Plesalci športnih plesov so to soboto, 2. februarja, opravili svojo prvo pomembnejšo preizkušnjo v letu 2019. Kot je že tradicija, so bili to standardni plesi. V aprilu, natančneje 6. aprila, pridejo na vrsto latinskoameriški plesi in predvidoma konec junija državno prvenstvo v kombinaciji.
Vsa državna prvenstva v zadnjem času organizira Plesna zveza Slovenije, kar pomeni, da so si dogodki podobni in da niti plesalci niti gledalci ne pričakujemo kakšnih večjih presenečenj, ne v pozitivno in ne negativno smer. Osnovna usmeritev sekcije SLP pod vodstvom predsednika sekcije, gospoda Hermana Tomažiča, je, da mora biti vse po pravilih sekcije, da je treba zadovoljiti nekim osnovnim kriterijem za organizacijo prireditve na državni ravni in seveda upoštevati finančne omejitve sekcije.
Rezultat tega je bila sobotna prireditev, ki je potekala v Ajdovščini, v tamkajšnji športni dvorani Zavoda za šport. Urnik prireditve je bil znan nekaj dni pred tekmovanjem samim, in tudi pri urniku so se organizatorji držali neke ustaljene prakse, po kateri se v predtekmovalnem delu prvenstva izbere finaliste v vseh kategorijah, ki potem nastopijo v bolj svečanem večernem delu prireditve. Edina spremenljivka je pravzaprav lokacija prvenstva. Ker se poskuša športni ples predstaviti čim širšemu slovenskemu občinstvu, državna prvenstva skoraj nikoli ne potekajo v Ljubljani ali naši štajerski prestolnici, marveč v različnih krajih po Sloveniji.
Ajdovščina se je izkazala za dobro gostiteljico, bolj po toplem sprejemu gledalcev s tribun kot z dvorano, ki je bila, roko na srce, ena manj primernih za plesno prireditev. Nedvomno je dvorana Zavoda za šport dobra za mnoge športne prireditve, ki v njej potekajo, žal pa pri tako majhnem finančnem vložku, ki si ga PZS lahko privošči za pripravo dvorane za plesno tekmovanje (dekoracijo, osvetlitev in ozvočenje), ta dvorana ni bila na ravni, ki bi si jo plesalci in plesalke želeli.
Priprava dvorane za plesno tekmovanje sicer ni tako draga zadeva. Gre bolj za to, koliko je organizatorjem pomembno, da ustvarijo vzdušje in sceno, ki bi izpostavila glamur in eleganco plesnega dogodka. Spominjam se, da smo pred leti, ko smo se brez kakršnekoli finančne pomoči od zunaj trudili pripraviti stare in grde športne dvorane za Slovenian Open v Izoli, zastrli vsa okna z neprosojno tkanino, da na plesalke v dragocenih oblekah ne bi svetila dnevna svetloba, marveč primernejša luč žarometov. Prekrili smo tudi vse koše in drugo športno opremo, ki ni sodila v plesni ambient. Postavili smo parket, ki je prekril in hkrati zaščitil originalni parket v dvorani. Ogromno časa smo posvetili postavitvi žarometov in zvočnikov. Omejili smo plesišče s cvetličnimi aranžmaji. Vsega tega seveda nismo počeli le mi, temveč organizatorji vseh večjih in pomembnejših plesnih prireditev pri nas. Marsikaj od naštetega ne zahteva veliko finančnih sredstev, zahteva pa veliko dela. Pri tem, ko se ves čas sprašujemo, kaj narediti, da bi znova vzpodbudili interes za športni ples med mladimi, bi mogoče veljalo razmisliti, kako ponuditi tem, ki jih imamo zdaj, najboljše pogoje za razvoj in razcvet. Mogoče bi jim lahko pokazali, koliko nam pomenijo, s tem, da jim pripravimo državno prvenstvo, ki se ga bodo veselili vnaprej in se ga potem tudi z veseljem spominjali za nazaj, ne glede na dosežen rezultat na samem prvenstvu. Vložek vseh plesalcev in plesalk, staršev in trenerjev kriči po tem, da se vsak organizator plesnega tekmovanja maksimalno potrudi pripraviti dogodek, ki je na ravni teh, ki jim je namenjen.
