Recenzija predstave Kako mi je ime? izpod peresa recenzentke Claudie Sovre.
Katja Kolarič izhaja iz plesnega sveta saj se je že od mladih poskakovala v ritmu jazz baleta ter disco in show dance, hkrati pa se je z veseljem držala tudi za baletni drog ob obiskovanju nižje baletne šole. Ta jo je do te mere navdušila, da je svoje srednješolsko izobraževanje nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, kjer je maturirala iz baletne smeri leta 2012. Tekom šolanja se je udeležila kar nekaj baletnih tekmovanj in sodelovala z baletnim ansamblom SNG Maribor. Po uspešno pridobljeni končani klasični izobrazbi, se je Katja odločila izpopolniti v sodobnem plesnem izrazu, zato se je odločila nadaljevati študij na dodiplomskem študiju Akademije za ples v Ljubljani, smer Sodobni ples. Takrat sem tudi sama gulila šolske klopi predavalnic visokošolske ustanove Alma Mater Europaea-EMC, pod okrilje katere spada naša akreditirana plesna akademija, zato sva s Katjo predavanja iz določenih predmetov, ki si bili obvezni za smeri Balet in Sodobni ples, obiskovali celo skupaj. Kakšna je starosta razlika med nama, se boste morda vprašali ? Nimam pojma, odkrito, zagotovo precejšnja, hehe…ampak nima veze, saj za pridobivanja novih znanj ni nikoli prepozno in znanje je nekaj, česar nam nihče ne more vzeti. Samo odločitev ter volja sta potrebi in GAS!
Katja je torej diplomirala pod mentorstvom doc. Rosane Hribar, Jane Menger in dr. Andreje Kopač ter prejela naziv diplomirane plesalke in koreografinje. Med samim študijem se je aktivno udeleževala še drugih neformalnih izobraževanj v Sloveniji in tujini, ter sodelovala z mnogimi aktualnimi slovenskimi koreografi in plesalci. Kasneje se je njena plesna umetniška pot aktivno nadaljevala, saj je delovala pri številnih sodobnih plesnih predstavah in performansih, se za tri leta pridružila plesni skupini En – Knap Group s sedežem v Kulturnem centru Španski borci v Ljubljani. Tam je leta 2020 premierno predstavila svoj solo projekt Bili smo…bomo, ki ga je ustvarila skupaj s partnerjem in glasbenikom Andrejem Supančičem. Katja že vrsto let poučuje različne plesne zvrsti na raznih šolah in plesnih klubih, leta 2023 pa se je odločila za samostojno pot, ko je ustanovila Kreativni center prek katerega kot njegova vodja poučuje balet ter organizira plesna in likovna izobraževanja. Poleg plesa pa je Katja v sebi odkrila še dodatno strast, zanimanje za slikanje in risanje, česar se je lotila z vso vnemo in tako danes dokončuje magisterij iz likovne umetnosti na privatni likovni akademiji Art-House pod mentorstvom doc. dr. Kiki Klimt. Sicer trenutno deluje kot samostojna plesalka, koreografinja in pedagoginja, pri svojem delu pa plesno umetnost rada združuje z likovno.
