V Poletnem gledališču Križank je bil na letošnjem jubilejnem sporedu 70. Ljubljana Festivala uprizorjen novi izvirni slovenski muzikal Povodni mož, tudi je sicer zvrst muzikala po svoji dramski in glasbeno-plesni strukturi vedno aktualna ter vabljiva gledališka predstava.
In je muzikal Povodni mož tako na premieri 23. avgusta kot reprizi prihodnjega večera privabil množico gledalcev, željnih tega novodobnega odrskega in filmskega žanra, ki so do zadnjega kotička zasedli avditorij Križank. Naslov Povodni mož je še posebej vabljiv, saj naslavlja znano balado velikana slovenske poetike Franceta Prešerna.
Izviren slovenski pop rock muzikal Povodni mož je tekel v režiji Sare Lucu, po besedilu Ambroža Kvartiča, ob avtorski glasbi Neže Buh – Neishe, v koreografiji Željka Božiča in Maše Kagao Knez ter dramaturgiji asistenta režije Miša Mičića. Po svoji vsebini je novodobni muzikal producentke Vesne Starina neposredno usmerjen v aktualni čas družbenih omrežij in medijev, ko skuša osvetliti njihov vpliv in družbeno problematiko novega milenija, zakodirano v sloganu: “Kdo komu je sledil? Kdo koga v ‘lajf’ spustil je?” Začne se z vizualno scensko video fantazijo, letečih všečkov, nasmeškov, pa PM kratic ali črkovno krinko zakritih avtorjev; tudi v nizanju kodiranih video sosledje v filmskem stilu Matrix, torej v stilu hitrostnega tempa medmrežnega lajkanja (scenograf: Darjan Mihajlović, oblikovalec luči: David Andrej Fancky, oblikovalci videa: Beam Team/Stella Ivšek, Anja Romih, oblikovalec zvoka: Marko Turel). V trenutku, ko je sceno osvetlila video senzacija ali novodobni scenski ‘boom’, še ne zaznan na slovenski sceni, je atmosfero avditorija navdalo navdušenje, ki je eksplodiralo po prvih glasbenih tonih ob prihodu plesno razigranega zbora, iz katerega je izstopil atraktivni plesni duet urbanega hip-hopa; ko seje nenadoma usul aplavz na odprti sceni, tudi nagradil nastopajoče: Anko Eržen, Jana Marolta, Kajo Gabrovšek, Kajo Jordan, Katjo Štern, Laro Božič, Matica Doklerja, Miho Furlan, Nežo Kirn, Nino Slavec, Primoža Kotarja, Saro Gorše, Saro Košak, Špelo Škofič, Tanito Rose, Tanjo Srednik, Vesna Potokar, Žigo Buniča. Občutek pa je bil neverjeten, celo v zadnjih vrstah, kjer sem bila deležna tega navdušujočega objema, tudi se je aplavz večkrat sprožil na odprti sceni za nastopajoče akterje in izvedbo njihovih vokalnih vlog: aktualno pop pevko širokega vokalnega razpona: Saro Briški Cirman–Raiven/Urška; igralca Jureta Kopušarja/PM; Tanjo Pečenko, prijetnega vokala muzikalu/Prijateljica, Luka Markusa Štajerja/Natakar, Joseja/Profesionalec, Mašo Tiselj/Profesionalka.
Povodni mož steče v dveh dejanjih, v glasbeni liriki in stilu Neishe prvega dejanja, ob ženskem pregovarjanju Urške in Prijateljice, ki si želi, da se čim prej napotita na vaški ples. Urška je novodobna vplivnica omrežij, ki pokriva le bližji okoliš, takoj ko se pokaže v javnosti, stopijo v ospredje avtogrami. Vendar ona s tem, kar je, nikakor ni zadovoljna, saj si želi imeti tako velik vpliv kot popularni poslovnež PM. Prvo dejanje teče v mladostnem razmišljanju, sanjarjenju, ob jezikovnem prepričevanju omenjenih omrežij, ko se vsak drži svojega in edinega prav. Več plesnega in igralskega duha ter vokalne spevnosti v stilu muzikala in odrske sproščenosti pridoda dejanju živahen ter radoveden Natakar, ki sliši Urškine želje, tudi ji predlaga, da gre z njim na PM seminar, obenem pa pouči, da se kratica PM mora izgovarjati kot P-i e-M , nikakor pa ne ´pm´. Natakar pregovori Urško in jo popelje iz scene prvega dejanja, ki se konča z neupoštevano in zapuščeno Prijateljico.