Dandanes ni redko, da organizator plesnega tekmovanja pride v dvorano kakšno urico pred začetkom, postavi nekaj miz za vodstvo tekmovanja in izračun rezultatov, postavi po dvorani par zvočnikov, in to je to. Ko je tekmovanja konec, ves postopek pospravljana dvorane traja manj, kot potrebujejo tekmovalci, da se preoblečejo in zapustijo garderobe. Meni se zdi to nespoštljivo do naše tekmovalne panoge in do plesalcev.
Dvomim, da je miselnost plesalcev in trenerjev v slogu: “Kaj je najmanj, kar moram narediti, da zadovoljim osnovnim kriterijem?” Če ničesar drugega, mi za naš ‘šport’ potrebujemo glasbo, kar potegne za sabo vsaj dve stvari pri organizaciji tekmovanja: potrebo po profesionalnem ozvočenju in profesionalen izbor glasbe. Ko sem videla, da na mestu predvajalca glasbe na sobotnem prvenstvu sedi plesni trener Vedran Čelič, sem predvidevala, da bo izbor glasbe dober. Žal se to ni uresničilo, saj je bila glasbena podlaga mnogokrat neprimerna. Kljub različnim glasbenim okusom mora plesna glasba za tekmovanja ustrezati nekim osnovnim kriterijem.
Kot prvo − mora biti karakterno in ritmično primerna. Nadalje mora imeti pravi tempo, zaželeno je tudi, da je primerna ravni in zlasti starosti plesalcev. Za majhne otroke naj bi bila seveda drugačna kot za odrasle plesalce, ki so sposobni (oziroma naj bi bili sposobni) interpretirati glasbo, ki je bolj kompleksna in večplastna. Samo nekdo, ki se srčno in profesionalno ukvarja s plesno glasbo, je lahko na tem delovnem mestu na prvenstvu, ali pa mora biti s strani takega profesionalca pripravljena ‘play’ lista, potem pa od strokovnjakov (trenerjev) potrjena. Po zaključenem tekmovanju sem izvedela, da je Vedrana doletela odgovornost za glasbo na samem tekmovanju in da mu je bila dana v uporabo vnaprej pripravljena glasba ter da on sam ni imel vpliva na izbor. To sicer opravičuje njega osebno, ne pa organizatorja. Poleg primerne priprave dvorane za tekmovanje je izbor glasbe najpomembnejši dejavnik pri organizaciji. Vsi plesalci to vedo in vsi se bodo glede tega strinjali z menoj. Zakaj je potem to vedno težava? Zakaj mora glavni sodnik dobivati sive lase na samem tekmovanju, ker glasba ne ustreza. Pri tem ne smemo pozabiti, da se glavni sodnik ukvarja predvsem s tempom glasbe, redko pa bo prekinil tekmovanje, če je glasba ‘čudna’. Tudi sicer se zelo redko zgodi, da glavni sodnik prekine ples in zahteva drugo glasbo. Ponavadi se kar med plesom samim popravlja tempo, čemur smo bili priča tudi v soboto. Če se to počne celo pri najmlajših kategorijah (tango pri pionirjih!), je to spet ena od stvari, ki ne kaže dovolj visoke mere spoštovanja do vloženega truda plesalcev in njihovih trenerjev.
Naslednji problematični vidik je v mojih očeh urnik, za katerega sem že omenila, da je stalnica in se ga organizatorji držijo kot pijanec plota, čeprav se situacija (beri število plesnih parov) drastično spreminja. Koliko časa je bilo v soboto potrebnega za predtekmovalni del prireditve? Odgovor je: eno uro. Najmanjša prilagoditev urnika bi bila lahko ta, da se svečano odprtje naredi na začetku državnega prvenstva in se tako vključi vse tekmovalce v dogajanje celotne prireditve. Nič ne bi bilo narobe, če se potem naredi vmes odmore, ko se plesalci lahko ogrevajo na plesišču, gledalci pa pretegnejo noge. Tudi ne razumem, zakaj je nujno, da poteka tekmovanje po zaporedju starostnih kategorij. Ali mislimo pri tem na plesalce, na gledalce, na medije, na sodnike …?
