Kubanska salsa dopušča svobodo

Ida Bibič je zaprisežena salsera.

Ida, pozdravljeni. Za uvod nam najprej zaupajte, kako ste se srečali s plesno umetnostjo. Latinskoameriški plesi so bili tisti, v katere ste se najprej zaljubili. Kako je prišlo do kubanske salse, ki je verjetno podzvrst tega?
Ida: To je zgodba, ki traja že več kot 30 let. Začela se je z vstopom v osnovno šolo; takrat se nas je večina otrok začelo ukvarjati z gimnastiko ali s plesom. Tako sem tudi jaz začela s plesom. In moj prvi tak ples je bil z očetom, ko sva zaplesala na lambado ob zaključku šole, se pravi plesne šole. Z očetom sva zaplesala, saj smo morali otroci ob zaključku plesne šole po toliko tečajih s starši zaplesati. In sva z lambado tekmovala. In potem je šla zgodba naprej v plesni klub, osem let folklore; po končani plesni karieri, aktivni karieri v latinskoameriških in standardnih plesih sem bila aktivna pri organizaciji plesnih tekmovanj in kvalifikacijskih državnih uvrstitvah na državnem prvenstvu. Potem me je moja želja po potovanju peljala na Kubo; takrat smo šle z deklicami tja, za kakšno leto sem nehala plesati, vmes poučujem; poučujem že od 19. leta. Iz latinskoameriških plesov sem se umaknila in sem se raje posvetila družabnim plesom, kajti ločiti družabni in športni ples je izjemno pomembno za učitelja, da ve, kaj je eno in kaj drugo. Vsak športni plesalec bi moral za učenje družabnih plesov narediti en preskok, ker družabno se učimo vsi plesati, medtem ko se s športnim plesom posamezniki ukvarjajo vsak dan po več ur, in prav tako trenerji.

In na Kubi srečaš glasbo v motelih, hotelih z animatorji. No, potem se je spet vrnila želja po plesanju. In po vrnitvi v Slovenijo sem se lotila plesanja salse, to je bilo okoli leta 2006; tudi takrat še nismo imeli uvida v več stilov. Ko gledaš nekoga, ki se pravilno giba, je to fantazija, ko pa ti poskusiš, ni ravno preprosto. In potem sva s kolegico Katarino Gregorič opazovali zgodbo prvega afro-festivala, salsa festivala v Sloveniji. Z možem Boštjanom, ki je tudi plesalec in s katerim sva bila v obdobju tekmovanja konkurenta, sva začela podrobneje raziskovati te plese, nisva pa plesala zgolj salse. Midva sva rueda.si in rueda pomeni krog. Vedno sva raziskovala, zakaj mi, ki plešemo tukaj v Ljubljani, zmeraj delujemo malce drugače kot tisti, ki so nam na videz všeč.
… z možem Boštjanom … (foto: Urban Pompe)
Kaj oni delajo drugače? Se gibajo drugače, imajo tehniko? Ko gledamo posnetke, vidimo, da so drugačni. In sčasoma sva ugotovila, da obstaja več stilov sals – imamo linijske, kolumbijske in ruedo, ki je kubanska zgodba. To pomeni, da je glasba malo drugačna, ritem je od 1 do 8, je drug način izražanja, je drugačno gibanje telesa, na drugačen način poteka celotna zgodba. Ko sva srečala tujega učitelja, ki naju je ‘vrgel čez rob’, da sva dejansko dojela razliko med temi tremi stili in se začela poglabljati bolj v kubanski stil salse. Tako te linijske zadeve, kamor sodijo New York in Los Angeles, Portoriko, ne učiva več, čeprav nam je nekdanjim latinskoameriškim plesalcem ta zgodba bližja. Pri tem stilu se plesalka giba v strogi liniji, ne kroži z boki in se mora držati veliko bolj natančnih pravil, plesalec pa se giba nasproti nje. Veliko je (hitrih) obratov. Skratka – popolnoma drug način. Mi smo v tem slogu plesali kubansko zgodbo, kubanski slog pa je tak, da se vse dogaja v krogu, ne samo rueda, ampak tudi plesni par, ki pleše, se giblje v krogu. Posameznik, če pleše sam, prav dela gibe z nogami v krožnih oblikah, potem pa se lahko več parov postavi v krog, torej v ruedo. Imamo plesalca, ki se imenuje ‘kantante’, ki kliče figure in vsi potem plešejo to isto figuro ter deluje kot nekakšna koreografija, in zaradi takšnega načina ni nujno, da je posamezni plesalec koreograf, saj nekdo nenehno vpije in kliče te figure. Vsi imajo ogromno od tega.
