
Prvič v Sloveniji je bila 22. avgusta na odru Opere Ljubljana v koprodukciji s Festivalom Ljubljana uprizorjena komorna opera Svatba / Svadba (Wedding) srbske skladateljice Ane Sokolović, ki že od leta 1992 živi in deluje v Kanadi, in to v novi odrski postavitvi Académie et Festival d´AIX-en Provance 2015, v režiji Teda Huffmana in Zacka Winokura. Predstava je 50-minutna operna enodejanka, ki je bila premierno uprizorjena že leta 2011 v Queen of Puddings Music Theatre v Torontu, gostovala je tudi po svetovnih odrih, avtorica pa je za to svoje delo prejela leta 2012 tudi visoko priznanje quebeškega parlamenta, ko že od 1993 biva v Montrealu. Po štirih letih od premiere in v novi odrski postavitvi je Svatba znova na turneji, tokrat po evropskih festivalih. Poleg nove postavitve tega dela, s katerim so gostovali tudi v Ljubljani, svetovne odre obhaja že tretja izvedba operne Svatbe, ki so jo poustvarili v operi P. I. Čajkovskega v Permu, v režiji direktorja opere Antona Adasinskyjega, ko je operni spevnosti šestih pevk ‘a cappella’ dodal še klasično baletno noto, baletno svatovsko pripoved šestih baletnih plesalk.
V Srbiji je odraščala ob rokovski in popularni glasbi kot večina takratne mestne jugo-mladine, vendar prav v tujini je odkrila svojo navezanost na srbsko in balkansko glasbo. Libreto za svojo dinamično opero je tudi sama napisala v sodobnem srbskem jeziku in v duhu srbske tradicije, navdihnjene z narodno pesmijo ter zgodbami, v katerih potekajo predpriprave neveste na predvečer njenega slovesa od dekliškega stanu. Milica in njene prijateljice so srečne, se veselijo, smejejo, pojejo pesmi, tudi razigrano plešejo, ko pripravljajo svojo prijateljico, nevesto, ki za vedno odhaja iz hiše svojih staršev, hkrati so tudi žalostne, ker jo izgubljajo, ter nervozne v pričakovanju tega velikega dogodka, kar pripelje do medsebojnih napetosti in konfliktnih situacij. Njihovo petje se skladno preliva in izliva v srbskih besedah, zdi se, da je skladateljica komponirala svoj opus ravno na spevnosti in specifiki srbskih besed ter jezika, ko se besede kompozicijsko tekoče prelivajo in zlivajo v nizu sedmih skic, skrivnostnem številu željnega pričakovanja, stkanega v narodnih pripovedih. Glasbeni ritem besed, zlogov, tudi posmehljivih besedic v stilu onomatopoije (ah, oh, joj, uh, bum, tras …) občasno poudarjajo še tolkala v izvedbi Raphaëla Simona in pod taktirko dirigenta Sébastiena Boina, ki krepijo in razigrajo tudi ritem plesnih korakov nastopajočih mladenk. Svetlobno oblikovanje Marcusa Doshija barva jutranjo zarjo , osvetli razigrano mladost, tudi senči večerni zaton ter podčrtava nevestine skrbi v scenografiji in sodobni kostumski preobleki Samala Blaka. Koreografijo mladostniške razigranosti, igrivih spominov in oblik, kričeče energije ter plesa sožitja v krogu oziroma v kratki ponazoritvi srbskega kola je ob spevnem ritmu besed postavil Zack Winokur, režiser, koreograf in plesalec, rojen v Bostonu, doštudiral pa na šoli Juilliarda N. Y. in akademiji Concord.
V temi odra se na začetku zaslišijo le koraki, preden se osvetli šest deklet v veselih barvnih oblačilih sodobnih dni, ko se začne prva skica, ko prijateljice zapojejo Milici, poudarijo njene vrline, tudi lepe dolge trepalnice in jo opominjajo na njen poročni dan. Vseh šest se v plesu razigranih korakov suče po odru ter ob pesmi preliva z ene strani odra na drugo.
V tretji skici, Snubitev-Ples, se dekleta ponorčujejo iz umišljenega nerodnega snubca in matere, ko snubita nevesto. Napetosti rastejo, domišljija daje zvokom besed moč in ustvarja besedni boj, ta pa se izvije v divji ples.
Peta skica je skica umirjanja in obrednega umivanje, dekleta zapojejo o nevestini družini ob kopanju ter pripravah neveste na poročni dan.
V šesti skici dekleta utrujena zaspijo, ena med njim,i Zora, pa na okarini oponaša slavčka, pripravljala so se tudi darila.
Skladateljica Ana Sokolović je svojo opero Svatba posvetila staršem ob njuni 50. obletnici poroke, zaznamovala pa s scenskim minimalizmom in avtorskim spevnim razkošjem maternega jezika ter v izvrstni izvedbi ženskih vokalov ‘a cappella’, ki pevke povzdignejo tudi v scenske sfere razgibanosti, jo sugestivno popisala s čustveno noto nostalgičnih spominov na deželo svoje vzhajajoče mladosti.
