Pogovor z umetnico Katjušo Kovačič, ki je s svojim partnerjem Nikolo Oreškovićem sinonim za capoeiro in fluid balans!
Nazadnje sva se pogovarjali januarja, ko si bila še v Mehiki. Danes pa Slovenija in načrtovanje novih podvigov ter verjetno tudi konkretna realizacija le-teh. Kako se je sploh vrniti iz popolnoma drugačnega okolja v našo malo Slovenijo?
Domov se je vedno lepo vrniti! Še posebej spomladi, ko vse zeleni, ko se nabira čemaž in regrat in ko je naravni čas tudi za kaljenje kreativnih idej, predstav, delavnic itd. Vedno pa je prva stvar, ki jo naredim že na letališču, pitje vode iz pipe (smeh). To je bogastvo, ki ga ima redkokatera dežela na svetu.
Kaj vse se je dogajalo v času med vrnitvijo iz Mehike domov?
O mehiških podvigih sva govorili že spomladi, po najinem intervjuju sva odšla še v Yucatan, deželo Majev, kjer sva se navdušila nad pravljično naravo in neverjetno prijaznostjo ljudi. Tudi umetniška scena je močna! Sodelovala sva s capoeira ekipo CDO Yucatan in pa z umetnico Karen Bernal, ki je bila tudi prva Mehičanka, ki je nastopala v Cirque du Soleil; čudovita oseba! V mestu Merida ima umetniški prostor Pagina blanca, kjer sva poučevala in trenirala. Mesto ponuja obilico gledališč, festivalov, gibalnih studiov, cirkuških skupin in drugih umetnosti.
Ko sva se vrnila v Ljubljano, sva takoj skočila v nove prigode. Redni tečaji capoeire se dogajajo od aprila naprej, moj dragi oče Marko A. Kovačič; akademski kipar in performer, nam je ponudil v uporabo polovico svojega ateljeja znotraj avtonomne kulturne cone Metelkova mesto. Prostor ni velik, je pa poln dobre energije. S septembrom začenjamo novo sezono vsak torek in četrtek ob 19. uri. V istem prostoru organiziramo tudi vsakomesečno mednarodno Rodo (krog), kjer se združimo capoeiristi predvsem iz Slovenije, Hrvaške, Italije in Avstrije; da skupaj zaigramo, si delimo znanje, se izzivamo in predvsem uživamo v ritmih in zgodbah capoeire.
Z društvom Gibatorij, Vesno Cesar, Škucem, Sezamom in drugimi izvajamo gibalne in kreativne delavnice za otroke v sklopu projekta Izrazi se 3; prva dva četrtka v septembru se lahko brezplačno udeležite vadb otroci in starši v nekdanjem Argentinskem parku v središču Ljubljane.
Z delavnicami in nastopi pa smo se udeležili vrsto super festivalov po vsej Sloveniji, kot so Rdeči Revirji, festival v Žalcu, PPŠ v organizaciji JSKD-ja, Hoop dance poletna šola (Anja Herc), Sajeta in čarobni Floating castle. Z Nikolo sva se udeležila tudi nekaj super capoeira festivalov in dogodkov v sosednjih državah, z društvom Gibatorij pa smo organizirali magičen Capoeira retreat v Črnomlju, na domačiji Zupančič, kjer med drugim živi edina družina črnih človeških ribic. Chante, Rihard in družina so bili res odlični gostitelji, z lokalno in ekološko hrano, srčno skrbjo in z res sceničnim prostorom, kjer stojita domačija in skedenj, ki je zdaj jedilnica, izvir Ješevnik in travniki, na katerih smo izvajali delavnice. Mi pa smo ob pomoči našega mojstra Pontapeja in prijatelja mojstra, Versatila iz ZDA, priredili zelo specifične in premišljene delavnice, tako gibalne kot glasbene, v nedeljo pa sva z Nikolo, kot se za uprizoritvene umetnike spodobi, priredila performans presenečenja, ki je tudi odprl del dogodka, ko učenci dobijo nove pasove. Vsem nam je bilo tako lepo, da imamo že nov datum, in sicer drugi vikend v juliju 2023.
In vse izkušnje, ki jih prinašata s sabo oz. se razvijajo skozi vajino delo, prihajajo spet na videlo. Kaj pripravljata s tvojim poslovnim in zasebnim partnerjem Nikolo Oreškovićem?