… na Kubi …
In tako se je iz tega popotovanja, Kube z Boštjanom, iz ugotovitve, da imamo več slogov, začel študij njihove kulture, ker sva spoznala, da je tu zelo pomembna širina samega plesa, kajti nista tukaj zgolj hoja in gib na posamezno glasbo, ampak če hočeš dobiti pravo gibanje, moraš iti v zgodovino in poizvedbo, kako je ta salsa nastala. Pa da ne bodo bralci mislili, da je salsa nastala na Kubi, ker ni, saj to je cela zgodba, ki se je premikala do New Yorka in nazaj, od glasbe, razvoja, do plesnega razvoja … Za kubansko salso se skriva cela zgodovina. In simbolika, ki jo bo Alfredo (Gonzales, op. u.) znal pojasniti.
Po vašem pripovedovanju je moč uvideti, da je v kubanski salsi ogromno simbolike?
Ida: Zelo veliko je te simbolike, skritih pomenov, ki segajo v preteklost. Vsaka roka, gib nekaj pomenita. 
Zelo dobro je, ker se celostno lotite poučevanja od zgodovine plesa do samih korakov, zgodbe itd. Skušate to tradicijo zajeti.
Ida: Če želiš zajeti ples in glasbo, moraš vzeti skupek, celoto, v besedilu slišati, kaj to pomeni, potem ti da kot plesalcu neko navodilo, slediš, pripoveduješ zgodbo. Zato je pomembno, da imaš znanje, uvid, kako se to zapleše, da si sposoben ne samo slišati ritma glasbe, ampak tudi slišati besedilo pesmi. To ne gre od danes do jutri, predvsem gibalno, da so stvari naučene, tako kot je prav. Tehnika.
Na vaši spletni strani sem zasledila, da zelo poudarjate vztrajnost pri tem, kar počneš.
Ida: V dveh mesecih se človek nekaj nauči, jaz pa mislim, da prej kot v dveh letih ne moreš doseči neke kakovosti. Ali sem preveč rekla (smeh).
Verjetno, če ti kakovostno znaš nekaj, je prav gotovo potrebno toliko časa, če ne več.

Midva z Boštjanom sva nenehno od začetka razmišljala, kako narediti program za začetnika. Kako v dveh mesecih predstaviti tečajniku osnovo. Osnova je zelo težka, ampak ko ti je jasna, figure letijo skupaj, je vse lažje, ljudje zelo radi prehitevamo, prehitevajo, saj so neučakani pri izvajanju težjih elementov, ki pa so nemogoči, predvsem če nimaš dovolj utrjenih osnov.
… ekipa Rueda.si …
Dobro, odlično osvojene osnove so pomembne pri vsakem plesu, saj se od teh potem gradi naprej. Ampak kako se je začela ta zgodba s poučevanjem salse?
