Odmerjanje užitka. Čaka vas mnogo plesne zabave in dobra energija.

Measure of pleasure (foto: Anka Rener Kremžar)

Pogovor z ustvarjalci predstave Measure of Pleasure, ki si jo lahko ogledate 23. junija v Lutkovnem gledališču Maribor v okviru Odprte scene ter 27. in 28. junija v Plesnem Teatru Ljubljana

Draga Urša Rupnik, Igor Sviderski in Mojca Majcen, tri Measure of Pleasure. Kako vznemirjeni ste pred premiero pred gledalci v živo?
Igor: Sem zelo vznemirjen, na dober način. Končno pred občinstvom, poln adrenalina in želje po spet občutiti energijo občinstva.
Mojca: Vsekakor sem zelo vesela, da bo naša predstava končno gostovala, in upam, da si jo bo tokrat ogledalo tudi številčnejše občinstvo. Sem pa osebno marčevsko premiero vzela zelo resno, kljub temu da smo imeli v občinstvu štiri gledalce. In to je bila pravzaprav naša premiera.
Urša: Kot sta že povedala Mojca in Igor, vznemirjenje je precejšnje, je bila pa že naša interna premiera v marcu prav adrenalinska, saj smo po pol leta osame plesali za štiri gledalce, kar je bilo za nas v tistem trenutku kot poln avditorij Gallusove (smeh).

Nastopili boste (kar trikrat) najprej v Mariboru v okviru Ples na Lentu, nato še v Ljubljani v PTL-ju. Kako pomembno je, da nastopate tudi drugje, ne samo v Ljubljani, in seveda kam še s predstavo odplešete?
Urša: Mislim, da je ekstremno pomembno, da plešemo tudi drugje, ne samo v Ljubljani. Že tako je večina sodobnega plesa skoncentrirana tukaj; trenutno, ko so zaštartala vsa gledališča, komaj sledim, kaj se dogaja, in sem si morala narediti prav urnik, kdaj bom šla kaj kam gledat. Veliko ljudi s periferije se vozi gledat predstave v Ljubljano; se mi zdi pa prav, da tudi ustvarjalci peljemo, popeljemo ples v druge kraje izven prestolnice. Sodobni ples v vsako vas, torej (smeh). Zaenkrat imamo za Measure of Pleasure v načrtu gostovanje na Odprti plesni sceni v Mariboru, potem smo dogovorjeni za festival KORPUS v Plesnem Forumu Celje, potekajo dogovori za gostovanje v Šibeniku in še kam bomo šli merit užitek. Predstava je sicer nastala v samoprodukciji, kar pomeni, da smo sami za vse – od užitka v ustvarjanju in plesanju do ne toliko prijetnih birokratskih in producentskih postopkov, dogovarjanj in organiziranj. Moram reči, da slednje požre kar veliko časa in energije, ki bi jo kot ustvarjalci veliko raje namenili brušenju in poliranju predstave, torej svojemu poklicnemu delu, ne pa se ukvarjali z računi in računovodstvom in naokrog prosjačili za studie za vaje. Tako da gostujemo tam, kjer nas organizatorji poznajo, jih zanima naše delo in se veselijo sodelovanja.

Edina iz vaše ekipe je Mojca Majcen, ki nekako skoraj ni doživela neplesanja, se mi dozdeva. Imam prav, kajne, Mojca? Preplesala si vse leto, razloži, kako ti je uspelo in kaj ti pomeni sodelovanje oz. soustvarjanje v predstavi Measure of Pleasure?
Mojca: Kot sem že večkrat omenila za portal Parada Plesa, me je povabilo s strani Urše in Igorja zelo razveselilo, saj že dolgo nisem plesala v čisto slovenski produkciji. Igorja in Uršo zelo cenim tako poslovno kot zasebno, proces ustvarjanja je bil kreativen in hkrati sproščen. In Measure of Pleasure je ena od treh predstav, ki so doživele premiero to leto. V Madlenianum v Beogradu plešem v predstavi Grand Hotel koreografa Aleksandra Ilića, pred kratkim pa smo v okviru plesne platforme Balkan Dance Project imeli tudi premiero Vsi Marš na Ples v Sarajevu. Vsi Marš na Ples je moderni balet na glasbo Bijelog Dugmeta, nastal v koreografiji Igorja Kirova.

