Kaj nam bo prekrasen aplavz občinstva, če se lahko komaj pogledamo v ogledalo, ko z obraza umijemo odrska ličila in z las izperemo lak?

Tomaž Golub (foto: Darja Štravs Tisu)

Baletni plesalec Tomaž Golub razmišlja o duševnem zdravju plesalcev.

Vsak ima svoj razlog, da zaide v gledališče … Eden obožuje izumetničeno gibanje, drugi petje, spet tretji morda prelepe kostume. Toda po mojem mnenju je eden od teh prisoten pri vseh. Gledališče nam, vsaj za en večer, ponudi možnost, da izstopimo iz svoje kože in se izgubimo v prečudovitih iluzijah odrske umetnosti, vidne vedno z velike razdalje, na čemer tudi celotna panoga stoji. Toda takoj ko pokukamo za odrsko kuliso, se te iluzije razblinijo. Od blizu lahko vidimo razpoke na scenografiji, proste niti, ki štrlijo na kostumih, celo šminka, ki od daleč deluje prekrasno, lahko od blizu prestraši nekoga, ki je ni vajen. Ta odnos ustvarjanja na daleč navidezne popolnosti se je skozi dolga leta prenesel tudi na odnos, ki ga imajo umetniki tako s seboj in svojim duševnim ter telesnim zdravjem kot tudi drug z drugim. Vse bomo naredili, da se prebijemo do vrha, da potisnemo svoje telo in um skozi še eno vajo, še en nastop. Velikokrat pozabimo na dolgoročne učinke take miselnosti (o čemer sem tudi že spregovoril v svojih člankih o perfekcionizmu in potrpežljivosti). Prej ko slej bomo morali začeti ne le poudarjati vloge mentalnega zdravja, ampak tudi destigmatizirati pogovore o številnih duševnih težavah, ki jih atmosfera popolne poslušnosti in discipline povzroča, ter najti pot iz teme, v kateri se trenutno nahajamo.

(foto: Alan Kavčič)

Toda zakaj je optimalno duševno zdravje tako pomembno? Da odgovorim na to vprašanje, bom vzel primerjavo, ki sem si jo zamislil, ko me je prijatelj naučil osnov igre šaha. Zamislite si, da je vaša kariera kot velik turnir šaha, sestavljena iz nešteto malih partij, ki jih vsak dan znova in znova igramo proti sebi, vloge med figuricami pa so porazdeljene tako: kmetje so naš čas in energija v baletni dvorani, figura konja predstavlja naše tehnične sposobnosti, lovec (ali v angleščini bishop) so naše umetniške sposobnosti, trdnjava so vloge, ki jih dobivamo, damo si lahko zamislimo kot naš čin oz. pozicijo v gledališču, kralj pa predstavlja naše duševno (in fizično) zdravje. Osnovno pravilo šaha je, da naredimo vse, da zaščitimo svojega kralja. Če hočemo zmagati, lahko tvegamo izgubo vseh drugih figur, v določenih primerih celo kralja samega, toda zavedati se moramo, da ga moramo na koncu še vedno zaščititi, pa naj bo to pred drugimi ali pred samim seboj. Veliko ljudi se s to postavitvijo ne bi strinjalo in bi morda vloge ali čin postavili na višje mesto. Toda po mojih izkušnjah s spopadanjem s poškodbami, depresijo in nešteto slabimi dnevi lahko povem, da če želi umetnik za sabo pustiti uspešno kariero, jo mora najprej preživeti in vzdržati (pa naj bo to fizično ali duševno). V tem primeru uspeha ne definiram kot dosega najvišjega položaja v ansamblu ali plesanja najbolj pomembnih vlog. Definiram ga kot osebno zadovoljstvo s samim seboj in zavedanje, da smo naredili vse, da smo pustili za seboj vsaj kapljico v naši čaši nesmrtnosti, kot bi rekel Anton Aškerc. Plesalci smo prav tako samo ljudje in misliti moramo ne le na profesionalno, ampak tudi svoje zasebno življenje. Kaj nam bo prekrasen aplavz občinstva, če se lahko komaj pogledamo v ogledalo, ko z obraza umijemo odrska ličila in z las izperemo lak? Baletniki vsak dan doživljamo toliko stresa in pritiska in vsak dan se znova vrnemo na isto mesto, ki nam lahko ponudi prav toliko žalosti kot veselja. Zato moramo najti način, kako se s temi stvarmi spopasti, da bomo lahko uživali življenje še dolgo po tem, ko bomo izvedli svoj zadnji poklon na odru. Zdaj, ko smo definirali, zakaj je duševno zdravje tako zelo pomembno, poglejmo, zakaj je vse več ljudi v baletnem svetu začelo poudarjati pomen zdrave človeške psihe in zdravih medosebnih odnosov. Vnaprej pa moram povedati, da nisem ne zdravnik in ne psiholog. Vse, kar je napisano v tem članku, so stvari, ki sem jih prebral, in le moje razmišljanje o težavi, ki mi pomeni zelo dosti in s katero se še danes sam spopadam. Prav tako ne ciljam na nobeno specifično osebo ali ustanovo, le poudarjam široko razširjeno težavo v celotnem baletnem svetu.

