Nova tekmovalna sezona modernih tekmovalnih plesov se je že začela še pred samim zaključkom stare, in prvi pokalni turnir, kjer plesalci zbirajo točke za uvrstitev na mednarodna tekmovanja, je že za nami. Velikokrat slišimo in beremo različna mnenja koreografov, trenerjev in plesalcev, mene pa je zanimalo, kako na vse to gleda sodnik. Zato sem prosil Diano Drobnič Gorenc, predsednico sodniške komisije za moderne tekmovalne plese, če mi pove, kako sama gleda in vidi tekmovalno plesno sceno modernih tekmovalnih plesov.
Kako se je po vašem mnenju obnesel nov tekmovalni sistem, na katerem plesalci zbirajo točke in se udeležujejo skoraj vseh pokalnih turnirjev, sodniki pa vedno znova gledate iste točke?
Po mojem mnenju in opažanjih smo pridobili na kvaliteti plesalcev, in to na celi črti. Višja je kondicijska raven, telesna pripravljenost, tehnični nivo, točke postajajo s ponavljanjem bolj uplesane in dodelane, saj so plesalci zagotovo bolj motivirani za delo, ker morajo doseči potrebno število točk. Nenazadnje o tem govorijo tudi domači in mednarodni plesni uspehi. Da sodniki gledamo iste točke, je nekaj običajnega, na to smo že navajeni. Lahko pa še bolj opazimo detajle in napake, če ni nastop kvalitetno izveden.
Kakšna je po vašem mnenju kakovost plesalcev na pokalnih turnirjih?
Na pokalnih turnirjih v začetku sezone se ponavadi še malo zanašajo na lanske plesne dosežke ali pa nastope celo rahlo podcenjujejo, saj so prepričani, da se bodo uvrstili naprej. Za plesalce mlajše po stažu je drugače. Oni so motivirani in si želijo doseči dobra mesta, le znanja in izkušenj nimajo še dovolj.
Za katero od plesnih zvrsti bi lahko rekli, da je ta hip pri nas najbolj kakovostna?
Težko rečem, katera je najbolj kvalitetna, ker se to ves čas spreminja in dopolnjuje. Zagotovo smo pri vseh plesnih zvrsteh naredili korak naprej. Malce bolj odstopajo pri street plesih hip-hop, street dance show, vendar smo tudi pri discu napredovali. Pri art disciplinah imamo ravno tako višjo kvaliteto, le stili se včasih nejasno prepletajo med modernimi tehnikami, jazzom in show disciplino. Na mednarodnih tekmovanjih veljamo absolutno za "velesilo", čeprav smo majhna država.
Pravzaprav tudi sodniki postavljate trende, kaj je in, kaj je dobro in kaj ne. Kako odgovorna se vam zdi vloga sodnika?
Vloga sodnika se mi zdi zelo odgovorna in to že ves čas, odkar sem v tej vlogi, zato tudi veliko polagamo na izobraževanje sodnikov in individualna izobraževanja. Trende pa dejansko postavljajo trenerji, koreografi in plesalci. Mi le presojamo in primerjamo, kar vidimo. Vedno seveda iščemo tudi izvirnost, originalnost, dobro idejo in seveda izvedbo, ki mora biti brez napak, z dodano karizmo in energijo.
Veliko sodite tudi v tujini. Kako bi primerjali sojenje v tujini ali sojenje doma? Se vam zdi, da je kljub istim kriterijem sojenje drugačno?
Zadnja leta poleg uradnih svetovnih ali evropskih tekmovanj sodim tudi na državnih ali pokalnih prvenstvih različnih držav, ki pa imajo svojo specifiko, tradicijo in originalnost. Skandinavske države prednjačijo npr. v disco disciplinah, dodajajo pa tudi že hip hop, modern in show dance programe. Švica ima še vedno največjo tradicijo in znanje v stepu, vzhodne države se približujejo praktično v vseh disciplinah, največji napredek pa je zagotovo naredila Rusija, saj zaradi svoje discipline in neverjetne delavnosti preskakuje kar po dve stopnici hkrati. Tudi možnost izbire najboljših v tako veliki državi je velika prednost. Danes je zaradi informacijske tehnologije svet tako zbližan, da so novosti in ideje dostopne praktično v eni uri, prav tako glasba. Dobri trenerji in koreografi delajo vsepovsod, tudi veliko naših uspešnih slovenskih trenerjev.
Vsak sodnik ima znotraj sistema svoj sistem sojenja, ki mu pomaga pri sojenju. Kako vam uspe soditi minuto hip hopa z dvajsetimi plesalci na tekmovalnem parketu?
