Mladi levi. Vedno atraktiven festival v Ljubljani!

Matija Ferlin na Mladih levih (foto: Nada Žgank)

Mednarodni festival sodobnih odrskih umetnosti Mladi levi 2021 je zaključen po desetih dneh celodnevnih uprizoritev, ki so potekale v času od 20. do 29. avgusta od jutranje 10. ure pa do zaključnih predstav z začetkom ob 22. uri.

Desetdnevni program Mladih levov je kar vetril vročinski avgustovski val, ko so gledalci korakali od enega ljubljanskega prizorišča do drugega (SMEEL, ŠD Tabor, Nova Pošta, LGL/Oder pod zvezdami, AGRFT, Miklošičev park, Tivoli, Plesni Teater Ljubljana, Centralna tržnica in Prešernov trg). Predvidoma naj bi odprtje programa steklo 20. 8. z interaktivno performativno instalacijo Menjalni tečaj kulture Tanie El Khouri, žal pa sta bila oba popoldanska termina te uprizoritve odpovedna zavoljo tehničnih težav. Ob 18. uri je bila postavljena Omara Siniše Labrovića, v kateri je bival in bil v karanteni vseh deset festivalskih dni. Posebej je treba opomniti, da je velika večina odrskih programov bila razprodana, ob tem pa zaželena celo nujna predhodna rezervacija sedežev.

Omara (foto: Nada Žgank)

Odprtje festivala je uradno steklo ob 20. uri pred začetkom prve festivalske celovečerne uprizoritve francoskih gostov: Farm Fatale francoskega umetnika in režiserja Philippa Quesneja po njegovem konceptu in scenografiji z ustvarjalci in izvajalci: Léom Gobinom, Damianom Rebgetzom, Julio Riedler, Gaëtanom Vourc’hom, Stefanom Merkijem, Raphaelom Clamerjem ter po dramaturgiji Camille Louis; predstava je tekla v angleščini ob slovenskih nadnapisih v prevodu Tadeja Turnška. Zgodba Farm Fatale je zgodba o slamnatih strašilih, ki iščejo svoj prostor v postčloveškem svetu, v svetu (ne)preživetja po ekološkem ‘dizastru’. Na oder vstopajo oni, strašila z balami slame, ko slama štrli pod njihovimi pokrivali, iz rokavov, tudi so odeti v oblačila tega prepoznavnega stila (kostumografija: Nora Stocker), ob vsej navlaki pa še maske, ki jih karakterno obeležijo (maske: Brigitte Frank). Po svoji igri, mimiki, maskah in telesni govorici so kar pristni igralci gledališča, šole Jacquesa Lecoqa. So klovni žalosti že po svoji pojavnosti, tudi vrelci črnega humorja, slišnega v medsebojnih dialogih, vendar pa niso zmožni presegati svojega vidnega polja in spominov iz tistih aktivnih časov, takratnih njivskih nalog. Tudi se jim sila zabavno zdi, da skozi votlo kartonsko cev lahko opazujejo (se spominjajo) kmeta, ki ga seveda ni, že sama misel, da se ‘ta idiot’ ni zavedal svojega konca in do zadnjega trosil obilje pesticidov po lastni zemlji, je bila povod za sproščeno veseljačenje na njegov račun, saj ga na koncu njegova strast tudi pogubi … pa še gensko spremenjena hrana.
Ob teh spominih ne manjka zbadljivk, osebnih nadvlad, tudi ne vzporednega popravljanja in norih zaključkov, pa čeprav je konec človeštva že od samega začetka predstave znan, vendar ga vsak od njih različno doživlja in se po svoji pameti tudi spominja. V zabavo si na svojih inštrumentih še zaigrajo, tudi zapojejo, kar privabi osamljenega obiskovalca njihove sorte, ki se jim pridruži. Na sceni stoji še njihova prijateljica svinja, to trpeče živo bitje železnih kletk za časa človeških dni. Tudi znajo povedati, kako je na koncu kmet storil samomor, pa ne le eden, njihova svinja pa le lahko osvobojeno potuje z njimi. Ko vsaka beseda, dialog ali trenutek strahovlade na odru v živo odseva stanja našega sedanjika, ki se ob njihovih slamnato zamegljenih mislih sproti megli in pozablja, tako kot v realnem vsakdanu; na sceni pa se vendarle dogaja dobro zasnovana nora komedija časa. In to je tisti scenski čar, ki v vsakem trenutku trajanja lahko lajša težo vsakdana, tudi možno zavibrira nova spoznanja, novih in poučnih usmeritev.