V drugem krajšem dejanju prevlada moška scena, kjer zavlada karizmatični PM, strogi guru, ki poučuje po svojih pravilih; kot prvo, da se na seminarju gojijo le pozitivne misli, tudi se ne sme imeti stika z zunanjim svetom in se zahteva popolna predanost seminarju, kot tudi njemu ob sprejemanju njegovih zamisli ter poučevanja, da bi se sploh lahko dosegel poslovni uspeh. Vsak udeleženec/-ka seminarja dobi razpoznavni trak okoli zapestja, za vsak prekršek pravil se oseba kaznuje in izključi. Ob svojih predavanjih veliki On ne trpi niti vprašanja, kaj šele polemike, mogoče le zaželene hvale. Te njegove posesivne note Urška nekako ne more sprejeti, zato stopi v stik s Prijateljico, kar pa ne uide PM, vendar je ne kaznuje in ne izključi. Zdi se, da se med njima spletajo simpatije, kar tudi izpojeta v liričnem duetu. Medtem ko je prvo dejanje razpotegnjeno morda tudi zavoljo teksta, ki monotono razglablja in poučuje, je drugo dejanje bolj dramsko zgoščeno, v glasbenih odtenkih tehno ritma in rocka.
Drugo dejanje se obda s črno sivino video scene krožnih simbolov, ko tudi kostumi izstopajo v poslovni črnini modnih ter atraktivnih zasnov in materialov, kot je koža ali njej podobne umetne tkanine (kostumografija, oblikovanje mask: Dominika Mont). Predvsem pa zaživi v koreografskih potencah, ki jim dobro sledijo akterji seminarja, kjer s svojo igro v podporo PM izstopata Profesionalec Jose in Profesionalka Maša Tiselj.
Scenarij se snuje na besedilu, ki skuša osvetliti dva ženska karakterja, razmišljujočo mlado Urško, ob njej tudi njeno Prijateljico, torej dve mladi ženski osebi različnega mnenja in življenjskih ciljev. Ko ženski mladostni neizkušenosti v kontrast postavi moško energijo zrelega poslovneža; žal pa se dobi vtis, da se tako scenarij kot dramaturgija nista dovolj nadgrajevala v smislu žanrskega muzikala. Vloga koreografa je v dramskih odrskih oblikah in brez plesnih izkušenj sila zahtevna; kako razgibati in dramski vlogi pridodati narativno dinamiko, kar sta tudi tokrat profesionalno nadgrajevala oba naša uveljavljena koreografa Maša Kagao Knez in Željko Božič. In se muzikal lahko plesno nadgradi le s profesionalnimi plesalci, ki so enakomerno zastopani na odrski sceni, tako kot vokalisti in igralci, pravzaprav se to zahteva in pričakuje od vseh nastopajočih akterjev te zvrsti. V Sloveniji tovrstnih umetnikov pač ne premoremo, eden teh je gotovo Luka Markus Štajer, ki svojo vlogo natakarja tudi celovito odigra v stilu muzikala.
Režija je tekoče sledila scenariju, dala tudi dovolj prostora za oblikovanje dramskega poteka in posameznih vlog, žal pa je dvourni muzikal z enim odmorom kar prevelik zalogaj za novonastalo muzikal ekipo Povodnega moža. Oba glavna protagonista sta sicer dobro nosila svoji veliki vlogi, Raiven celo dobro kot vokalna solistka, v igralskih potencah se je Jure Kopušar izkazal tudi kot vokalist, še posebej v svojih naravnih legah. Ozvočenje je dobro delovalo, dikcija tekoča in razločna, čeprav brez barvnih akcentov, kar daje občutek nesproščenosti, ki vpliva tudi na sam potek izvedbe; ko aktiven pogovor izzveni bolj kot monotono predavanje. Premiera je vsekakor prvi resnični izhod pred javnostjo, zato se pričakuje, da se bodo vokali časoma sprostili, tudi bo govor lahko sproščeno, naravno zaživel med novimi nastopi.