Res je, ni enostavno. Najtežje je na svetovnem prvenstvu, ko naenkrat gledamo po 6 plesalcev hkrati, vse se dogaja zelo hitro, imaš le 10-15 sekund za vsakega. Moraš biti izjemno skoncentriran in še umirjen hkrati, da v teh prvih krogih prepoznaš tiste boljše, ki jih daš naprej. Res se lahko zgodi, da kakšnega spregledaš, a ker nas je 7 sodnikov, je velika verjetnost, če si ga ti spregledal, ga ostalih 6 ali minimalno štirje ne bodo. S prakso si pridobiš sistem, da vidiš tisto, kar morajo imeti dobri plesalci. Karizmo, energijo, dober kostum, ples v ritmu, elementi na glasbene poudarke, tehnični nivo in pravilna izvedba. Praksa, praksa in še enkrat praksa. Čim več tekem in se izuriš v tem. Vključiti moraš tudi samozavedanje in nenehno delati na izboljševanju, kar pa ni nikoli zaključen proces.
Kaj mora imeti plesalec, da vas prepriča?
Vse, kar sem že prej omenila (ples na glasbo, idejo, dobro tehnično izvedbo, karizmo, energijo, pravi kostum), in seveda zmagovalni odnos.
Zadnja leta vidimo veliko novih, mladih sodnikov. Ali se v tem primeru vidite kot mentor?
Vsekakor. Tudi jaz sem imela mentorje in kolege, od katerih sem se učila in se še vedno učim. Vsi v življenju se učimo drug od drugega, pa če si to priznamo ali ne, to je eno od pomembnih dejstev učnega procesa. Nihče ne ve vsega, več veš, bolj se zavedaš, koliko se moraš še naučiti … Je pa pomembno, da si učljiv in da nisi vzvišen v smislu, kaj me pa ti lahko naučiš ali jaz vem to bolje od tebe … Če si vzvišen, ti nihče noče povedati ničesar, te na nek način izločijo, ker deluješ samozadostno. Če pa si skromen, učljiv in odprt, si v nenehnem procesu rasti, izmenjave mnenj, napredovanja. To je tisto, kar mi vsa leta daje ponoven zagon.
Kako se sami kot sodnica izobražujete?
Sodelovanje in izmenjava mnenj s kolegi iz različnih držav, obiski predstav in raznih plesnih delavnic z različnimi plesnimi tehnikami. Poglabljanje in raziskovanje na več področjih – tako športnem, umetnostnem, glasbenem, pedagoškem, sodniškem … To je enostavno proces, ki se nikoli ne konča. Ko si pripravljen in sprašuješ, raziskuješ, dobiš informacijo ali rešitev na različnih krajih, od različnih ljudi, lahko celo v knjigi, na predstavi …
Glavna sodnica ali sodnica – kaj vam je bliže in katera je bistvena razlika?
Sodnica sem že od samega začetka ustanovitve te sekcije in njenih tekmovanj. Preizkusila sem se praktično že v vseh vlogah (plesalka, trenerka, organizatorica tekmovanj, voditeljica prireditev, sodnica, glavna sodnica …). Niti ne razmišljam, kaj mi je bližje. Enostavno čutim odgovornost do napredka slovenskega plesa in v vlogi glavne sodnice delujem le kot koordinator in včasih tudi mediator med različnimi mnenji sodnikov, trenerjev in drugih udeležencev tekmovanj. Ni mi ljubša nobena vloga, v katerikoli sem, jo poskušam opraviti po svojih najboljših močeh profesionalno ne glede na to, v kakšnih razmerah delam. Vedno dam vse od sebe, brez kančka taktiziranja ali interesa. Zavedam se odgovornosti in sem zato vedno pripravljena argumentirati, razložiti svoje odločitve.
Bi kot glavna sodnica potrdili mojo trditev, da naši trenerji, koreografi in plesalci upoštevajo tekmovalni pravilnik?
Menim, da ga po večini upoštevajo, se pa vedno pojavi tudi kdo za primer, da ga namerno krši ali izziva, ker se preizkuša, koliko si upa. Ljudje si danes želijo preskakovati stopnice do uspeha, ker včasih ne razumejo razvoja in pravilnega zaporedja rasti. V tem času šteje le 1. mesto, vse ostalo večine ne zanima.
Bi nam zaupali najodmevnejšo kršitev pravilnika, kakšne so pravzaprav sankcije?
Namerno goljufanje s starostnimi skupinami je ena izmed najbolj odmevnih in pogostih kršitev, ali celo zamenjava plesalcev, ki niso prijavljeni, kar seveda povzroči diskvalifikacijo tekmovalcev in kazen trenerju.
Kakšne cilje ste si zadali kot predsednica sodniške komisije za moderne tekmovalne plese?
Moj cilj je povrnitev ugleda sodniški organizaciji in njena pomladitev. Več poudarka na izobraževanju mladih sodnikov, več možnosti sojenja za vse sodnike. Odprtost sodniške organizacije za različne predloge in mnenja, povečanje števila glavnih sodnikov in mednarodnih sodnikov. Vzpostavitev dodatne plesne lige za mlajše otroke in plesalce začetnike, saj menim, da začetniki nimajo prave potrditve za svoje delo in motivacije, zato pogosto prehitro obupajo in odnehajo na plesni poti. Nalog in idej imam seveda še veliko, vendar morajo biti dobro pripravljene, preverjene in testirane, da jih umestimo v svoj delovni program. Pri tem se veliko konsultiram s kolegi iz tujine in proučujem sisteme, ki bi bili tudi za naš slovenski prostor primerni.
