Mojca Majcen. Moram reči, da sem se v lanskem letu kar znašla!

Mojca Majcen (foto: Nik Rajšek)

Mojca Majcen je plesalka, koreografinja in pedagoginja iz Celja, ki je s plesom doma povsod tam, kjer ima možnost plesati in ustvarjati.

Mojca draga, pozdrav v teh turbulentnih časih. Čeprav se mi zdi, da si non stop plesno aktivna nekje na relaciji CeljeBeogradCelje. Kako si razporedila svoje plesno delovišče, kje in kaj plešeš?
Draga Barbra, pozdravljena. Hvala, da se spomniš name in da nas s Parado plesa obveščaš o slovenski plesni sceni. Moram reči, da sem se v lanskem letu kar znašla. Sicer že dolgo časa plešem in delam, ne samo v Sloveniji, temveč tudi na Hrvaškem, Srbiji, Makedoniji, BiH, pa tudi v Ameriki. Je pa lansko leto splet okoliščin naredil svoje in sem veliko ustvarjala v Beogradu. Izvedli smo premiero prvega, stalnega imerzivnega gledališča InHisMind v Beogradu (po konceptu Sleep no more), pa začeli smo z ustvarjanjem nove celovečerne plesne predstave Vsi marš na ples (v koreografiji Igorja Kirova) na glasbo Bijelog Dugmeta v okviru platforme Balkan Dance Project v Sarajevu. V septembru sem postala študentka na oddelku za koreografijo Instituta za umetničku igru v Beogradu, drugo polovico leta 2020 pa sem bila še več na relaciji SlovenijaSrbija, istočasno sem bila v ustvarjalnem procesu za dve celovečerni predstavi; Measure for pleasure v Plesnem Teatru Ljubljana, kjer plešem z Uršo Rupnik in Igorjem Sviderskim, in Grand Hotel v Beogradu, ki nastaja v koreografiji Aleksandra Ilića z mednarodno zasedbo soplesalcev (Ognjen Vučinić iz Hravške, Branka Mitrović iz BiH in Jakša Filipovac iz Srbije). Ponovni ‘lockdown’ v Sloveniji je prestavil premiero Measure for pleasure v letošnje leto, Grand Hotel bo imel premiero v februarju v Beogradu. Drugače pa me v prvih štirih mesecih čakajo štiri premiere. Seveda če se epidemija umiri.

Measure for pleasure (foto: Anka Rener Kremžar)

Je Beograd postal tvoj plesni dom?
Moj dom je in bo ostal v Sloveniji, čeprav smo mi plesalci nomadi, in tam, kjer ustvarjamo in plešemo, tam je v tistem trenutku naš dom. Najpogosteje pa sta to tako oder kot plesna dvorana. Seveda pa mi je Beograd zelo, zelo domač. V Beogradu imam veliko prijateljev, pa tudi poslovno sem vezana na Beograd ter zdaj še študijsko. Sem pa z ekipo v Beogradu razvila čudovit odnos, tako da smo kot ena družina. In nenazadnje tudi moja mami prihaja iz Srbije, v Šabcu stanuje moja babi in en del družine, na katero sem zelo vezana.

Grand Hotel (foto: Belkiša Beka Abdulović)

Kakšne so tam razmere glede na korono, ukrepe, kako delate?
V Srbiji so gledališča lahko odprta za obiskovalce do 21. ure zvečer, in če so se gledališča organizirala, predstave normalno potekajo. Res je malo čudno, da greš včasih na predstavo tudi ob 12.00 dopoldne, pa ni matineja, pa vendar vsaj greš. Prav tako se zgodi, da zaključiš s predstavami do 17. ure. Po tem imaš občutek, da je že pozno zvečer, vendar imaš še pol dneva pred seboj za ostale stvari. In ker je zasedenost dvorane polovična, pač odplešemo več predstav. Kar se tiče našega dela in samega procesa pri ustvarjanju predstave Grand Hotel, ker nas ni veliko v umetniški ekipi, samo delo poteka normalno. Vsi maksimalno skrbimo za omejitev stikov zunaj plesne dvorane, trudimo se dobro jesti, spati in čuvamo svoj imunski sistem, saj ne želimo ogroziti ostalih in tudi same produkcije. Prav tako smo hvaležni, da lahko v teh časih kolikor toliko normalno delamo.

