Poznate začetnico izraznega plesa Isolde Klietmann?

Isolde Klietmann na eni od redkih ohranjenih plesnih fotografij.

Program debatnega omizja Maribor se spominja Isolde je potekal enajstega oktobra, povabljene goste je v imenu Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi Maribor pozdravila ustanoviteljica in predsednica društva Veronika Haring ter bila skupaj z Zvezo kulturnih društev Maribor in predsednikom Francijem Pivcem tudi organizatorka tega zgodovinskega dogodka. Del programa je zaobjel še zgodovinski in sedanji vpogled v plesno sodobnost na Slovenskem ter skušal zaobjeti obstoječe razmerje povezav med klasičnim (baletom) in sodobnim plesom, o tem naj bi nekaj besed pripravil koreograf in umetniški vodja baleta Maribor Edward Clug, ki pa se je žal moral opravičiti zaradi sočasnih obveznosti, je pa zbrane počastil s svojim prihodom. Okrogla miza je potekala v nemškem in slovenskem jeziku s sprotnim dvojezičnim prevajanjem, moderatorka omizja je bila Tinka Legvart, študentka Inštituta za gledališče, film in medijske znanosti dunajske univerze in plesalka Plesne izbe Maribor pri Aniti Čanadi.

V dopoldanskem času je režiserka Barbara Windtner, diplomantka Inštituta za gledališče, film in medijske znanosti dunajske univerze, predstavila svoj dokumentarec: Nastajanje filma o Isoldi, v katerem sta prikazani življenjska in ustvarjalna pot Avstrijke Isolde Klietmann ( 1908-1996), ene od začetnic izraznega (Ausdrucktanz) plesa v Evropi, rojene v Mariboru, ki je svoje rojstno mesto zapustila s starši ob koncu leta 1917, nekaj časa živela tudi v Dresdnu, kjer je odkrila ter obiskovala plesno šolo Mary Wigman, kot sedemnajstletnica pa se je s starši odselila še v Linz.
Nastajanje filma je bilo povezano s kopico slučajev, temu da se je lahko predstavil Mariboru, je botrovalo leto 2012, leto, ko je mesto postalo prestolnica Evropske kulture. Takrat se je kot osrednja prireditev pripravljala razstava: Nemci in Maribor, in sta se oglasili Barbara Windtner in plesna pedagoginja ter koreografinja Urlike Hagen, diplomantka plesne akademije v Linzu IDA, kjer deluje in s svojo plesno skupino Red Sapata oživlja Isoldin koreografski opus. Urlika je ob svojem diplomskem delu naletela na sledi avstrijske koreografinje Isolde Klietmann, velike umetnice Linza, ki se je leta 1938 s tovornjakom in svojim soprogom izselila v Argentino, v mesto Mendoza. Urlike se je napotila po poti iskanj Isoldinih plesnih sledi in odkrila, da sta bila skupaj s soprogom Hansom Mostnyjem vplivna graditelja tamkajšnje umetniške in kulturne scene, ter se spoznala z njenimi nekdanjimi učenkami Violeto, Sonio, Eleno in Jovito. Tudi Barbara in Urlike sta se slučajno srečali pred tremi leti, in tako je stekla prva sekvenca filma o Iskanju Isolde, ko sta se skupaj napotili v Argentino. Barbara je bila že povezana z Južno Ameriko, kjer se je v Buenos Airesu izpopolnjevala na področju filmske umetnosti in je leta 2008 ustanovila evropsko južnoameriški kolektiv ONRICO FILMS.
V svojem referatu z naslovom Kdo je Isolde Klietmann je Urlike predstavila njen umetniški opus in njene učenke v Mendozi, ki po spominu improvizirajo in zaplešejo kratke koreografske odlomke ter spregovorijo o svoji učiteljici, ki jih je učila ne le plesati, ampak leteti: "Kako nas je učila leteti".
