Pogovor z novim umetniškim direktorjem ljubljanskega baleta Renatom Zanello
Prvega januarja je umetniško vodenje ljubljanskega baleta prevzel mednarodno priznani koreograf Renato Zanella. Več o njem si lahko preberete v našem članku tukaj
https://www.paradaplesa.si/na-spici/koncno-ljubljanski-balet-ima-novega-umetniskega-direktorja-renato-zanella-je-ze-v-hisi/. Najin pogovor je nastal pred dnevi, in ker se z Renatom poznava že skoraj dvajset let in mogoče še kakšno leto več, sva se seveda tikala.
Baletni svet v Sloveniji, tako v Ljubljani kot v Mariboru, je zelo vesel, da si postal umetniški direktor baletnega ansambla v Ljubljani. Povej nam, prosim, zakaj si se prijavil?
Zaželel sem si znova voditi baletni ansambel. Prišel sem v kontakt z ljubljanskim baletom, saj je bila moja premiera zanj načrtovana 8. oktobra 2020. Vsem nam je covid situacija spremenila načrte in zato je bila premiera že dvakrat prestavljena na poznejši datum. Kljub temu sem imel priložnost priti v Ljubljano in spoznati ansambel, in takoj sem dobil nek notranji občutek, da sem priča nečemu lepemu. To sem mi je zgodilo dvakrat v življenju, prvič, ko sem prišel v Atene kot koreograf. Zatem sem gostoval še v mnogih ansamblih, vendar drugič sem to začutil ponovno v Ljubljani. Osebno verjamem v občutke in energije. Začel sem delati zasedbo za ansambel, bil sem blizu njih, začutil sem njihovo spoštovanje, željo po delu, in v njihovem načinu plesa sem videl, da bi se dobro vklopili v moj stil koreografije. In to je bilo to. Oddal sem prijavo na razpis in zelo sem bil vesel, ko so me kontaktirali in ponudili priložnost.
Seveda to zame pomeni spremembo in izziv, vendar mi je to všeč, saj sem se znašel na točki svoje kariere, ko sem se ogromno naučil, ustvaril mrežo kontaktov.
Mogoče sem manj atlet kot prej, vendar samo malo (smeh). Razmišljam tudi kot menedžer, vem, da je trenutna situacija posebna, da se moramo soočiti z njo, vendar obožujem gledališko življenje. Zame je bilo minulo leto fantastično, še posebej z mojo koreografsko akademijo. To je fantastično, saj delam z mladimi ljudmi, z mladimi koreografi in razvijam svoje delo kot inkluzivni ples, kar želim razviti tudi tukaj, poleg tega tudi pedagoško delo, ki ga opravljam, razumevanje procesa dela, učenja, ki se vedno nadaljuje. Tudi jaz se še zmeraj učim, sem sem prišel, da se učim iz vaše kulture in da vidim, kako lahko v tem posebnem trenutku podprem umetnost, ki jo ljubim od prvega trenutka, ko sem se rodil.
Moj prvi telefonski klic je bil namenjen Edwardu Clugu, ki se mu zahvaljujem za njegovo delo, ki ga je ustvaril v Sloveniji, in da vidim, v kateri smeri lahko poskrbiva za ples, občinstvo, za kulturo te države, ki ima dve prelepi kulturni ustanovi, na kakšen način ju lahko razvijava. Pri tem ne mislim na izrazito nacionalen način, sam sem prepričan Evropejec in mislim, da moramo kulturo danes gledati skozi širšo perspektivo. Pri tem mislim na sodelovanje z drugimi koreografi, imamo orkester, zbor, opero, dramo, to je luksuz, ki ga danes veliko gledališč nima več in to moramo izkoristiti na najboljši način, kar sem tudi napisal v svoji prijavi. Sem entuziastičen v smislu videti ustanovo v luči, ki ne pripada preteklosti in v muzej, ampak ustanovo, kjer tradicija oživi, vendar ne iz pepela, temveč iz plamena, kot je rekel Mahler. Mi imamo moč, da naredimo ta plamen spet močan z novo tehniko, novimi zamislimi, generacijo, občinstvom, z novimi povezavami, vendar na način, da služimo naši umetnosti. Tako občutim svoje poslanstvo tukaj v Ljubljani.
Prva premiera, ki jo načrtuješ, seveda ko mine situacija s covid-19, bo torej Alles Walzer?
Tako naj bi bilo po načrtu, vendar se moramo uskladiti z Opero in Dramo. Bomo pa to predstavo vsekakor uprizorili prvo, ko se vrnemo. Plesalci nujno potrebujejo motivacijo, ustvarjati nove predstave, kar Alles Walzer in druga predstava Opus 73 gotovo predstavljata za vse plesalce. Moramo dobro razmisliti, kakšen repertoar bomo ponudili, ko se vrnemo, kako pristopiti k temu. Seveda trenutno nimamo dovolj informacij, da bi lahko natančno načrtovali, kako naprej. Politični svet je v tem pogledu zelo občutljiv in zaskrbljen, zato moramo biti potrpežljivi in pripravljeni tako psihično kot fizično. Nikoli nisem delal toliko online treningov kot v zadnjih šestih mesecih, ampak s tem moramo nadaljevati.
Na programu je tudi koprodukcija s Cankarjevim domom balet Spartak v koreografiji Jirija Bubenička. Bo to tudi realizirano? (načrtovana premiera je avgusta 2021, op. u.)