Kot sem omenila že zgoraj, sva bila precej aktivna po vsej Sloveniji, že pa potekajo priprave na naš dogodek v Maleziji, na otoku Borneo letos decembra. Tam imava namreč capoeira družino, ki jo vodi naš ‘brat’, inštruktor Bocao–Malcolm Wu. Že dvakrat sva tam preživela po tri mesece, seveda ko je tu mrzlo. Poleg velikega capoeira dogodka Gathering of tribes Borneo organiziramo še sklop delavnic Flow! Borneo, kjer večinoma poučujeva teme iz programa fluid balance-creative acrobatics. Hkrati pa se tam tudi izobražujeva o lokalnih domorodnih plesih (v deželi Sarawak, ki je le majhen del otoka Borneo, je več kot 20 domorodnih plemen, vsako s svojim jezikom kulturo, plesom, kostumi), gibalne veščine Silat in drugih znanj, ki jih tu ne poznamo. Pa še nekaj čisto novega prirejava, in to je glasbeni album. Vse poletje smo v domačem studio snemali, aranžirali in ustvarjali glasbo mojih petih avtorskih pesmi. Pesmi so napisane v brazilski portugalščini in ustvarjene za capoeira okolje. A seveda ni ostalo pri tem! Ob pomoči čudovitih glasbenikov in prijateljev sva pesmi začinila z različnimi melodijami, inštrumenti in aranžmaji. Tako je nastala ena čisto samba pesem ob pomoči Andreja Tomazina in Primoža Podobnika. Za super bas osnovo in tolkalsko sekcijo je v veliki meri poskrbel Žiga Šercer, vodja ekipa Šercer Brigade, ki igra brazilsko zvrst batucada in samba reggae; gotovo ste že videli tiste bande z ogromnimi in pa tudi malimi bobenčki, ki stopala kar same pokličejo na ples. Tilen Kravos in Aleksander Kuzmič sta poskrbela za prisotnost čarobnih strun, kot tudi Klemen Krajc s kontrabasom. Iva Košir se pojavi s svojim žametnim globokim glasom. Poseben gost pa je moj versatilni oče s saksofonom. Nova obzorja dojemanja glasbe in načina izvedbe nama je dal tudi Sunny Sun MC, producent, pevec in organizator mnogoterih hip-hop dogodkov. Vsem sva neizmerno hvaležna, proces je bil izjemno poučen, zabaven in zdaj so pesmi že pri Roku Koritniku, ki jih bo z miksom in masterjem spravil v njihovo najboljšo avdio sliko. Seveda bo izdaji sledil tudi performans, umetniški videi in glasbeni jami.
Sta capoeirista in sta mojstra fluid balansa. Kako doživljamo vajino zvrst tukaj in kako jo sprejemajo drugje? Se akterji sploh kaj razlikujejo mogoče po konstituciji, pogumu, mogoče?
Seveda se razlikujejo. Vsaka dežela in kultura ima svoj izraz, svoj način komuniciranja, svojo odprtost ali pa zaprtost. Menim, da je za pedagoga dobro, da uči na različnih koncih sveta, saj se moraš naučiti zaznati energijo teh dotičnih učencev, se prilagoditi in jim po kar najbolj mehki in nefrustrirajoči metodi predati čim več znanja. V Aziji so vsi izjemno vljudni, kar pa se včasih obrne tako, da ne želijo vprašati, kako kaj narediti. Tam potrebujejo bolj tehnično pojasnilo, ne filozofskega, ki je zaželen v Evropi, ampak po malih delčkih razdeljen gib, princip. V Evropi imamo radi metafore, zgodbe, principe. V Mehiki gre recimo veliko na čustva, občutke in ta primordialni drive. In to je čudovito, kajti vse to sestavlja mozaik te bogate kulturno umetniške scene, ki jo premore ta naš včasih turoben in težek svet. Mislim pa, da smo vsi mi mali bojevniki, ki ne glede na to, od kod prihajamo, s svojim utripom, ritmom, korakom, obratom, potegom čopiča rišemo nov svet, naš svet. Ja, lahko bi rekli utopija, ampak saj male utopije so mogoče, mala plemena kreativcev, ki iščejo nove rešitve v labirintu velikih korporacij, stricev iz ozadja in nespoštovanju česarkoli drugega kot navidezne moči in kapitala.
Kaj vse potrebujemo za ‘spopad’ s capoeiro oz. fluid balansom in komu ju najbolj priporočaš?