(foto: Slavko Rajh)

1. Visoke ravni prevelikega uživanja alkohola in drugih substanc
Na baletni šoli nas učijo osnov baletne tehnike. Učijo nas zdravega prehranjevanja, vzdrževanja svojega telesa, zgodovine klasične glasbe in plesa ter še mnogih stvari. Toda marsikaterega učenca presenetijo ravni stresa in pritiska v gledališču, ko sprva začne svojo profesionalno pot, s katerimi se ne zna spopasti. Balet je lahko ne le izjemno stresen, ampak tudi izjemno samoten poklic. Velik del našega vsakdana je, da stojimo pred ogledalom in popravljamo napake, ki jih opazimo sami ali naš pedagog. In zelo hitro se lahko zgodi, da vsakodnevna kritika, stres in pritisk (tako zunanji kot notranji) premagajo užitek in ljubezen do plesa. Iz tega razloga se veliko plesalcev zateče k alkoholu ali h kajenju cigaret, saj jim lahko te stvari vsaj kratkotrajno pomagajo pri obvladovanju negativnih posledic vsakodnevnih naporov, s katerimi se soočamo v poklicu. Ko govorim o strokovnem proučevanju tega fenomena, se večinoma nanašam na primere, ki sem jih opazil v času svoje kariere, saj z izjemo nekaj manjših študij, ki so jih izvedli na Hrvaškem, je ta tema še vedno sramotno slabo proučena v akademskih vodah. Poznamo pa v baletnem svetu veliko zvezd, ki so zelo odkrito govorile o svojih težavah s spopadanjem z odvisnostjo in zlorabljanjem substanc. Med te lahko prištejemo Gelseya Kirklanda, Sergeia Polunina, Rudolfa Nurejeva in še mnogo drugih, za katere ne bi nikdar posumili, da se karkoli dogaja za bleščečo fasado odrskih luči. Morda bi lahko z ustrezno izobrazbo plesalcev, kako se spopadati s vsakodnevnim pritiskom, zmanjšali potrebo po zatekanju v te substance in rešili psiho marsikaterega baletnega plesalca ali plesalke.

(foto: Slavko Rajh)

2. Depresija, tesnoba in druge duševne motnje
Način ravnanja s plesalci s strani pedagogov in koreografov ter pritisk, ki si ga ti še dodatno naložijo sami, sem opazil že na na samem začetku svoje baletne poti. Opazil sem ga v času šolskih dni, ko so določeni pedagogi iz mene hoteli potegniti najboljše po metodah, ki bi se lahko štele kot izjemno škodljive. Opazil sem ga v gledališčih, pri marsikaterem koreografu, ki se je že med prvo vajo izživljal nad ansamblom in velikokrat uporabljal žaljive ali celo rasistične opazke glede plesalcev in njihovih teles. Začel sem ga opažati pri sebi, ko sem se vsakodnevno začel spopadati z občutki otopelosti in izgubljanja volje do plesa. In nazadnje, opažam ga še danes, ko berem, kaj se dogaja v svetu, in ko govorim z mlajšimi učenci v baletni šoli, ko mi povedo, kaj vse jim profesorji govorijo na urah klasičnega baleta, in naštel bi lahko nekoliko primerov, ko je učitelj (oseba, ki bi učenca morala voditi in povleči iz njega najboljše) umetniku popolnoma uničil ljubezen do plesa. V članku, ki sem ga nedavno prebral, sem zaznal podatek, da iz študij, ki so jih naredili v Ameriki, eden od petih ljudi trpi za določeno vrsto duševne motnje, pa naj bo to depresija, tesnoba … Ko govorimo o baletnem svetu, te številke možnosti razvitja obolenj še dodatno narastejo. Baletniki pa naj bi vse to pustili pred vrati baletne dvorane in se dan za dnem smejali ter kimali prav tistim ljudem, ki jim povzročajo toliko stiske. Redki baletni ansambli imajo v nasprotju z veliko športnimi moštvi sploh zaposlenega psihoterapevta ali psihologa. Kar pomeni, da se morajo plesalci velikokrat s svojimi težavami spopadati popolnoma sami. Dovolj je dovolj in skrajni čas je za spremembo. Navsezadnje, če hočemo ne samo ohraniti, ampak tudi izboljšati baletno okolje za prihodnje generacije, se moramo odkrito in iskreno začeti pogovarjati o stvareh, ki so v naših vodah tako pogoste in s katerimi se skoraj vsak baletnik spopada vsaj enkrat v življenju. Prav tako moramo prekiniti ta krog prenašanja travm iz generacije v generacijo, kjer starejši učitelji svoje travme in frustracije prenašajo na svoje učence, ti pa (ker se s tem ne znajo spopasti na pravi način) pozneje te iste vzorce prenašajo na mlajše generacije in s tem ustvarijo krog, iz katerega ni možno uiti.