Farm Fatale (foto: Martin Argyroglo)

In je režiser Philippe Quesne svojim strašilom naložil kar obsežno nalogo, mogoče celo preobsežno v trajanju skoraj ure in pol, da izpričajo vzročnost konca neke propadle človeške vrste. Ko slamnata strašila lahko na svet gledajo le skozi svojo statiko zakoličenega opazovanja, ki seveda nasmeje, vendar ne premore večjega dramskega zapleta. Ta se sicer deloma zasledi ob vstopu tujca v njihovo skupnost, žal pa se tudi hitro potopi v njihovem brezciljnem vsakdanu. Ob koncu odkrijejo še transportni voz, s katerim se z vso svojo kramo in prijateljico svinjo napotijo iskat nova bivališča in izginejo z odra.
Zvoki, ki se slišijo, kot npr. ptičje petje, so posnetki, posredovani z višine, enako žuborenje vode, ki je povsem usahnila na površini zemljišč. In je ptič zlomljenih kril padel s te slišne višine ali se pač odlepil od zvočne ‘napravce’, verjetno je bil tudi poslednji, ki je za silo še obdržal svojo telesno obliko, ko se je z odpadlimi krili zabavala slamnata druščina.

Sad Sam Matthӓus (foto: Nada Žgank)


In če se je režiser Philippe Quesne v svoji gledališki uprizoritvi Farm Fatale spoprijel z bolečo usodo človekovega obstanka na zemlji, se režiser in koreograf Matija Ferlin v svojem triurnem projektu v solo izvedbi Sad Sam Matthӓus posveča bolečini posameznika, človeka, njegovim notranjim in zunanjim telesnim ranam, ki se kopičijo v minljivosti časa do samega konca. Svoj projekt premišljeno komponira v dialogu z znamenitim oratorijem: Pasijon po Mateju slavnega skladatelja Johanna Sebastijana Bacha, nabožne skladbe za soliste, zbor in orkester, ki oznanja Jezusovo trpljenje in smrt v 4. evangelijih. Predstava Sad Sam Matthӓus je bila na sporedu Mladih levov 24. avgusta na odru dvorane SMEEL, v isti dvorani je tudi premierno uprizorjena 28. junija v produkciji Emanat/Matija Ferlin, sestavljena pa iz dveh delov ob 15-minutnem odmoru. V prvem delu se sledi starčku, ki ves čas opravlja svojo stalnico opravil, v korakanju od razmetane mize pa do prostora, kjer se posveča svoji leseni skulpturi, sestavljenki, prepleteni z nekakšnimi polkrožnimi naslonjali (scenografija: Set Disign, Mauricio Ferlin). Je nikoli dokončano delo, ki ga starec znova in znova popravlja, dopolnjuje, verjetno na podoben način kot skladatelj oblikuje svojo notno partituro. Starček ne spregovori, je vpet v svoj mali delokrog časa in prostorskega bivanja, ko sočasno ob zvočni manipulaciji (oblikovanje zvoka: Luka Prinčič) teče zanimivo strnjena pripoved o njem, njegovi telesni bolečini, ljubezni, zdravljenju, izgubi vida (besedilo: dramaturg Goran Ferčec, Matija Ferlin); biografija telesnih in srčnih brazgotin v minljivosti dob in dni.