Igor, kako pa si doživel ti ta koronski čas in kaj te je ‘gnalo’, da si postal soustvarjalec predstave Measure of Pleasure?
Igor: V prvih mesecih ukrepov sem si vzel čas za stvari, ki jih v času obveznosti in poučevanja v živo nisem utegnil. Nato sta prišla poletje in jesen, ki je minila v redkih nastopih sola Tridekada v živo. V drugem valu ukrepov pa sem imel to srečo, da sem bil povabljen kreirat predstave. Resda samo v studiu brez obiskovalcev, samo ekipa. To me je držalo gor in seveda misel na ponovno plesanje v živo. Predstavo Odmerjanje užitka smo zastavili že daleč nazaj v letu 2019, sprva kot zamisel, pozneje konkretne naloge in zagon vaj. Da bi jo dokončali marca 2021 z majhnimi popravki in bolj dorečeni vsebini predstave in namenom. Predstava je namenjena gostovanju, majhna ekipa, brez veliko scenografije in mobilna, plesna.

(foto: Anka Rener Kremžar)

Je korona prinesla tudi vam trem kaj pozitivnega in kaj bi to bilo?
Urša: Poleg občutkov tesnobe in strahu za svoje zdravje in zdravje bližnjih je meni prvi val oz prvo zaprtje javnega življenja prineslo občutek neskončnosti časa, kakršnega še nikoli prej nisem imela. In ta neskončnost, praznina, nezmožnost natančnega načrtovanja celotnega dneva za mesece vnaprej, kakor sem sicer navajena, so prinesle posebne vrste svobodo. Zame je bil to kar zelo dragocen čas, saj sem se lahko posvetila predvsem sebi, izkoristila sem prebujajočo se naravo, za kar mi ponavadi zmanjka časa; preždela sem ure in ure sama s sabo v studiu, za kar mi tudi ponavadi zmanjka časa, in si zgradila takšno plesno in fizično formo, za kakršno mi drugače tudi zmanjka časa. Sproti sem izumljala načine, kako ostati v stiku s svojimi plesalci in tečajniki, plesno skupnostjo. Jeseni in pozimi, ko je postalo že normalno, da večina stvari poteka online, smo z Ursus Dancers zaštartali ‘donation based’ projekt Ursus Dancers Community Classes Online, kjer smo kar nekaj temačnih mesecev zapored vsak petek v virtualnem studiu gostili drugega plesnega pedagoga oz. pedagoginjo, od našega Igorja pa do Joeja Alegada in drugih slovenskih in tujih uveljavljenih in manj znanih plesnih umetnikov. Klasi so bili odprti za širšo plesno skupnost, doživeli so kar lep obisk, poleg užitka v različnih plesnih slogih pa so udeležencem in udeleženkam nudili tudi iskrive pogovore z umetniki in umetnicami po zaključenih klasih in jim s tem lepšali težke dni osame. V jesenskem zaprtju sem pod mentorstvom Saše Staparski kot del slovenske plesne kulturne dediščine in del izročila slovenskega izraznega plesa naštudirala koreografijo Žive Kraigher Balada, ki jo je leta 1988 koreografirala za Sašo, za prireditev Hommage Meti Vidmar. Glasbeni del je prevzela Rebeka Staparski Dobravec, ki je res mojstrsko in virtuozno na klavirju odigrala Chopinovo skladbo, v okviru Festivala ŽIVA pa smo v luči razmer vse skupaj zapečatili v obliki plesnega videa. Res upam in si želim, da bo Balada zaživela tudi pred živim občinstvom, ker je njena moč ravno v stiku med plesalko in gledalci, med klaviaturistko in poslušalci. Ja, tako da je v bistvu koronski čas zame minil precej ustvarjalno in z obratom v preteklost odprl razmišljanja za prihodnost.
Igor: Več časa sem posvetil sebi in družini. Imel sem to srečo, da sem lahko sodeloval pri nastajanju treh predstav, kar mi je zapolnilo dneve.
Mojca: Mogoče samo nekaj več samodiscipline, saj smo bili primorani ostajati v plesni kondiciji, ker klasov ni bilo. Pa tudi s svoje strani sem bila še bolj odločna, da bom plesala, in ni je bilo ovire, ki bi mi to preprečila.

