti preprečiti, njegov jezni ples pa ukaže na dobrega poznavalca borbenih veščin, ko se njegovi gibi izražajo v močeh bojevnika ter v strti boleči nemoči očeta.
Tretje dejanje se začne v zamrznjeni scenski poslikavi vseh nastopajočih, dogaja pa se v generalovem šotoru, kjer so povabljeni bogati snubci, po kratki nepremični živi sliki ter ob prvih zvokih glasbe se zavrti obilje plesne radoživosti, tudi folklorne pestrosti narodov, ki živijo v provinci: osrednji narod Han, kitajsko govoreči muslimani Hui, Indijci, narodi Dongxiang mongolskega porekla, Tibetanci ter priseljenci. Je scena, polna plešočih gostov, vendar je vsak v svojem trenutku v plesni sceni razločno viden, ni prekrivanja, snubci pa slikovito karakterno obarvani, ko se predstavi živa galerija starodavnih obrazov kitajskega življa, narodov, prepoznavnih po risbah ali s filmske scene. Tu je indijski snubec z dolgimi zlatimi naprstniki, potem poskočni predstavnik naroda Dongxiang, ki v svojih folklornih plesih spominjajo na kozaške plese nizkih počepov in akrobatskih premetov, tu so tudi Tibetanci z opasanimi bobenčki okoli oprsja v svojem ritmičnem plesu. In vendar znova v ospredje prihajajo moške plesne energije, medtem ko se ženske Hui le pozibavajo v svojih težkih oblačilih z vinskimi vrči na glavi in se Arabke zvijajo v bleščečih kostumih, kot bi premogle le nekaj gibalnih, plesnih oblik. Nekaj več plesa v ženski izvedbi so predstavile plesalke s trakovi, tudi zaplesale Tibetanke v gibanju z dolgimi rokavi, ki prekrivajo roke, ko ti isti plesi dolgih rokavov v folklori Tibeta oblikujejo bogato ornamentiko prelivanja gibov in letečih rokavov, ki po svojem gibanju spominjajo na njihove izpisane molitvenike, prepuščene vetru. Na splošno pa je v ospredju plesno motivirana akrobatika skokov in premetov, tudi veščega vrtenja, kjer se izpostavi še privlačna plesalka, ki se s svojimi voljnim telesom lahko prepogiba in zvija kot kača (tako so tudi poimenovane).
Ja, plesalci Azije so bili in so še vedno izredno vešči v svojih akrobatskih izvedbah, v tej plesni raznolikosti je izstopal tudi plesalec z zlato masko na obrazu. Yueya je snubce zavrnila in se odločila za pobeg k svojemu dragemu. Zato oče skliče vojsko, dejanje pa se konča tako, kot se je začelo, v barvitosti negibne slike.
Četrto dejanje se dogaja v objemih sreče obeh mladih ter v plesnih duetih Ma Yanga in Chen Yanting, ki se največkrat začnejo ali končajo z efektno pozo gibčne plesalke in akrobatke. Njuno ljubezensko idilo prekine jezni oče, ki napade Mogaota z namenom, da ga tudi ubije. Nastopijo dobro ilustrirani boji, ko skuša svojega izvoljenca vneto rešiti Yueya, ki jo ponesreči zabode lastni oče; ko Chen Yanting sugestivno odigra Yueyino slovo od svojega Mogaota, trenutke prihajajoče smrti. Je scena prekipevajočih čustev bolečine, osebnega trpljenja, ko se lomijo srca in se stopa po poti osame.
V predstavi se izpostavi tudi lik matere, kar je sicer stranska vloga, ki jo je ob gospodovalnem generalu, možu, in v svoji nemoči pokorne žene dobro zaigrala Li Qingyi, je pričujoči trenutek materinske bolečine, nemoči in ujetosti v nadvlado fizične premoči. Po umoru hčerke se general plazi v svoji bolečini in očetovski bedi, na koncu pa zapusti oder sesut, nemočen starec. Posebno pohvalo si zasluži Mo Yang za svojo plesno upodobitev glavnega junaka Mogaota; je plesalec širokega razpona izpovednih oblik plesne umetnosti, sila sugestiven v svoji gibalni pripovedi, tudi čutnih pesniških rok.
Svetovno znani koreograf Shen Wei je nekoč dejal: "Telo je orodje plesalčeve umetnosti, da bi telo sploh lahko delovalo kot umetniški izziv, potrebuje svojega navdihnjenega umetniškega nosilca, ozaveščenega plesalca." In eden teh je gotovo Mo Yang.
Gledalci Gallusove dvorane so tega festivalskega večera navdušeno pozdravili Zgodbe svilne poti, Dunhuang, moja sanjska dežela v izvedbi Kitajskega plesnega gledališča Lanzhou, ki je nastalo leta 1970. So prejemniki mnogih državnih nagrad za svoje plesno-glasbene stvaritve, gostujoča predstava se uvršča med njihove najuspešnejše uprizoritve, z njihovim plesno-gledališkim spektaklom smo obudili zgodovinski spomin iz časov svilne ceste, tudi dobili podatek o še enem veličastnem odkritju svetovne dediščine, o jamah Mogao, ter se informativno približali provinci Gansu na daljnem severozahodu Kitajske, ko gledališče ne zgolj uprizarja, ampak tudi dobrodošlo poučuje.