Če bi resnično mislili v prvi vrsti na plesalce, bi morali vsi tekmovalci na prvenstvu plesati polfinalno kolo, ne glede na število prijavljenih (razen če jih je več kot za polfinale seveda!) Potem bi bilo smiselno narediti dva dela prireditve, finalisti pa bi vedeli, da bodo lahko odplesali pet plesov dvakrat. V tujini, kjer imajo malo število plesnih parov po kategorijah, to že marsikje prakticirajo. Tako imenovani ‘general look’ morajo sodniki gledati, ampak ga ne sodijo, kar pripomore tudi k boljšim in realnejšim odločitvam pri sojenju finala. Predvsem pa bi tak način našim najboljšim plesalcem omogočil, da finale odplešejo bolje in se domačemu občinstvu lahko prikažejo vsaj v podobni luči kot gledalcem na tekmovanjih po svetu.
Ker se “moramo držati pravil”, to seveda ni izvedljivo. Po moji logiki, ko pravila začnejo malo ‘bremzati’, ker niso v skladu z realnostjo, jih je treba zavreči ali pa spremeniti. Spet se vprašam, kje so prioritete? Ali so nam najpomembnejši plesalci, njihova dobrobit, pogoji za napredek, izkazovanje spoštovanja do njihovega dela, ali je pomembneje, da “imamo mir pred tečnimi starši”, zaradi katerih se “moramo držati pravil”. Edino logično pravilo, ki bi se ga morali po moje držati, bi se glasilo: “Sekcija SLP bo vedno ukrepala tako, da je v najvišjo dobrobit slovenskega plesa. Za vse strokovne odločitve imamo direktorja reprezentanc, ki je stoodstotno za te odločitve odgovoren. Če njegove odločitve ne bodo prinesle pozitivnih rezultatov v času njegovega mandata, ga bomo zamenjali. Pika.”
Na podlagi prikazanega na državnem prvenstvu me razveseljuje, da nekateri pari lepo napredujejo. Položaj, v katerem smo in s katerim se, kot kaže, moramo sprijazniti, je, da so zlati časi slovenskega športnega plesa minili. Svet se spreminja, in na mladih generacijah trenerjev ter plesalcev je breme, da se s temi spremembami soočajo in si poskušajo izboriti svoje mesto na svetovni plesni sceni. Nekaj mladih plesnih zvezd začenja ‘brleti’ in srčno upam, da bodo vzdržali vse pritiske, ki jih čakajo na poti. Plesalcem in staršem polagam na srce, da naj bodo potrpežljivi, naj vlagajo čas, energijo in nenazadnje svoj denar v razvoj kakovosti plesa in naj ignorirajo vse, kar diši po politiki. Bodite kritični in nezaupljivi do vseh, ki vam ‘prodajajo’ politično podporo, kajti to ni prava pot. Kdor pa pride do želenega rezultata na tak način, pa mora vedeti, da si je s tem sam ukradel priložnost, da prileze do vrha s svojim delom in da zato tisti rezultat ni nič vreden. Bodite kritični in nezaupljivi tudi do trenerjev, ki vas sodijo predobro. To pomeni, da ne razumejo, da najbolj potrebujete realno oceno trenutnega stanja, ki vas bo pognala nazaj v dvorano na trening, ne pa da vam pomagajo do rezultatov, ki si jih ŠE ne zaslužite. Najlažje je kriviti za slab rezultat druge. Namesto da gledate, kako vas je kdo sodil, raje poglejte posnetek svojega nastopa. 100-krat, če je treba. Dober trener vam bo povedal, kaj je naslednji korak, ki ga morate narediti in ne bo z vami diskutiral o sojenju.