Spoj obeh umetniških zvrsti iz svoje perspektive nam je želela Katja pokazati v svoji novi premieri Kako mi je ime? v Španskih borcih – centru kulture v Mostah, 4. maja, katero sem si ogledala. Predstava naj bi se pričela ob 20.00 zato smo se nekaj minut pred tem obiskovalci začeli zbirati zmeraj bližje vhodu dvorane in s pričakovanjem zrli v dve mladi gospodični ob njem, kdaj nam bosta dovolili vstopit, da zasedemo čim boljše pozicije za ogled, saj so bile vstopnice neoštevilčene. Vrata so kljub temu ostajala zaprta, pa čeprav je ura na zvoniku že odbila svojih osem udarcev. ‘Bolj malo se nas je nabralo’, sem začudeno pomislila, ko sem pogledala po naši čakajoči skupini. Pričakovala sem namreč več obiskovalcev, glede na to, da je Katja skozi svoje delo postala že precej prepoznavna v naši plesni sceni in da se je predstava odvijala v soboto zvečer, ko naj bi si ljudje vzeli čas zase, oziroma za obiske njim ljubih kulturnih dogodkov. ‘Morda pa so ljudje še na aktivnem preživljanju podaljšanjih prvomajskih počitnic?’ sem pomislila. No, ko so se nekaj minut čez osem vrata v dvorano le odprla, mi je bilo hitro jasno, zakaj smo se zbrali v tako ‘velikem številu’. Mladi gospodični sta namreč prijazno pre-usmerjali prve vstopajoče, jih dvigali s sedežev v avditoriju in kazali pot na sam oder, čeprav je ta običajno namenjen nastopajočim. Ob robu odra sta se raztegovali dve horizontalni liniji stolov, namenjenih nam, gledalcem, z licem obrnjenim proti zadnjem delu odra. Avditorij je tako ostal za našimi hrbti in v zavetju teme in kot speča mačka od-dremal celotno predstavo, hkrati pa se je iz njegove globine širila neka topla energija gledališča, hrama umetnosti, ki tudi ob svoji neaktivnosti deluje skozi svoj prostorski kontekst in nudi zavetje vsem njegovim, tokrat prisotnim gostom.
Koliko gledalcev je Katja spustila v intimni prostor svoje predstave? Ne vem natanko. Če ugibam, bi rekla, da je bilo v vsaki vrsti okrog 30 sedežev, torej naj bi se številka po moji oceni gibala okrog 60, pa ne me držati za jezik – v takšnih ocenah nisem ravno najboljša. So pa bili vsekakor vsi pripravljeni sedeži popolnjeni, mladi gospodični pa sta iz ozadja prinesli še nekaj stolov, saj se nas je nabralo malenkost več, kot si je to zamislil organizator. Kmalu smo se potopili v mrkli mrak, v katerega se je prikradlo glasno tiktakanje, dimenzija časa, in nas opozarjalo na našo začasnost in minljivost.
Slap svetlobe skozi temo nam nenadoma razkrije sliko v ozadju odra, ki prikazuje akt avtorice. Ta stoji trdno na zemlji, njeno žensko zaobljeno telo pa nam pripoveduje o novem življenju, ki se poraja v notranjosti (bodoče) matere. Kdaj postanemo matere? Ko začutimo premike vsiljivca znotraj nas, premike, ki v nas porajajo toliko vprašanj, ki si jih pred tem nismo nikoli zastavile? Zdaj so naenkrat tam v vsej svoji teži, v vsej svoji neizmerni lepoti nepojmljivega, kateri stoji ob strani strah pred neznanim, kdo smo, kaj postajamo, kam gremo. Da, osebno mislim, da postanemo matere takrat, ko začutimo del sebe, katerega počasi oblikuje in si ga prilašča nekdo drugo bitje, ki raste v svoj organizem, objekt znotraj nas, in ne šele takrat, ko ta samostojni del izrinemo iz svojega telesa, ga privijemo k sebi in doživimo katarzo čustev in očiščenja.
