Solo za dva glasova. Poljsko-slovaško-slovenska gibalno pesniška forma

Predstava je nastajala ob skupnem poglabljanju Magdalene Reiter, Milana Tomášika in Anje Golob v pesniški opus Carta de Creencia (Pismo dognanja) enega najpomembnejših latinskoameriških literatov, nobelovca (1990) Octavia Paza (1914–1998), mehiškega pesnika, pisatelja, diplomata, ki je deloval tudi na polju literarne kritike, sicer se v prihajajočem letu beleži že dvajset let od njegove smrti, stoletnica njegovega rojstva pa je tako v svetu kot pri nas imela kulturno obeležje.

V gledališkem listu dramaturginja Anja Golob, sicer pesnica in glavna urednica v založbi VigeVageKnjige, zapiše, da "ima Pismo dognanja posebno mesto – na svoj način zgošča klasične teme njegove poetike, obenem pa gre najbrž za avtorjevo najbolj znano pesem".
Solo za dva glasova je plesna uprizoritev, ki na novo združi dva koreografa in plesalca, Poljakinjo Magdaleno Reiter in Slovaka Milana Tomášika, ki se že več kot deset let uspešno predstavljata na naši sodobni plesni sceni, vendar prvič nastopata kot plesni duet v avtorski uprizoritvi. Oba sta diplomanta bruseljske plesne akademije P.A.R.T.S. in sta se na svoji plesni poti kaj kmalu zaustavila v Sloveniji, kjer živita in aktivno delujeta, sta tudi še vedno prisotna ter dejavna na mednarodni sceni; Tomášik pa bo v času  2018–2020 postal gostujoči hišni koreograf gledališča Scenario Publico na Siciliji.

Pesniški verzi se velikokrat uspešno spletajo z gibalno zasnovo, niti ne v smislu žive gibalne poslikave dane poetike, ampak v energetskih povezavah ter sferah, ki prefinjeno čutno prelivajo besedni vir v gibalno formo. Ob tem nastopi še dejstvo oziroma sledi vprašanje, le koliko obiskovalcev je pravzaprav seznanjenih s predstavljeno pesniško besedo, kar v abstraktni formi plesnega jezika niti ni toliko pomembno, ko je pomembnejši odsev ali vtis, ki ga v posameznika vtisne plesna poslikava, tako nekako, kot se to zgodi pri glasbenem doživljanju neke kompozicije ali pa pri ogledu umetniške slike, razstave.
Pohvalno je, tudi pomembno, da se umetniki, plesalci in koreografi znajo oplajati ob različnih virih umetnosti, ki lahko kulturno oplemenitijo naš uprizoritveni prostor, tudi odsevajo vzporednice različnih časovnih dimenzij ter občutij. Kar zaznamuje in se izpostavlja tudi pri plesni predstavi Solo za dva glasova, ki je dokaj unikatno začrtala sceno naše letošnje plesne produkcije, in to na začetku nove gledališke sezone. Ples pesniške besede pa že petnajst let preletava uprizoritvena prizorišča Slovenj Gradca, in to na vsakoletnem koreografskem natečaju Besede plešejo v okviru festivala mlade literature Urška in v organizaciji JSKD RS.

In tako kot se začnejo pesniški verzi Pisma dognanja z nedorečeno zaznavo (ko je med nočjo in dnevom nedoločeno ozemlje, ki ni niti svetloba niti senca), vstopa v poltemo odrske površine najprej plesalka, kmalu za njo pristopi še plesalec. Počasi si sledita v klasiki sodobnih plesnih oblik, v toku gibanja, ki spominja na širino mirne rečne struge, ko svoj plesni tok kar zgovorno prepletata z vzgibi rok, najprej v oglati figuraliki, ki nazorno snuje pesniško nedoločenost, hkrati tudi njuno tihoto gibalnega ritma. Ob širjenju svetlobe se širijo in pospešujejo tudi njuni drsni koraki, se okviri bližina zaplesanih stikov, dvigov in preprijemov, ko sta vsak sebi tako blizu, vendar pa občutno nedorečena, skoraj nevidna eden drugemu. Ona, plesalka, orje ledino preboja za pot njunega dueta skozi neopredeljen prostor, je hladna in zaprta, zakodirana v svoji  gibalni strukturi, je moč in je vodilni tihi glas dueta, med tem ko On, plesalec, širi svoje labodje roke, tudi neslišno vendar vidno, leporečno  komunicira z vsakim svojim vzgibom posebej, je zračen, lebdeč, sam sebi povsem dovolj, ki sicer dosledno sledi njej, svoji plesalki v duetu, še najbolj pa spleta z glasbeno vizijo avtorsko glasbo Alana Sinkauza in Nenada Sinkauza.
Po glasbeni partituri (kantata, koda) so poimenovali tudi tri dela, tri faze predstavljenega odnosa dvojine, ko se v prvem delu izpiše na zidu številka 1, nastopi uvodna faza njunega dueta, ko gibi letijo eden mimo drugega, čeprav v neposredni bližini, kot bi se vsak pogovarjal s svojo senco, možno notranjo tišino. V novem začetku, v fazi št. 2, pride do kratkih prelomov, išče se še opora materije, večinoma pa ponavljajo sosledja njunih prvih stokov (št. 1), da bi se v tretji fazi toliko zbližala, si tako blizu zazrla v obraz, da se lahko že pričakuje preskok iskrice naelektrenega telesnega magnetizma, spoj neposredne bližine njunih dveh teles v pogledu iz oči v oči, in bi se njune ustnice kar spojile v  magnetni poljub,a se nič od tega ne zgodi. Njunemu odnosu, ženske in moškega, se sledi kot  široki reki, ki teče svoj časovni tok, medtem ko onadva sedita vsak na svojem bregu osame, čeprav eden ob drugem.

V drugi fazi uprizoritve se počasi sledi toku stagnacije, upadu uprizoritvene dinamike ob presežkih faznega ponavljanja, prav v nasprotju s pesnikom, ki virtuozno ter dinamično obrača svoj spevni besedni tok. Ko pesnik svoje verze usmerja k svetovnim  tokovom, se duet zakodira v realnosti časa, v razpotegnjenem in že kar dolgoveznem dramskem krogotoku zaznave njunega ponavljajočega se odnosa. Potem nastopi nepričakovani preobrat, ko se na zidu izpiše: KODA in se znova napotita k svojemu začetku ter obnavljata in nižeta le posamična gibalna sosledja, tudi vzgibe, ki dorečeno odsevajo globine njune odtujenosti, kot bi naštevala vzroke svojega odtujenega, nedorečenega odnosa, kar predstavi dodan zaključni čar.
Plesna predstava Solo za dva glasova v skupnem koreografskem in dramskem zagonu Magdalene Reiter, Milana Tomášika in Anje Golob kar   vabi k ogled vse tiste, ki se poglabljajo v tihoto koreografskega izliva. Zaradi večje odrske površine je število sedežev manjša, zato je tudi številčnost ogleda omejena. Predstava je bila uprizorjena v štirih novembrskih terminih, novi termini ogledov se obetajo ob koncu prihajajočega marca. 

View Gallery 5 Photos