Isolde, hčerka priznanega glasbenika, tudi dirigenta mariborske Filharmonične družbe Alfreda Klietmanna (1884-1931), se je poleg plesa izobraževala še na glasbeni akademiji, svoje študije pa končala na Državni akademiji za glasbo in scenske umetnosti na Dunaju. Z dunajskim baletom je gostovala v Londonu, Parizu, Rimu, Varšavi, Zürichu, Berlinu …. Ustanovila in vodila je Baletno gledališče Zgornje Avstrije v Linzu. Prišel pa je čas nacizma, čas, ki je mnogim velikim umetnikom, in kot vemo – tudi našim, zmedel, preusmeril ali celo odvzel življenja, je prisilil Isolde in njeno družino v beg iz države, ki se je priključila k nemškemu Reichu, tako kot se je tistikrat dogajalo njenemu judovskemu narodu. Mesto Mendoza, v katerem se je ustalila, za kratek čas diktatorskega režima pa tudi umaknila v gore Bariloche, je vinoroden kraj barvite folklore. Globoko je morala zaorati novo poljano umetniškega izražanja in ustvarjanja s plesom v mestu, kjer ni bilo ničesar podobnega in je bila plesna umetnost popolna neznanka. Tudi veliko energije in znanja je bilo potrebno, da je zaživela njena šola, da je pridobila gledalce in umetniško srenjo ter da je njena požrtvovalnost bila nagrajena s kulturnimi častmi te države: bila je ustanoviteljica Ballet de Camara, sodelavka Teatro Argentino della Plata, bila na čelu Inštituta za koreografsko umetnost Universidad Nacional de Cuyo, postala častna meščanka mesta Medoza …
Barbara in Urlike sta posneli obsežen, verodostojen in zanimiv material o avstrijski plesalki, pedagoginji in koreografinji novega časa, Isolde Klietmann, da pa bi se to veliko delo lahko zaključilo kot filmska avtobiografija, morata poleg materialnega kritja pridobiti tudi končni "da"  Isoldinega sina, in ravno pri tem se je zataknilo, in to zavoljo avtorskih pravic.
Ples, ki so ga uprizorile nekdanje Isoldine učenke, zdaj tudi same plesne pedagoginje, je spominjal na gibe Mary Wigman in na obliko nemškega ekspresionizma, ki se je pri nas udomačil pod imenom izrazni ples in ga je s svojimi plesalkami razvijala plesna pedagoginja, koreografinja in kritičarka Živa Kraigher (1920- 2011).
Na Dunaju so v gledališču Odeon leta 2008 pripravili simpozij, umetniški program posvečen svojim velikim imenom sodobnega plesa, tudi 100. obletnici rojstva Isolde Klietmann, ki je rojena istega leta kot naša pomembna plesna umetnica Pia Mlakar (1908-2000), Nemka, ki je svoj dom našla v Sloveniji, in je bila eno leto mlajša od svojega življenjskega ter umetniškega partnerja, slovenskega koreografskega velikana Pina Mlakarja (1907-2006). Društvo baletnih umetnikov Slovenije/DBUS je ob proslavi 100. obletnice Mlakarjevega rojstva leta 2008  organiziralo celodnevni simpozij Nekdanje svečanosti in izdalo tudi zbornik o ustvarjalnem opusu Mlakarjevih Nekdanje svečanosti.
Ko je v drugi polovici dneva stekla beseda o slovenski zgodovinski in sodobni plesni sceni, so se na kratko predstavila še imena naših mednarodno priznanih plesnih umetnikov, ki so sledili tendencam novega plesnega rojevanja in so bili neposredno ali posredno vezani na čas nemškega ekspresionizma: Pino in Pia Mlakar, Meta Vidmar, Katja Delak, Marija Vogelnik, Marta Paulin-Brina, Živa Kraigher, Milko Šparemblek, Iko Otrin, Lojzka Žerdin, Ksenija Hribar, Jasna Knez, in prvo plesno društvo Studio za svobodni ples s svojim pionirskim ustvarjalnim opusom. O razvejani mreži sodobnega plesa, ki se je ob koncu 70. zgodila pod okriljem ZKOS in nadaljevala v organizaciji JSKD RS, tudi pripomogla k novemu slovenskem plesnem potencialu, je spregovorila Neja Kos, o sodobnem plesu, ki se je rojeval v Mariboru, pa Minka Veselič-Kološa, ki je ob zgodovinskih posnetkih in videoprojekciji osvetlila umetniški opus nove generacije plesalk in koreografinj: Maje Milenovič,  Petre Plečko, Barbare Plečko, Astrid Ussar, Snježane Premuš … in o prvih plesnih skupinah Point, Magra, Plesni izbi Maribor.
V spomin na  zgodovinski dogodek tega srečanja, zgodovinskega uvida in predavanj o Mariborčanki Isolde Klietmann je organizator strnil predstavljeno vsebino in referate okroglega omizja v lično dvojezično programsko knjižico: Maribor se spominja Isolde.

View Gallery 4 Photos