Torej capoeira in pa program fluid balance sta dva različna projekta. Fluid balance je platforma, kjer midva z Nikolo raziskujeva različne gibalne veščine in iščeva skupne poti do funkcionalnega in estetskega giba. Manifestira se v obliki delavnic za odrasle in otroke ter predstav. Vedno se potrudiva vključiti vse, so pa seveda različne teme, ki sva jih razvila, primerne za različne tipe ljudi in gibalcev. Capoeira gre na nek način še bolj na široko v umetniškem smislu. Ima čudovit gibalni besednjak, ki lahko vključuje tudi prelepe akrobacije, a to ni nujno. Gre za telesni dialog, igro. Capoeira je prav tako borilna veščina, kjer so prisotne brce nog in tudi udarci z rokami, največje slavje pa je, ko nekoga uspeš zrušiti na tla. Ker pa v capoeiri ni kategorij, mora recimo manjše dekle dobro poznati biomehaniko telesa in sil gibanja, da lahko zruši večjega moškega. Capoeira je tudi globok bazen glasbenega izraza. Ves čas je rasla in se razvijala z bokom ob boku s sambo, ritualno glabo candoble in drugimi rituali in religijami, ki so jih Afričani prinesli iz svojih rodnih dežel (ki jih je bilo veliko, Angola, Benin, Benguela …). Pa je tu tudi vpliv portugalske glasbe, žalopojk in opevanja ljubezni. Na vadbah se ukvarjamo z igranjem tolkalskih inštrumentov; petjem v brazilski portugalščini, kako odpreti svoj lasten glas, kako zapeti iz srca, kako improvizirati. Capoeira je tudi glasbeni dialog, inštrumenti medsebojno komunicirajo, v petju imaš izziv ki ga imenujemo martelo, kjer z improviziranimi stihi biješ prijateljsko bitko prispodob. Velikokrat je v krogih capoeire prisotna tudi samba, kar tu doma krepimo s sodelovanjem z ekipo Samba de roda (Tomazin, Šercer, Kravos, Podobnik in prijatelji). Brazilska glasba in umetnost je preplet različnih kultur, saj je bila taka tudi njihova zgodovina in tako ponuja tudi nam iz drugih dežel svobodo izražanja, mešanja in improviziranja. Capoeira je tudi filozofija, pogled na svet, na družbo, kritičnost sistema in ponujanje alternative temu velikokrat mehaničnemu in brezosebnemu svetu, ki nas obdaja. Včasih se pogovarjamo, kako težko jo je promovirati, saj vključuje toliko različnih aspektov. Je pot in ne cilj. V tem času drvenja po opravkih, kjer je vse usmerjeno v hitre cilje, površna znanja in odnose, ni lahko nekoga pregovoriti, da se veščini preda, da ve, da bo mojster lahko postal šele po 30 letih in da se tudi tedaj učenje nadaljuje v neskončne globine.
V azijskih borilnih veščinah pravijo, da mojster ni ta, ki je gib naredil 1000-krat, ampak ta, ki mu je spodletelo 1000-krat in ve, kako učenca peljati čez vse padce in frustracije. Menim pa, da ravno to zdaj potrebujemo, veščine z globino, z zgodbo. Majhne skupnosti, kjer se počutiš varno, da se zmotiš, da eksperimentiraš in v tem procesu spoznavaš samega sebe in svojo moč, ki je v tem, da žarčiš svojo lastno energijo. Smo majhna skupina raznolikih posameznikov, ki se pridejo družit in učit eden od drugega v trenutkih, kjer samo smo. V gibu, v dialogu, v ritmu, v plesu med seboj in drugačnim drugim. Jaz vedno pravim, da je capoeira lahko za vsakogar, vsak si lahko sam izbere razmerje njenih različnih vidikov. Z njo se igram z učenci, ki so stari le nekaj let, pa starejšimi, osebami z invalidnostmi, velikimi, suhimi, okroglimi, majhnimi …
Potrebna je le volja po novem znanju in nekaj predanosti. Pridite, z veseljem vas bomo popeljali v našo barvito igrišče!
Pogovarjava se o vajinem pedagoškem delu. Kdaj pa zagleda luč sveta nova predstava?
Z zavodom ODTIZ, ki deluje na področju dela z osebami z invalidnostmi, ter Mijo Pungeršič, Marjo Koren in Nikolo Oreškovićem ustvarjamo gibalno predstavo A ti je kdo že kdaj reku, da si čud’n?, kjer se srečajo štiri različna telesa v preizpraševanju drugačnosti in kaj le-ta lahko ponuja. Predstava v sebi nosi elemente fizičnega in uličnega gledališča ter capoeire. Namenjena bo tako ulici, notranjim prostorom, ki niso nujno konvencionalna prizorišča uprizoritvenih umetnosti.
So se načrti, ki si jih zapisala v intervjuju januarja 2022, realizirali, če izvzamemo dejstvo, da je korona še vedno prisotna?
V veliki meri so se, a kar nas je zadnje nekaj let naučilo, je, da je dobro vedno biti pripravljen na spremembe in improvizacijo. Hvala, Barbra, za prostor, kot je Parada plesa, za raziskovanje in dokumentiranje vsega, kar vsi mi različni gibalci ustvarjamo. Naj živi umetnost! Vso srečo vsem!
Hvala tebi/vama, in ja, srečno vsem! Katjuša vam razgrne vse skrivnosti tudi na spletni strani www.capoeira.si in www.fluidbalance.com