Ida: Salso sva začela poučevati leta 2006. Na začetku je vse potekalo prostovoljno. Ljudje so se ob četrtkih dobivali in preplesavali, se učili salso, so plesali, se družili, prihajali so tisti, ki jim je to všeč. In krog, rueda ima svojo moč. Ko se eden nasmehe, se drugi, podere se kot domine. Midva sva to počela brezplačno, stvari so bile organizirane v sklopu Društva salsa Slovenije, to društvo še obstaja. To niso bili razpisani tečaji, ampak je šlo za razvedrilo, druženje, prihajali so kolegi. Pozneje pa je prišlo le do pogovora, da bi naredili eno resno skupino, tečaj, ki bi bil plačljiv. In sva potem rekla, da bomo organizirali tečaj, in tisti, ki bodo hoteli, bodo prišli. To še ni bila šola, ampak tečaj, z natančno določenim terminom. Pot je tako nanesla, da sva šla na svoje, vendar še nisva imela plesne šole. So pa začeli na naju spet pritiskati interesenti to se nama že od nekdaj dogaja , da zakaj nimava kakšne skupine, kako se imenujemo, tako da je vse nastalo spontano, velikokrat se je govorilo Boštjanova rueda. In tako je nastala rueda.si; rueda wiki, ki mora biti ime, povezano preko spletne strani, in je nastala rueda.si. Plesali bi radi. Ta plesna šola ni imela sestanka, kjer bi se zmenili, da bomo imeli šolo in kako se bo imenovala. Vse je nastalo zelo spontano. Vse se je tako sestavilo. Poslanstvo prenašanja znanja naprej. 24/7, ves čas deluje. Ves čas, stalno, na nek način iz tega razloga, ker želiš obdržati kakovost pri tehniki, red, da prideš do dobrih rezultatov. Danes je malo takih ljudi in take ljudi s takšnim razmišljanjem tudi iščemo. Mesec, dva, sestaviti skupino, ki jo peljemo več let zaradi tega, da se lahko naredi razvoj, v dveh mesecih človek ugotovi, ali mu je stvar sploh všeč ali ne. Nedelje so ‘top’ plesni dan, takrat se dogaja.
Napisali ste, da ste šola kubanske salse št. 1 v Sloveniji. Kako bi ta zapis utemeljili?
Ida: Ja. Imamo najboljše dosežke v šov skupini v kubanski salsi na sploh, mi smo vsi izobraženi licencirani učitelji, plesalci, širimo svoj učiteljski tim, to je dejstvo. Veliko učiteljev je zraslo v najini plesni šoli, so najini učenci, tukaj so začeli. Včasih si misliš, da so na mamo pozabili, a so otroci iste mame. Mamo včasih marsikaj boli. To je čisto dovolj.
Katarina Gregorič: Onadva sta zelo skromna, sta tisti člen v ekipi, ki zna povedati, kaj smo, kakšno licenco imamo, mi vsi trije smo takšni, da to radi delamo, naša prioriteta ni govoriti o sebi. Pridi in oceni sam. Boš videl.
… Katarina Gregorič …
Danes v poplavi učiteljev in učiteljic je zelo težko najti seveda če področja dobro ne poznaš dobre učitelje ali pa ločnico med dobrim in slabim učiteljem, poučevanjem.
Ida: Brez bogatega znanja in pravega pristopa ni ničesar. Ni težko naučiti počasi, hitro, ampak moraš znati povedati, kako nekaj pravilno izvesti, na kakšen način, s kakšnimi občutki, kaj želiš s korakom povedati … Pomembno je tudi znanje psihologije, torej prav vsak ni primeren za učitelja. Zelo težko najdemo nekoga, ki je vse troje – učitelj, plesalec, perfomer –, ampak mi smo ga našli – Alfredo (oh, meni gredo kar dlake pokonci (smeh)). Mene je on spravil v jok po več kot desetih letih raziskovanja te zadnje zgodbe, ker ni več kakovosti, to je pač naš balon.  Odločila sva se, da se bova s tem ukvarjala.
Kje ste vi spoznali Alfreda?