(foto: Slavko Rajh)

3. Motnje prehranjevanja
Zelo pogost stereotip o balerinah pravi, da nikdar ne jedo in da so vitke kot lesene palčke za sladoled. Drži, da je večina balerin zelo vitkih, toda trditev, da ne jedo ničesar, ne bi mogla biti dlje od realnosti. Balerine (in baletniki) so profesionalni športniki in uspejo obdržati svojo vitko postavo preprosto zaradi dolgih ur, preživetih na treningih in vajah. Vendar pa se občasno pojavi nekdo, ki ima malo drugačno telesno konstitucijo. Zgodi se tudi, da zaradi notranjih obolenj človek pridobi na telesni teži, ne da bi vedel, kaj se dogaja z njegovim telesom (kot je recimo primer Kathryn Morgan, nekdanja solistka NYC Baleta, ki je zaradi avtoimune bolezni morala zapustiti svojo službo). Kar se velikokrat zgodi, je, da eden od pedagogov (oz. učiteljev, če govorimo o šolskem okolju) ali pa celo umetniški direktor pokliče osebo v pisarno in ji pove, da mora čim prej shujšati, ali pa bo odpuščena, ali pa jo bodo vrgli iz šole (kar sem že nekajkrat videl v živo, tako na šolski kot na profesionalni ravni). Plesalka (ali plesalec) pa je nato prepuščena sama sebi, saj so profesionalni nutricisti in strokovnjaki s tega področja predragi za večino plesalcev. Veliko ljudi (ker nočejo izgubiti svojega položaja v gledališču ali šoli) začne zato brez nadzora eksperimentirati z nevarnimi dietami in poskusijo izgubiti težo na najhitrejši možni način, s tem početjem pa velikokrat škodijo svojemu mentalnemu ter fizičnemu zdravju. Baletni plesalci imajo v primerjavi z navadno populacijo veliko večje možnosti (po določenem viru, ki sem ga zasledil, skoraj desetkrat večje možnosti), da bodo zboleli za motnjo hranjenja. Če je toliko strokovnjakov na voljo športnim moštvom in ligam, zakaj torej ne vlagamo v baletu istega denarja v te vode (tako na profesionalni kot na šolski ravni)? Pravzaprav je balet v veliki meri šport in zasluži si, da bi se zaposlene v tem poklicu tudi obravnavalo kot profesionalne športnike. Da lahko pleše po svojih najboljših močeh in odru prikaže moč in lahkotnost, mora plesalec biti v stanju ravnotežja z duhom in telesom. Skrajni čas je, da s seboj in z drugimi začnemo ravnati vsaj malo nežneje in morda si bomo lahko s tem prihranili marsikatero žalostno zgodbo.

