Srbska Svatba nostalgičnih spominov na Festivalu Ljubljana

Prvič v Sloveniji je bila 22. avgusta na odru Opere Ljubljana v koprodukciji s Festivalom Ljubljana uprizorjena komorna opera Svatba / Svadba (Wedding) srbske skladateljice Ane Sokolović, ki že od leta 1992 živi in deluje v Kanadi, in to v novi odrski postavitvi Académie et Festival d´AIX-en Provance 2015, v režiji Teda  Huffmana in Zacka Winokura. Predstava je 50-minutna operna enodejanka, ki je bila premierno uprizorjena že leta 2011 v Queen of Puddings Music Theatre v Torontu, gostovala je tudi po svetovnih odrih, avtorica pa je za to svoje delo prejela leta 2012 tudi visoko priznanje quebeškega parlamenta, ko že od 1993 biva v Montrealu. Po štirih letih od premiere in v novi odrski postavitvi je Svatba znova na turneji, tokrat po evropskih festivalih. Poleg nove postavitve tega dela, s katerim so gostovali tudi v Ljubljani, svetovne odre obhaja že tretja izvedba operne Svatbe, ki so jo poustvarili v operi P. I. Čajkovskega v Permu, v režiji direktorja opere Antona Adasinskyjega, ko je operni spevnosti šestih pevk ‘a cappella’ dodal še klasično baletno noto, baletno svatovsko pripoved šestih baletnih plesalk.  

Omenjeno operno delo se napoveduje kot izviren in danes redko izvajan zborovski pevski stil ‘a cappella’, v slovenskem prevodu bi se ta glasbena zvrst imenovala ‘v maniri kapele’. V kapelah so se v času 15.–16. st. izvajale duhovne zborovske pesmi brez glasbene spremljave, sicer tu in tam tudi ob spremstvu orgel. Najbolj znan skladatelj te zvrsti je bil Giovanni Pierluigi da Palestrina (1547–1580), ki je tovrstno zborovsko glasbo komponiral za Sikstinsko kapelo v Vatikanu. Na Balkanu poznamo tudi žensko večglasno petje, ki ga izvajajo v manjših skupinah in brez glasbene spremljave, med drugimi tudi pesmi žalostink, vzhodno in južno od nas bolj znane kot ‘naricaljke’, ko se v petju pripoveduje, veseli in objokuje. 

Skladateljica Ana Sokolović (1968) je glasbo svoje prvotne domovine Srbije, kjer je rojena in končala tudi akademsko glasbeno izobraževanje (svoj čas se tudi posvečala klasičnemu baletu), ponesla s seboj v Kanado, kjer danes živi in nadvse uspešno deluje glede na prestižne nagrade, ki jih je doslej prejela. Prvotno se je usmerjala v sodobno klasično glasbo, vendar prav na kanadskih tleh je dobila spodbudo za iskanje svoje lastne kompozicijske oblike, ko je začela odkrivati čustvene sfere ter jih skušala ujeti v specifičnem kulturnem kontekstu, kot je dejala v svojih intervjujih, ob tem pa presenečeno ugotovila, da je v svojem sodobnem kanadskem opusu odkrila tudi glasbeni duh Balkana.
V Srbiji je odraščala ob rokovski in popularni glasbi kot večina takratne mestne jugo-mladine, vendar prav v tujini je odkrila svojo navezanost na srbsko in balkansko glasbo. Libreto za svojo dinamično opero je tudi sama napisala v sodobnem srbskem jeziku in v duhu srbske tradicije, navdihnjene z narodno pesmijo ter zgodbami, v katerih potekajo predpriprave neveste na predvečer njenega slovesa od dekliškega stanu.  Milica in njene prijateljice so srečne, se veselijo, smejejo, pojejo pesmi, tudi razigrano plešejo, ko pripravljajo svojo prijateljico, nevesto, ki za vedno odhaja iz hiše svojih staršev, hkrati so tudi žalostne, ker jo izgubljajo, ter nervozne v pričakovanju tega velikega dogodka, kar pripelje do medsebojnih napetosti in konfliktnih situacij. Njihovo petje se skladno preliva in izliva v srbskih besedah, zdi se, da je skladateljica komponirala svoj opus ravno na spevnosti in specifiki srbskih besed ter jezika, ko se besede kompozicijsko tekoče prelivajo in zlivajo v nizu sedmih skic, skrivnostnem številu željnega pričakovanja, stkanega v narodnih pripovedih. Glasbeni ritem besed, zlogov, tudi posmehljivih besedic v stilu onomatopoije (ah, oh, joj, uh,  bum, tras …) občasno poudarjajo še tolkala v izvedbi Raphaëla Simona in pod taktirko dirigenta Sébastiena Boina, ki krepijo in razigrajo tudi ritem plesnih korakov nastopajočih mladenk. Svetlobno oblikovanje Marcusa Doshija barva jutranjo zarjo , osvetli razigrano mladost, tudi senči večerni zaton ter podčrtava nevestine skrbi v scenografiji in sodobni kostumski preobleki Samala Blaka. Koreografijo mladostniške razigranosti, igrivih spominov in oblik, kričeče energije ter plesa sožitja v krogu oziroma v kratki ponazoritvi srbskega kola je ob spevnem ritmu besed postavil Zack Winokur, režiser, koreograf in plesalec, rojen v Bostonu, doštudiral pa na šoli Juilliarda N. Y. in akademiji Concord.