Se spomniš spomina (foto: Ksenija Mikor)

In kakšne so zamisli za delo v Sloveniji?
Glede na to, da je profesionalnim športnikom omogočeno delo, tudi plesalci nadaljujemo s študijskimi in ustvarjalnimi procesi. Res je, da vsi nestrpno čakamo, kdaj se bodo gledališča odprla za obiskovalce in kdaj bodo vse predstave našle znova svojo pot do občinstva v živo, pa sem kljub temu mnenja, da je zdravje na prvem mestu. Upam, da tale kriza ne bo trajala še dolgo, in če bo, je treba drugače organizirati obisk gledališč. Slednjo organizacijo bi prepustila strokovnjakom. Vedno pa se da predstave izpeljati z upoštevanjem in sledenjem vseh priporočil za ohranitev zdravja vseh. Kot sem že omenila zgoraj, me v Sloveniji, takoj ko se gledališča odprejo, čakata dve premieri. Measure for pleasure z Uršo in Igorjem v Plesnem Teatru Ljubljana ter Se spomniš spomina v okviru Balkan Dance Projecta v Velenju. Premieri obeh predstav sta prestavljeni že nekajkrat in upam, da slednji datumi ostanejo. Za Measure for pleasure se še posebej veselim iz več razlogov; rada sodelujem in izredno cenim Uršo, s katero sva že sodelovali, z Igorjem pa plešem prvič skupaj in že v svojih mladostniških letih sem si vedno želela sodelovati z njim in želja se mi je uresničila. Pa še v Ljubljani nastopam po petih letih. V diptihu Balkan Dance Projecta Se spomniš spomina pa prvič sodelujemo z našo Dašo Grgič ter z Ognjenom Vučinićem, z dvema popolnoma različnima koreografskima pristopoma, ki sta platformo BDP še dodatno obogatila.

Medprostor (foto: Ksenija Mikor)

Kaj se ti zdi, da je najpomembneje v tem trenutku za plesalce, plesne ustvarjalce, pri tem mislim seveda na zdravje, itak pa na kondicijo, pa na motivacijo? Kako si se lotila tega, da ostaneš pozitivna v psihičnem smislu in negativna v smislu koronskega testa?
Moje izhodišče k pozitivno nastrojenemu razmišljanju je bilo, da smo vsi v isti situaciji. Občasno me je mučila misel, da nikakor ne morem vplivati na potek dogodkov, in na koncu sem se sprijaznila, da je pač gotovo to, da je vse negotovo. V vsaki krizi se nahaja tudi priložnost in mislim, da smo si vsi vzeli dovolj časa za en ‘reality check’. Priložnosti za razvoj je veliko. Mislim, da še nikoli nismo imeli toliko priložnosti, kjer nam ni treba potovati na različne konce sveta in zapravljati ogromno denarja, da bi sebi privoščili različne klase, delavnice, ki jih danes veliko priznanih učiteljev, koreografov, skupin nudi online. Prav tako si lahko ogledamo najnovejše premiere priznanih plesnih ansamblov tudi na spletu. Plesalce nas po navadi vodi naša strast do samega poklica in mislim, da je ta strast samo še močnejša. In še bolj odločni smo postali v namenu čim prej stati na odru in pokazati najboljše v nas. In ja, čeprav je vse tako črno, smo mi na tej strani zemlje še kljub temu bolj srečni, saj večina mojih kolegov iz ZDA že eno leto ni stala na odru. Mi pa smo vsaj imeli poletje in nekaj malega jeseni. Kar se tiče pa negativnega koronskega testa, pa so navodila jasna, in trudim se jih upoštevati, kolikor se le da.

(foto: Aleksander Girafon)

Nekatere plesne šole, klubi, skupine so se znašli v težki finančni situaciji. Kako vidiš situacijo s tega vidika in če vidiš luč na koncu tunela?
Tole je zelo zahtevno vprašanje. Vem, da je večina plesnih šol in klubov vse plesne klase prestavila na splet. Zelo nehvaležno delo, saj ples potrebuje fizični stik, plesno dvorano z veliko plesalci, in to je res trenutna rešitev. Poleg tega vsi mladostniki večino dneva že itak presedijo za računalniki in potem še klas prek računalnika, in po mesecu dni imaš dovolj. Če bi imela čarobno paličico, bi organizirala situacijo tako, da bi se vsem plesnim klubom, šolam opravičilo plačevanje najemnine prostorov in stroškov, povezanih s prostori, organizirala bi delo tako, da bi lahko v dvoranah trenirale manjše skupine plesalcev, saj s tem nadaljujemo z vzgajanjem in razvijanjem našega plesnega podmladka. Ko pa bi se šole odprle, pa bi v sklop športne vzgoje uvedla tudi plesno vzgojo. Vem, zelo ambiciozno.

Kaj je torej želja ob začetku leta 2021 za vse vas in nas?
Vsem želim, da ne izgubimo motivacije in da ostanemo zdravi. Leto 2021 pa naj bo bolj strpno, drzno ter povezano, da se zemlja ne trese več tako, da uničuje. S čim več druženja, objemanja, nabito polnimi gledališkimi dvoranami, dobrimi predstavami, polnimi dvoranami s plesalci, veliko preplesanih noči v klubih in diskotekah. Vse to seveda, ko bo mogoče in s kolikor se le da malim ‘foot printom’ na planetu Zemlja.