Članski plesni pari so vsi pokazali viden napredek in postajajo vse boljši vzgled mlajšim plesalcem. Zmotilo me je pa, da vidim, da ti pari že trenirajo mlajše pare. To ni v redu, saj nimajo pravega znanja za kakovostno delo z mladino. Ni dovolj, da si dober plesalec, da lahko kakovostno učiš druge. Ti plesalci so še premladi, da bi imeli širino in globino, ki je potrebna za pravilen razvoj mlajših tekmovalcev. Seveda razumem, da se zdi otrokom to ‘fino’, kar pa ne pomeni, da je tudi dobro. S tehničnega vidika me pri videnem motita dve stvari. Prva je, da ima še vedno precej plesnih parov mnogo pretežke koreografije, zaradi česar je onemogočen pravilen razvoj plesalcev. To napako delajo zlasti tisti manj izkušeni trenerji, ki dobijo v roke nadarjene otroke in jim poskušajo omogočiti visoke rezultate prezgodaj. To je neprofesionalno. V mlajših kategorijah se je primerilo nekaj, kar se redno dogaja. Zmagal je par, ki je očaral s kombinacijo koreografije in osebne karizme, za sabo pa pustil pare, ki postavljajo močno bazo s pravilno tehnično osnovo. Zadeve se znajo v bližnji prihodnosti zasukati, verjetno pa iz napisanega že slutite, katera pot je dolgoročno tista prava. Pa spet eno malo opozorilo: ne hudujte se nad sodniki! Njihova naloga je, da ocenijo to, kar je pred njihovimi očmi. Naloga trenerjev je, da imajo jasno začrtano vizijo za vaš napredek in da vas vodijo po poti naprej. Včasih moramo v vlogi sodnikov soditi na prvo mesto nekaj, za kar že vemo, da vodi v slepo ulico, ampak je v tem trenutku najbolje. Če nekoga postavim na drugo mesto, še ne pomeni, da si zraven mogoče ne mislim: “Iz tega para pa še bo nekaj. Upam, da ne bosta obupala!”
Druga težava, ki jo opažam, pa je, da je veliko plesalk mnogo preveč usločenih, ker so zahteve trenerjev po čim večji amplitudi, vendar tega ne zmorejo. Večina jih še nima razvitega občutka za povezavo med zgornjim delom telesa in stopali. Medenica ni v pravilnem položaju, zato se ne morejo dobro odrivati od tal. Trpi premik v prostor, kar potem pari kompenzirajo s pretiranimi nagibi in lomljenjem strani, namesto da bi bila količina nagiba skladna s premikom. Zaradi želje po vizualno čimbolj aktivnem dogajanju se potem v koreografijo vriva stacionarne elemente in ‘kriljenje’, kot bi se izrazil moj Fredi. Največja težava tega početja je, da kliče po poškodbah hrbtenice, za kar gre odgovornost trenerjem.
Preden zaključim tale zapis, moram obvezno omeniti še Mišo Cigoja, ki je izbral domačo Ajdovščino za svoje slovo od tekmovalnega plesa v zvrsti standardni in latinskoameriški plesi. Z ženo Svetlano je zaplesal vseh pet standardnih plesov v čisti, osnovni izvedbi, kar je bila lepa gesta z njegove strani. Vsi, ki ga poznajo, vedo, o čem govorim. Z zaključkom tridesetletne tekmovalne kariere, po osvojenih nazivih trikratnega svetovnega in evropskega prvaka med člani je Miša zaprl knjigo ‘slovenske plesne pravljice’. Novi generaciji želim obilo uspeha pri pisanju nove. Vse fotografije je posnel Marko Mesec; fotogalerija na www.fotomesec.com Vsi rezultati pa so na voljo na spletni povezavi https://rezultati.plesna-zveza.si/Tekmovanja%202018/0202%20DRZAVNO%20PRVENSTVO%20v%20ST%20PLESIH/
Reportažo z državnega prvenstva si lahko ogledate v oddaji Parada plesa v nedeljo, 10. februarja, ob 21.15 na TV3.