Katja vstopi v odrski prostor v počasnem, slowmotion gibanju. Njeni dlani se pomenljivo dotikata v prednjem delu torza, predelu trebuha, kjer se poraja novo bitje, ki Katjo ne-mati spreminja v Katjo mati, česar se ta zaveda z vso svojo bitjo in ranljivostjo. Ura tiktaka, toka življenja ne moremo ustaviti, lahko mu samo sledimo, in poskušamo udariti ob čim manj čeri pri tem. Ohlapna in široka modra ženska obleka, plesalkin kostum, pod svojim valovanjem dovoli publiki le oddaljeno zaznavo linij plesalkinega telesa. Pa vendar je to z nami v vsej svoji prvinskosti, ko se naslikano v realističnem stilu zrcali na prvi od treh slik, edinih scenskih elementov celotne predstave. Svojo golo figuro je avtorica je ujela na platno v treh različnih življenjskih trenutkih, ter nam z njimi ponudila vpogled v tri različna fizična in čustvena stanja globoke intime ter intenzivnosti svojega bivanja v njej. Tiktakanju ure se pridružijo tolkala, zvočna spremljala pridobi na intenziteti, Katjino gibanje postaja vse bolj odsekano. Hitro dvigovanje na pol prste, ‘karate udarci’ z nogo visoko v zrak in skoraj robotsko premikanje torza govorijo o dogajanju v notranjosti matere, ki se s strahom sooča s prihodnostjo in spremembami, ki jih ta prinaša s seboj. Plesalkine dlani skozi stopnjevanje gibanja ne izpustita druga druge, prihajajoče življenje je trdno zasidrano centru materinega telesa, ta pa stopnjuje intenziteto gibanja vedno hitreje in hitreje, kot da izgublja razum, stik z realnostjo, dokler vrhunca ne prekineta nenadna tišina in mrak.
Ko po nekaj trenutkih oglušujoče tišine svetloba zopet osvetli oder, se znajdemo se v izrazito drugačni atmosferi istega prostora. Glasba nas zaziba v nežnejših valovih, publiki se razkrijeta še drugi dve avtoričini sliki. Katja kleči med njima, spojena s tlemi, od katerih se želi odlepiti, vendar jo sila zemlje kot magnet pritiska s sebi. Ko zbere dovolj moči, da iztrga svoje telo od zavetja, ki ga ponuja stanje spojenosti s koreninami, se približa prvi sliki Katje-matere. Otipa njen zaobljeni trebuh, gladi njene dlani. Sliko prenese nase, znajde se v stanju visoke nosečnosti z bolečinami v križu in okornostjo lastnega, spremenjenega bitja. Povezovanje in prepletanje likovne in plesne umetnosti predstavlja samo srž predstave Kako mi je ime?, ki nam ponuja (gledališki list) ‘večplastno izkušnjo materinstva, ki združuje performativno izraznost z likovno ekspresijo. V kolažu se performativni elementi prepletajo s kolorističnimi preseki oljnih slik, kjer gibanje postane črnilo, ki na novo preliva konture bivanjskega platna.‘ Glasba se prelije v naraščajoče šumenje dežja, kateremu se pridruži vedno intenzivnejše grmenje. Katja se sooči s publiko, sporoča jim, da je prišel njen čas. Usede na tla, razširi noge kot na ginekološkem stolu, jih dvigne in se s telesom nagne nazaj. Skozi fizični napor se začne v tej isti poziciji počasi vrteti okrog svoje osi, stanje napora stopnjuje s tresenjem telesa, rok, noge se nekontrolirano iztegujejo. Vrti se vedno hitreje, njeno telo se krči in kriči, dokler poglavje rojevanja zopet ne zaključi trda tema.
Ptičje žvrgolenje nas popelje v plesalkino naslednje materinsko obdobje. Dlani nadejo drobceno bitje, ga dvignejo in privijejo k prsim in zibajo v sladki sen. Mati občuti srečo v svojem novem svetu, pa vendar stanje blaženosti kmalu zamenja žalost. Telo plesalke siloma omahne naprej, pa vendar se ne premakne z mesta. Gleda svoji prizemljeni stopali, poskuša skočiti, se odtrgati od tal, vendar ji teža materinstva tega dovoljuje, ostaja kot priklenjena v obstoječe stanje. Skozi vztrajno borbo s samo sabo začne premagovati situacijo in z negotovimi, omahljivimi koraki stopati po novi poti, dokler se njeno telo ne skrči v pozi obupa groze. Iz krča se skuša iztrgati z intenzivnim plesnim gibanjem, po katerem omahne na tla. Ob zvokih kitare in vokala se bori sama s seboj in s težo pritiskajoče bolečine in strahu, s katerim se uspe uspešno soočiti, ga sprejeti ter tako tudi izničiti. Vanjo se naseli mir. Sedeča, v osvetljenem krogu sredi teme, si začne gladiti razpuščene lase, postane ljubeča do sebe, do svojega telesa, katerega ponovno spoznava in sprejema v njegovi drugačni, materinski obliki. Dvomi se razpršijo, mati se nežno ziblje v občutjih ljubezni, kot je prej zibala svojega otročička, da mu zagotovi občutek varnosti in opore na njegovi prihajajoči življenjski poti.