V temi odra se na začetku zaslišijo le koraki, preden se osvetli šest deklet v veselih barvnih oblačilih sodobnih dni, ko se začne prva skica, ko prijateljice zapojejo Milici, poudarijo njene vrline, tudi lepe dolge trepalnice in jo opominjajo na njen poročni dan. Vseh šest se v plesu razigranih korakov suče po odru ter ob pesmi preliva z ene strani odra na drugo.

V drugi skici se pripravlja ritual barvanja las, v barvi, ki jo nevesti pošilja njen bodoči tast. Ritual spremljajo zvočni ustni glasovi, tudi gibalne delovne oblike, ob poustvarjanju tožbe neveste, ki si je v narodnih napevih velikokrat želela poročiti z drugim.
V tretji skici, Snubitev-Ples, se dekleta ponorčujejo iz umišljenega nerodnega snubca in matere, ko snubita nevesto. Napetosti rastejo, domišljija daje zvokom besed moč in ustvarja besedni boj, ta pa se izvije v divji ples. 

Četrta skica nosi naslov Pretep-Tekmovanje, začne se z nagajivo igro za Milico, ko ji zavežejo črni trak čez oči in jih ona  lovi. Nato sledijo zbadanje in norčevanje, prepir, ki se izlije v vokalno tekmo izmišljenih besed, ko glasovi ostrijo višaje, kričeče moči, noge pa poudarjajo ritem.
Peta skica je skica umirjanja in obrednega umivanje, dekleta zapojejo o nevestini družini ob kopanju ter pripravah neveste na poročni dan.
V šesti skici dekleta utrujena zaspijo, ena med njim,i Zora, pa na okarini oponaša slavčka, pripravljala so se tudi darila.

V zadnji, sedmi sliki je čas poslavljanja. Nevesta sedi sama in poje nostalgične pesmi o ljubljenem, o poljubu, o vezenju in poslavljanju od  prijateljic, tudi prosi veter, da jo odnese k njemu, njenemu dragemu. Milica je odeta v poročno belino, prijateljice pa prihajajo v modnih črnih oblekah s cvetnimi šopki, se pridružijo njenemu petju in se poslovijo.

Uprizoritveno izvedbo opere Svatba krasijo eleganca in ponosna slovanska drža ter spevna lepota šestih ženskih vokalov (sopran- mezzosopran) v mednarodni zasedbi opernih pevk, ki so se pogumno lotile srbščine in jo tudi izvrstno spevno zapele v sestavi: Milica – Rorie Valiquette , Danica – Liesbeth Devos,  Lena – Beate Mordal,  Zora – Pauline  Sikirdji, Nada – Anna Destraël, Ljubica – Mireille Lebel. 
Skladateljica Ana Sokolović je svojo opero Svatba posvetila staršem ob njuni 50. obletnici poroke, zaznamovala pa s scenskim minimalizmom in avtorskim spevnim razkošjem maternega jezika ter v izvrstni izvedbi ženskih vokalov ‘a cappella’, ki pevke povzdignejo tudi v scenske sfere razgibanosti, jo sugestivno popisala s čustveno noto nostalgičnih spominov na deželo svoje vzhajajoče mladosti.

View Gallery 10 Photos