Mihaela Devald Roksandrić, baletna mojstrica HNK Zagreb

Da pa članka ne končamo s popolnoma grenkim priokusom, sem spregovoril z magistrico pedagogike, Mihaelo Devald Roksandrić, baletno mojstrico HNK Zagreb, ter jo povprašal, kako lahko olajšamo negativne posledice, o katerih sem govoril, ne le na ravni baletnih ansamblov, ampak tudi na ravni izobraževanja tako najmlajših baletnih plesalcev kot tudi njihovih pedagogov. In bom kar njej prepustil besedo. ”V svojem akademskem delu in v praksi skušam predvsem odgovoriti na eno samo vprašanje: ”Kako spremeniti miselnost klasičnega baleta?” Iz tega razloga sem svojo celotno diplomsko nalogo posvetila temi odnosa med plesalcem in pedagogom. V slednji sem analizirala med ostalimi avtoritarnost kot eno od temeljnih karakteristik, ki je še vedno zelo prisotna v šolskem in profesionalnem okolju. Prav tako sem želela raziskati pomen baleta, kot ‘tihe umetnosti’, ki se ne nanaša le na odsotnost govora na odru, ampak tudi na vzpostavljanje tako imenovane ‘prisilne tišine’ v baletni dvorani, kjer so vrata za dialog in kritičen razgovor popolnoma zaprta. Ključni predpogoj za spremembo tega stanja je v pedagoškem izobraževanju učiteljev in spremembi načina poučevanja. Izobraževanje pedagogov, ki je dandanes dostopno na Hrvaškem in v Sloveniji, je ključnega pomena za kakršnokoli spremembo, saj je zelo pomembno, da imajo profesorji ne le znanja, kaj bodo učili, ampak tudi kako. Ta ‘umetnost predavanja’ obsega tudi vedo o psihofizičnem razvoju otroka, o metodah poučevanja, načinu dajanja povratnih informacij, individualnem pristopu ter sposobnost kritične ocenitve tradicionalnih praks poučevanja. Brez tega znanja lahko profesorji v nasprotnem primeru, v kombinaciji s svojim praktičnim znanjem, prenesejo na prihodnjo generacijo tudi marsikatere dogme in zablode, ki velikokrat nimajo nikakršne znanstvene ali pedagoške podlage. Iz generacije v generacijo se torej prenaša ‘baletna ideologija’, ki nas kot plesalce iz individualnih oseb oblikuje v poslušne, visoko disciplinirane plesne izdelke. Porajajo se torej vprašanja: ”Kako lahko plesalci postanejo udeleženi subjekti v procesu poučevanja in ne le kup gline, ki ga je treba oblikovati? Kaj je treba spremeniti, da se bo njihov glas končno slišal?” Ko govorimo o spremembi načina poučevanja plesalcev, je dobro omeniti, da je vzgojno-izobraževalno področje nenehno podvrženo vplivom družbenih sprememb in se nenehno spreminja in izboljšuje. Najboljši pokazatelj te dinamike so dogodki minulega leta. Stvari, ki so se nam zdele samoumevne in običajne, so se nenadoma postavile na glavo. V tem pogledu je lahko poučevanje klasičnega baleta dokaj konservativen sistem, podvržen tradiciji, kjer se stvari menjajo zelo počasi. V tem režimu se pravila prenašajo iz generacije v generacijo, kjer v določene stvari niti za sekundo ne podvomimo. To pa omogoča še nadaljnjo izvajanje določenih dogem in problematičnih praks, ki bi se jih morali že zdavnaj znebiti, te pa še dodatno ustvarijo plodna tla za brezpogojno sprejemanje avtoritete in avtoritarnosti, plesalci pa si pogosto ne upajo reči ničesar, saj so jih tako vzgajali že od samega začetka.

S predstave baletnega ansambla SNG Maribor ob 100-letnici slovenskega baleta (foto: Slavko Rajh)

Rešitev te situacije vidim v opolnomočenju plesalcev s strani pedagogov (kar sem se tudi sama trudila doseči v svojem delu) in v vzpodbujanju umetnikov, da najdejo svoj glas. Tako rečeno, svoboda se nikdar ne more podariti, ampak se moramo do nje prebiti. S tega pogleda je avtor Paolo Freire v svoji ‘Pedagogiki zatiranih’ o tej temi spregovoril na izjemno zanimiv način. Podal je simbol tako imenovanega ‘notranjega tlačitelja’, ki je v vsakem od nas, kaže pa se v milijonih ustaljenih pravil in norm, ki jih vsi sprejemamo kot vsakdanje in običajne, ne da bi vanje podvomili ali jih kritično presodili, čeprav nam morda škodijo ali nas celo zatirajo. To pomeni, da ni dovolj, da plesalcem skozi izobraževanje podamo samo veščine plesnih tehnik. Pomagati jim je treba razviti njihov osebni glas, samozavest in sposobnost kritičnega presojanja o svetu, ki jih obkroža. Pri svojem delu uporabljam adaptabilen pristop, ki s strokovne pedagoške perspektive nudi rešitev za mnogo težav, o katerih smo spregovorili. To pomeni, da svoj pristop oblikujem glede na to, s kom delam. Vsakega umetnika obravnavam kot individualno osebo, kar pomeni, da kadarkoli delam s plesalcem ali plesalko, ga/jo poskušam sprejeti takšnega/-o, kot je v tem trenutku, ter predvideti najboljši način, da iz njega/nje izvlečem najboljše sposobnosti. Prav tako imam vedno obilico razumevanja za njihovo osebno perspektivo, kar pa ne pomeni, da sem preveč popustljiva. Prav nasprotno. Pravila vedno jasno začrtam in umetnik vedno ve, kaj se od njega pričakuje. Pazim pa, da so povratne informacije (korekcije) vedno konstruktivne ter da dopuščajo prostor umetnikom za njihov lastni razvoj in izvedbo. Na ta način ostaja sporazumevalni kanal vedno odprt in k vsakemu projektu pristopamo z medosebnim zaupanjem, kar še dodatno pospeši proces dela. K težkim situacijam poskušam pristopiti z obilico humorja, naredim pa vse, da se težava reši in da se v prostoru obdrži atmosfera podpore in motivacije. Takšen način dela je popolnoma nasproten od ustaljenega avtoritarnega načina dela, in čeprav ne vključuje povzdigovanja glasu in negativnega kritiziranja, v večini primerov ohranja mero produktivnosti, ki jo potrebujemo za vsakdanje vaje in treninge.”