Ida: Skozi žilico raziskovanja, da hočeš še več oziroma da samo s sedenjem doma ne bo ničesar. Zaradi sedenja pred televizijo in ukvarjanja z otroki ter poučevanja človek stagnira, ostane na mestu; mi se ves čas izobražujemo v tujini, doma. Skozi vsa ta leta aktivnega dela na tem področju spoznavaš, na katere festivale se gre, kateri učitelji so dobri – slednje začneš na koncu šteti na prste ene roke. Lani smo bili na plesnem festivalu Kubanero v Novem Sadu. Na ta festival hodimo že od samega začetka, zagledamo nekega novega učitelja za afro. Vselej hodim na začetne treninge, ker želim videti, kako oni predajajo znanje, grem ga pogledat in že njegov nasmeh, samo gledal bi ga, njegov pristop k vsebini, ni samo gib, ampak je vsebina, celostna zgodba, o kateri sva prej govorili. On je bil z nami, njegova energija, zelo hitro dojameš, da ve, o čem govori. In vidiš, da tvoje znanje, ki si ga tako dolgo zlagaš skupaj, tam ravno ne deluje. Drugače razumem to, kar govori, znam dojeti bistvo. Njegove ure niso tečaji, temveč so treningi, gre za izjemno fizično naporno delo, na videz pa sproščeno. Potrebuješ kondicijo. Vse razlaga, pojasnjuje, razlaga podobnosti v plesu iz teh religij. Potem je prisotno raztezanje, meditacije, ampak je še vedno na tej ravni, da se ljudje dobro počutijo. Sicer je on tudi profesionalni baletnik.
… v Novem Sadu …
Kako ste si zamislili prihajajočo delavnico? Trajala bo dva dneva?
Ida: Tako je. Sobota cel dan, nedelja dopoldne, popoldne imamo mi svoje tečaje. V soboto zvečer bo tudi zabava. Plesna zabava. Moja želja je, da bi bile te delavnice sestavljene veliko širše, kot to počnejo drugi kolegi. Temelji, korenine. Te stvari so temelji ne samo za te, ki plešejo salso, ampak za ves plesni spekter. Skozi ta pristen afro gib, od tam naprej so se postavljala forme, drže. Vsi plesalci vemo, da morajo imeti plesalci dobro baletno osnovo. On je zelo dober baletnik, plesalec. Njegova družina živi to religijo, izhajajo iz teh afriških korenin. Je res kakovostno izobražen plesalec. Skozi njegov način dela – ni nujno, da vse veš – gre za to, da spoznavaš telo, gibe, res tisto prvinskost. Za ljudi je dobro, da slišijo malo teoretične osnove. S to teorijo bi želeli ljudem predstaviti, kaj počnemo. Da to pove on, ker res to živi. Mi veliko plešemo, kajti dokler enega plesa ne poznam, ne razumem, ni možnosti, da ga grem učit. Mislim, da tukaj lahko dobimo informacije od nekoga, ki je bil tako vzgajan, ki danes s tem živi in v to verjame. Skozi postopno učenje izkazujemo spoštovanje do te tradicije.
… Alfredo Gonzales …
Bi morda še Katarina povedala kaj o delavnici?
Katarina: Šest delavnic bo po eno uro in vsebine bodo ‘potegnjene’ iz Afrike, vse se bo delalo z osnovami, ne bo salsa, ampak bomo šli v korenine. Urnik se še sestavlja, ker se moramo dogovoriti še z Alfredom. Dotikali se bomo različnih religij. Religija palomonte bo ena religija, sva blazni pripadnici te čustvene, gibalne, glasbene zvrsti. Gre za bojni ples in lahko v tistem polminutnem plesu daš iz sebe vse, kar hočeš, da ni nobeden poškodovan. Potem se bomo dotaknili kakšnega od božanstev Oriš, eden od klasov bo osnova afro-kubanskem gibanju – rame, glava, prenosi teže, prsni koš, kaj se dogaja z njimi. Čiste osnove. Ne neposredno povezave s plesom – kaj narediti, kako telo diha. Kar deluje preprosto, a ni. To je ena od težjih stvari. Plešemo bosi, da bolj čutimo tla iz te zgodovine, čisto drug občutek; pravi stik s tlemi. Druga moč.
Ida: Kubansko salso pa delamo v ‘ravnih’ čevljih.