Glasba je prijetno večplastno grajena v žanru popa, plesa, ko se zazna jazz in celo valček, nekoliko previsokih leg za prisotne vokaliste; ko steče v dobri izvedbi glasbenikov: Neže Buh – Neishe, Vida Žgajnerja, Mihe Korena, Luke Ivanoviča, Marka Churnchetza.
Zanimivo je bilo iz zgornjih vrst slediti odzivu avditorija v časovnih presežkih prvega dejanja, ko je s komponento časa upadal tudi aplavz na odprti sceni, ob tem se že začelo zapuščati prizorišče dogajanja in so se po odmoru izpraznila sedišča, pa še kaka vrsta. Na koncu in po drugem dejanju se je avditorij korektno poslovil od nastopajočih z daljšim aplavzom in v poklon nastopajočim. Na koncu se zastavi vprašanje, a je ob naslovu Povodni mož v muzikalu še sploh kaj ostalo od veličastne Prešernove balade: je to samo naslov ali inicialki PM, mogoče vaška kavarna ali morda vaško plesišče, kamor se živa in bolj zrela vrne Urška, ker jo PM ne izbriše s površine svetlečega zaslona?! Ali bo kak song iz muzikala Povodni mož dosegal popularno slavo? Na to ukaže čas.
Pravila muzikala so znana že od samih začetkov, ko je prvi uprizorjen na polovici 19. stoletja, ko je nastajal ob mladih glasbenikih in plesalcih, zavzel pa odre takoj po prvi svetovni vojni. Tudi na novo zaživel po drugi . Mnogi mladi glasbeniki in plesalci so sčasoma postali znana imena tako glasbene kot plesne-koreografske scene. Dober muzikal se snuje na štirih enakovrednih umetniških stebrih, ki so: glasba (vokal, izvedba), scenarij ali libreto, dramska izvedba (režija, dramaturgija ob igri in odrski sceni) in koreografija (postavitev ter izvedba ). V Sloveniji smo scensko atrakcijo muzikala največkrat reševali z uveljavljenimi režiserji, igralci in glasbeniki, ko je koreografija reševala dramsko statiko, le redko pa z aktivnimi plesalci. Sicer pa imamo že kar dobro in uspešno prakso ob postavitvah muzikala.
V produkciji Festivala Ljubljana sta tako že stekla dva izvirna, tudi uspešna slovenska muzikala režiserja Vojka Anzeljca na glasbo Matjaža Vlašiča: Cvetje v jeseni (2014) in po motivih Ivana Tavčarja ter v izvedbi 100. predstave 2016.; Vesna (2017) po motivih istoimenskega filma Františka Čapa (1953). Za prvi slovenski muzikal pravzaprav lahko štejemo uspešnico Smrad opero (1982) Svetlane Makarovič v režiji Dušana Jovanoviča, glasba Davor Rocco, izvedba Slovensko Mladinsko gledališče. Zgodil se je tudi izvirni muzikal na zgodovinsko temo Veronika Deseniška (2016) glasbenika Leona Firšta in režiserja Marka Plantane, kar večletna poletna uprizoritev na Celjskem gradu. Tudi se v slovenskih priredbah obnavljalo svetovne muzikal produkcije, kjer je vedno obstajal prostor za uveljavljeno koreografsko-plesno izvedbo. Eden teh je zveličani Chicago v režiji Diega de Bree in izvedbi Celjskega ljudskega gledališča (2002). Kot tudi Mamma Mia! Ljubljana Festivala (2015); v spomin in slavo na to izredno muzikal uspešnico pa bo 70. LF gostil Dinamitke (18. 9.), kot tudi ustvarjalce in izvajalce producenta Jureta Franka.
Ljubljana Festival je v Poletnem gledališču Križank vseskozi gostil mednarodno priznane muzikal produkcije, največkrat v postavitvah in koreografijah Mykala Randa, ob tem pa gotovo vplival na kar obsežno in uspešno slovensko muzikal produkcijo.