Prvi del performativnih povezav glasbe, besedila in sila natančne poslikave življenjske minljivosti starčka se v toliki meri fluidno pretaka, da se čas izgublja v miselnih globinah, tudi se brišejo meje med iluzijo in stvarnostjo. Tik pred odmorom pa starček pridobi mladostno preobrazbo, tudi športno preobleko (kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin). Ko iz starčeve preobleke izstopi mladenič Ferlin s svojimi znamenitimi, večkrat uporabljenimi malimi živalskimi podobami in poimensko oznanja rodovnik po Mateju. Drugi del že na začetku zablesti v svetlobnem in barvitem scenskem blišču mnogih predmetov in kostumskih oblik (oblikovanje svetlobe, vodja tehnike: Saša Fistrić). Nato pa sledil koreografov gibko zasnovan, celo pikro niansiran sodobni prevod izbranih in oštevilčenih pripovedi Pasijona po Mateju; ko se je našel gledalec v avditoriju, ki je sočasno preverjal izvirni tekst in sledil dogajanju na odru.
Hrvaški koreograf in režiser Matija Ferlin se je lotil velikopoteznega dela, na oder pa postavil novodobno kompleksno stvaritev, kjer se tri umetniške zvrsti drama, glasba in sodobni scenski prijemi prelivajo kot skladen tercet, neomejen v času in prostoru, ki priča o ranljivosti in minljivosti človekovega utelešenja vsaj od Kristusovih dni pa vse do tekočega sedanjika. V prvem delu avtorskega projekta teče poetično prelivanje žive odrske poslikave z umetnino Bachovega oratorija, ko zavibrirajo tenkočutne globine in tihota meditacije, ko tudi prehitro mine odmerjeni čas tega dela. V drugem delu svojega projekta pa Ferlin lahkotno odpira nove scenske prijeme, preplete klasičnega kanona s sodobno plesno paradigmo, navdahnjene s pristnimi zgodbami davnih dni. Ko avtorskih domislic in navdiha ne zmanjka, pripeti se tudi kdaj naivno in prehitro zlitje kakega scenskega utrinka v prostor; vendar v celoti tri ure skoraj neopazno minejo in je toliko vtisov, da selekcija niti ni nujna. Ali pač.

Forsale (foto: Nada Žgank)

Po zaključku festivala Mladi levi so iz Zavoda Bunker obvestili o uspešni dražbi uprizoritvenih umetnosti FORSALE po zamisli umetnice Lee Kukovičič, ki je stekla 27. 8., naprodaj pa bila predstava slovenskega umetniškega kolektiva Beton Ltd: Ich kann nicht anders, razdeljena na devet prodajnih elementov-lotov. In je istega dne bilo prodanih šest lotov v skupni vrednosti 7760 evrov, novi solastniki predstave so tako postali: Roman Uranjek, Tanja Oblak Črnčič, Damjan Ilić, Milica Ilić (za mednarodno mrežo Balkan Express), Jure Novak (za teden slovenske drame, Prešernovo gledališče Kranj) in anonimni zasebnik. Neprodani pa ostali še trije loti: Scenografija, Dogodki in Kolektivnost, ki ostajajo odprti za morebitne ponudbe do konca oktobra. Ko bi vsaj Kolektivnost lahko ugledala kako bolj dejavno finančno injekcijo, za Scenografijo in Dogajanje je mogoče potrebna dodatna prenova, tudi primernejša postavka ali celo podaljšan rok odprodaje, da se bi avkcija lahko v celoti zaključila.
Ni kaj, v času festivala Mladi levi je tako stekla prva svetovna avkcija na neodvisni umetniški sceni, tako da nihče več ne more reči, da sodobna scenska umetnost ne poskrbi za svojo finančno dobrobit ali da samo čaka na družbene pritoke; ko smo ravnokar priča višanju kapitalnih vrednosti te umetniške storitvene in produktivne dejavnosti.