Videl sem, da je bila v programu uradno objavljena predstava Spartak, več informacij za zdaj ne morem posredovati. Prav je, da se vedemo korektno. Vsekakor pa je to natisnjeno v našem programu za 2020/21. V primeru, da bo koreograf Bubeniček, gledam na to zelo pozitivno. Za ljubljanski balet je ustvaril čudovito predstavo Dr. Živago, vendar moramo biti previdni pri izjavah. Nisem oseba, ki nekaj objavi in se potem povleče nazaj, rajši počakam in povem, ko so zadeve potrjene. Začenjam sredi sezone, sredi drugega ‘lockdowna’, pred pričakovanim tretjim valom in na to moramo gledati zelo resno, brez špekuliranja in lažnih obljub. To je moj odgovor v zvezi s tem vprašanjem.
Do zdaj si verjetno že malo spoznal baletni ansambel, plesalce, videl baletne ‘probe’ in treninge. Kakšen je tvoj prvi vtis?
Res je, videl sem plesalce. Mislim, da sem dovolj profesionalen, da lahko ocenim njihovo kakovost. Z Edijem sva se prej pogovarjala, da jih oba vidiva kot dobre ustvarjalce, lačne dela. Ko sem gledala dvd-je, treninge in ‘probe’ za repertoar, sem doživel izredno pozitivno atmosfero. Baletni učitelji in baletni mojstri so visoko kvalificirani, precizni. Videl sem ustvarjanje Gusarja koreografa Joseja Martineza, videl sem vaje za Trnuljčico Ireka Mukhamedova, imel sem veliko priložnosti, da vidim resnično delo. Opazil sem disciplino in dobre strokovnjake, kar je pozitivno. Seveda še zmeraj proučujem ansambel, imam ogromno dvd-jev in drugih materialov, ki jih gledam, se o njih pogovarjam. Počasi začenjam dobivati celotno sliko, vendar smo mi zdaj ti, ki moramo oblikovati vizijo za prihodnost. To hočem poudariti. Vsi pogrešamo svoje delo, vendar želim, da smo pripravljeni, ko nastopi trenutek vrnitve, da lahko ponudimo najvišjo možno kakovost, saj je to dolžnost naše institucije. To ni igra!
Mi smo izbrani, da delamo v najvišji instituciji v državi, v nacionalnem gledališču, v enem od najpomembnejših glavnih mest v Evropi. Tega ne razumem kot samoumevno ali osebno. Mislim, da je moje delo namenjeno družbi, predvsem umetniškemu delu družbe, in izredno se veselim spoznati različne umetnosti in umetnike, predvsem vaše države, da bom lahko postal del tega, in veselim se dela v sinergiji. Slovenija je prelepa dežela, vedno sem si želel priti sem in zdaj mi je to uspelo (smeh). Morda to zame pomeni biser ali češnjo na vrhu torte? Za umetnika obstaja izredno pomembna beseda – inspiracija. Jaz sem inspiriran, ker sem tukaj, in to je najpomembneje od vsega. Ko si inspiriran, se počutiš, kot da si brezglavo zaljubljen v nekoga, in vsi poznamo ta občutek.
Se boš torej preselil v Ljubljano ali boš potoval?
Ne, ne, živel bom tukaj. Seveda je realnost ta, da imam družino, otroke, vendar so navajeni, da potujem, saj je to že moj peti ansambel, ki ga vodim, in v tem času sem dobil štiri otroke in enega nečaka pred nekaj dnevi. Vendar vsi vedo, da je očka umetnik, da veliko potuje, uspeli smo ustvariti odnos, da je za nas sprejemljivo. Moja prioriteta je preseliti se v Slovenijo in ustvariti internacionalne odnose, kot to umetniki počnemo.
Če primerjaš Slovenijo in druge evropske države, so razmere v narodnih gledališčih v trenutni covid situaciji podobne?
To je zelo težko vprašanje. Raje bom odgovoril, da ima Slovenija svojo edinstveno realnost, ima celo dve narodni gledališči, mislim, da mora biti delo med njima komplementarno. Le tako smo lahko močnejši. Nesmiselno je na primer, da dela v Ljubljani predstavo isti koreograf kot v Mariboru, to bi bilo popolnoma nezanimivo. Zame je pomembno ohranjanje umetnosti, vzgajanje mladih generacij ter uporabljanje gledališča, kot sem že omenil, za družbeni namen, skozi inkluzivni ples, saj tako delam že več kot 20 let. Struktura, infrastruktura v Sloveniji je absolutno fantastična in dobra novica je, da je veliko mojih kolegov že jutri pripravljenih priti sem in ustvarjati z nami, saj so tudi oni inspirirani, da se nam pridružijo. Moramo razmišljati o evropski ravni, o našem položaju in o konkurenčnosti. Politika nas mora podpirati, da bomo lahko konkurenčni in ne razmišljali zgolj o preživetju. Če razmišljamo le o preživetju, ne bomo nikoli naredili koraka naprej. Ali želimo biti konkurenčni, je moje vprašanje vašemu državnemu vrhu, ali hočemo biti vodilni? Seveda boste rekli, da se ne moremo primerjati s pariško Opero, vendar sem delal z ogromnim številom opernih hiš in Slovenija se nima ničesar sramovati. Ravno nasprotno, zame je to vodilna država, vodilna kultura, vodilni ljudje, fantastični ljudje, imam veliko prijateljev Slovencev. Vprašanje je le, ali bomo dobili priložnost, da postanemo konkurenčni. Ni me strah za kakovost našega dela, gre le za nekaj stvari v sami strukturi. Seveda smo odvisni od mesta, ki ima določeno število prebivalcev, gledališče ni zelo veliko, vendar ima dobro akustiko. V njem so združeni balet, drama, opera, zbor in orkester, kar je velik luksuz, ki ga veliko gledališč v Evropi nima. Sploh ne govorim o denarju, govorim le o konkurenčnosti, in tukaj potrebujemo politiko, da nas podpre.
Hvala in želim ti seveda uspešno delo in čimprejšnje odprtje gledališča za vse vas in nas!