Urša in Joe Alegado (foto: Drago Videmšek)

Ko pišem vprašanja, sem na Dunaju tik pred napovedjo oz. tiskovno konferenco največjega plesnega festivala sodobnega plesa na svetu. Urša, verjamem, da boš po letu dni premora znova v Arsenalu asistentka Joeja Alegada? Kakšne so misli na poletni Dunaj?
Urša: Ko sem dobila e-mail organizatorjev, da festival letos bo in da sem lepo vabljena k sodelovanju, sem se malodane razjokala. Impulstanz je moj poletni plesni dom že veliko več kot desetletje, Joe je moj plesni oče – učitelj, mentor, vzornik. Vsako leto se v najčudovitejših studiih dunajskega Arsenala razdajamo za stotine zagretih plesalk in plesalcev z vseh kotičkov sveta. Res se neskončno veselim s plesom nasičenega ozračja, ki ves mesec preveva Dunaj, veselim se srečati in objeti stare plesne znance in znanke, kolegice in kolege; biti spet del tega plesnega vrtinca, pripadati tej čudoviti plesni skupnosti. Čeprav bo verjetno glede na situacijo marsikaj drugače, kot je bilo, pa vem, da bodo organizatorji poskrbeli za maksimalno zdravstveno varnost in čim bolj sproščeno vzdušje za vse udeležene …

Igor Sviderski

Kakšno poletje pa čaka vaju?
Igor: Premiera in ponovitve Measure of Pleasure, Poletna plesna šola v Ljubljani, vaje za novo predstavo Barbare Novakovič in za predstavo Kraljice v režiji Jane Menger, mednarodni plesni festival v Gradcu med 17. in 21. julijem 2021 ter gledališko-lutkarske delavnice v drugem delu meseca avgusta. Vmes pa malo počitnic in poležavanja ob morju, dobri knjigi in plavanje.
Mojca: Poleti me čaka turneja predstave Vsi Marš na Ples v Makedoniji in Črni gori, pa gostovanje Grand Hotela na festivalu Purgatorije in pozneje v mesecu avgustu malo oddiha, konec avgusta pa sem že v Novem Sadu, kjer asistiram Aleksandru Iliću pri operi Aida. Vmes pa me še čakajo prve vaje za balet Možiček, ki bo tokrat preoblečen v sodobni plesni izraz.

Mojca Majcen (foto: Nik Rajšek)

In zakaj naj si ogledamo predstavo Measure of Pleasure, za katero je ob on line premieri zapisala naša recenzentka Daliborka Podboj: “To je predstava, ki zdravi z umetnostjo, je zdravilo duha v objemu žive plesne energije, in adijo, strah, adijo, depresija.”?
Mojca: Kot je zapisala Daliborka, pridite na ‘žur’, na obilo žive, plesne energije in na odmerjanje užitkov.
Igor: Predstava je sama po sebi vedra, plesna in polna dobre energije. Ples za užitek, do konca in čez. V teh časih jo priporočam kot nekaj, kar vas lahko spravi v dobro voljo. Prepričan sem, da boste ob izjemno plesni glasbi tudi vi zaplesali z nami.
Urša: Vse povedano! In ja – glasba je vrhunska izpod prstov Davida Nika Lipovca.
Hvala vam in se vidimo, ko odmerite užitek!