… Alfredo Gonzales …
Kako doživljata razmerja moči med spoloma znotraj kubanske salse?
Ida: Dejstvo je, da je pri kubanski salsi moški tisti, ki je pomemben na plesišču, ampak brez dobre ženske ni ničesar. Bolj kot je ona močna, huda mačka, prezentna, zapeljiva, koketna, večji car je on. Torej vodenje, sledenje je njegova naloga, ampak ona da potem piko na i paru.
Katarina: On jo ves čas razkazuje s plesom, skozi ples kaže, poglej, s kom jaz plešem, ko jo pripelje na plesišče, četudi je ne pozna, se hvali.
Pa je pri tem ženska podrejena ali ne?
Ida: Ne vem, če je Kubanka podrejena (glasen smeh)
Katarina: Jaz ne bi rekla, da je podrejena, podrejena je zgolj v fizičnem smislu sledenja, v smislu odnosa in prezence pa vsekakor ne.
Kakšni občutki vaju prevevajo ob kubanski salsi? Zakaj sta jo izbrali?
Ida: Zato ker se meni zdi, da dopušča veliko več življenjske svobode, izražanja. Medtem ko ima linijska zgodba natančno določen red, več elegance, suhih deklet ima kubanska salsa veliko več življenja.
Katarina: Zgodbo.
Ida: Tako, ima zelo širšo zgodbo. Glasba je tudi veliko polnejša, energetsko nabita.
Katarina: Gre za gib, za razumevanje zgodbe. Linijska zgodba je, da se pokažeš, da si lep. Pri kubanski salsi pa je vsebina življenje, zgodba, ki se odraža v besedilih glasbe. Pojavljajo se besede izpred toliko in toliko let in jih zdaj plešeš, če veš, kaj pomenijo. Tudi odnos med plesalcem in plesalko je igriv. Res je zelo pomemben odnos. Ne pleše se eden mimo drugega.
Ida: V kubanski salsi lahko združuješ več različnih plesov. Zelo veliko je širine, ampak spet je tukaj osnova, ki je zelo pomembna, da to sploh lahko dosežeš. Nimaš samo enega plesa, ampak jih je veliko. Zelo pomembna je osnova.
Kako pogosto obiščete Kubo?
Ida: Premalokrat. Ampak gremo januarja, februarja, poletno izobraževanje, malce plesat, udeležit se seminarjev. Sicer pa imamo veliko kubanskih plesalcev v Evropi. Pri obisku pa je pomembno iti v srž Kube in ne v komercialne, množične prostore. Najboljše učitelje kulture in plesa srečujemo na festivalih. Gremo v Beograd, saj so Beograjčani svetovni prvaki v ruedi. Ti festivali so na zelo visoki ravni. Težki klasi. Ni primerno za začetnika. Na Kubo se hodi po občutke.
Življenje s plesom je …
Ida: Življenje brez plesa nima smisla. Družina brez plesa ne bi bila taka, kot je (ji gre na jok med pripovedovanjem). Ni življenja brez plesa, brez tega čutenja, gibanja.
Katarina: Moje življenje (smeh).
Zakaj se morajo ljudje udeležiti delavnice?
Ida: Morajo, kajti ponudili jim bomo možnost, da srečajo nekoga, ki dela vsebine, ki so lahko osnova za širši plesni spekter, učitelja, ki ga ne moreš srečati vsak dan, in ga prvič spoznati v Sloveniji. Dobrodošli! Verjamem, da ne bodo razočarani.
Katarina: Zakaj ples? Kaj je ples? Zadnje čase mogoče o tem razmišljam, mi živimo v tem telesu, ki opravlja funkcije, to telo je zelo povezano z notranjostjo, duhom, mislimi, jaz ne verjamem, da se lahko razvija samo en del. Zdrav duh v zdravem telesu. Ples ti da veliko več kot zgolj samo fizično gibanje. Ples ti da veliko za notranjo rast, s plesom prideš do neverjetnih stanj, notranjih stvari.

View Gallery 11 Photos