Katja vstane, se nasmehne gledalcem, pride do njih in se jim pridruži z druge gledališke dimenzije – kot gledalka razstave poslikanih slikarskih platen, na katera lahko zdaj pogleda neobremenjeno, iz druge dimenzije. Po razburkanem obdobju nosečnosti, poroda in zgodnjega materinstva, lahko avtorica skozi izluščena spoznanja pogleda v pretekli čas mirno, skozi prizmo neobremenjenosti. Po nekaj trenutkih se vrne na gledališki oder, prizorišče življenja, razgrne pred nami belo, še ne-poslikano slikarsko platno, dvigne s tal pločevinko sveže barve in jo zaluča vanj. Kričeče rožnati odtenek se razlije po brezmadežni belini in polzi po njej kot reka, iz katere si iščejo pot manjša potočki, po katerih se pretakajo nove življenjske zgodbe in usode. Katja je obrnila nov list, gre naprej, pripravljena in oborožena z ljubeznijo ter sprejemanjem sebe in s teh vseh, ki sedijo poleg nje na vlaku življenja.
Predstava Kako mi je ime? skozi svoj proces nikakor ‘ne ostane zgolj na estetskem nivoju, temveč z zagonetnimi koreografskimi prvinami prodira v samo srž tematike. Mati, soočena z zapletenostjo križišč, ki jih generira paradigma materinstva, se znajde v vrvežu identitetnih dilem. Poleg estetskega izraza predstava odpira filozofski pogled na spremembe, ki jih doživlja ženska med nosečnostjo in porodom. Predstava odpira vrata kritičnemu razmisleku o družbenih normah, ki omejujejo vlogo in potencial ženske kot matere in umetnice v sodobni družbi.'(gledališki list). Pod koncept, režijo, izvršno produkcijo predstave ter avtorstvo likovnih del se je podpisala Katja Kolarič, druge vloge pa so bile razdeljene takole; soustvarjalec in glasbeni aranžma: Andrej Supančič, oblikovanje svetlobe: Špela Škulj, fotografija: Drago Videmšek, fotografske reference za likovna dela: Mirjam Lamut, Tihana Milak, koprodukcija: Zavod En-Knap, posebna zahvala pa gre Kiki Klimt.
Katja Kolarič je v svoji performativni razstavi, kot sama imenuje dogodek Kako mi je ime? subtilno prikazala čustvena stanja in dileme skozi katere se ob različnih obdobjih prebijajo(mo) matere, saj rojstvo otroka fundamentalno razcepi naša življenja življenje na ‘prej‘ in ‘potem’. Lahko priznam, da je meni vloga materinstva predstavljala najtežjo, a hkrati najlepšo vlogo od vseh, ki ji sem jih in jih še vedno pre-plesujem v svojem življenju. Večkrat sem ob njej sicer v strahu ostala brez odgovorov: ‘Delam prav, ali narobe? Kako naprej?‘, kar je bilo zame, ki se običajno odločim v sekundi ter ognjeno in optimistično zbezljam naprej, v nove izzive, precej stresno, pa vendar je ne bi zamenjala za nič na svetu. Brez nje danes jaz ne bi bila jaz, z vami bi se pogovarjala neka druga Claudia. Kakšna? Si mi niti približno ne sanja, vem samo, da biti mati, roditi otroka, pustiti na svetu del sebe, meni osebno predstavlja nepojmljiv čudež stvarstva, čudež, ki me bogati in hkrati v notranjosti odpira nova vprašanja, poglabljanja v razsežnosti skozi katere rastem in se razvijam kot individuum. In hvaležna sem za to!
