Letošnji dunajski plesni festival ImPulsTanz odpira svoja vrata 12. julija, in po običaju tradicije traja mesec dni, torej do 12. avgusta. Pogled na množico dogajanja je seveda obsežen, in široko odprte oči plesa radovednih ‘konzumentov’ prav gotovo najdejo kaj zase.
Odprtje na odru gledališča Odeon bo letos pripadlo v Kanadi rojenemu performerju in koreografu Daveu St. Pierreu s solom Néant – Void, ples dveh karakterjev smešnega in resnega.
Iz Kanade prihaja tudi ljubljenka dunajskega občinstva Marie Chouinard, ki se je, kot piše v PR-obvestilu festivala, kar dolgo pogajala s festivalskim direktorjem Karlom Regensburgerjem, da bo njena predstava prvega in drugega dejanja Radical Vitality – solos and duets predvajana v vseh treh terminih, in sicer 24., 26. in 28. julija v Volksteatru.
Najprej je bil mišljen samo en del predstave. Ja, Marie Chouinard je težka pogajalka, imam izkušnje izpred nekaj let, ko mi je namenila intervju šele po nekajdnevnih pogajanjih.
Na dunajski sceni bo nastopil tudi Ivo Dimchev, za katerega ne vem, ali je performer, plesalec ali pevec. Njegove predstave so eno in drugo in tretje. A tudi razprodane, kar pomeni, da je občinstvu všeč. Enako kot se bolj se namreč Christine Gaigg, Anne Juren, Liquid Loft/Chris Haring, Shamel Pitts in Meg Stuart & Mark Tompkins, ki so jim organizatorji že dodali dodatne predstave.
Po ogledu fotografij in video napovednikov opažam, da bo na festivalu mnogo golote, mnogo situacij, ob katerih se ne bom počutila najbolje. Ena takšnih performerk, ki me je pred dvema letoma zabodla v dušo, je gotovo Florentina Holzinger, in letos bo po videnem z goloto ne samo nadaljevala, ampak že pretiravala.
Festival ne bo minil brez še ene ljubljenke dunajskega občinstva Anne Teresa De Keersmaeker. Njena predstava Mitten wir im Leben sind/Bach6Cellosuiten na odru Burgtheatra s čelistom Jeanom-Guihenom Queyrasom bo poklon življenju, smrti in odrešitvi.
Niso seveda samo predstave tiste, ki na Dunaju navdušujejo občinstvo. ImPulsTanz je namenjen tudi in predvsem plesalcem, ki si želijo na enem mestu spoznati nove ali stare plesne tehnike, imeti telo tudi poleti v popolni formi in poiskati mogožne priložnosti za kakšen jesenski angažma. Pišem seveda o plesnih delavnicah, ki jih kot ponavadi mrgoli. Od klasičnega baleta, prek jazza, moderna, hip-hopa, plesa dervišev, skratka okoli 200 različnih delavnic za vsak okus in za vsako stopnjo. Ena od rednih ne samo obiskovalk, ampak tudi asistentk pedagoga Joeja Alegada, plesalka, pedagoginja in koreografinja Urša Rupnik, bo na Dunaju tudi letos. Iz prve roke naj vam pove, zakaj je biti na Dunaju vsako poletje presneto zanimivo.
Veseli me, da greš spet na Dunaj.
Tudi mene.
To je že katera tvoja udeležba kot asistentka in katera skupno?
Po pravici povedano, ne držim več v glavi, kdaj sem bila prvič na ImPulsTanzu, je pa tega verjetno več kot deset let, ker bo to že moje osmo (!) asistentsko leto.
Vsakič te vprašam isto seveda, ampak tudi pedagogi so isti, pa me zanima, zakaj je vsako poletje drugače biti del ImPulsTanz festivala?
Definitivno smo vsako leto starejši (smeh). Zadnja leta čas tako hitro teče, da se mi zdi, da se ImPulsTanz zgodi vsak drugi mesec, ne pa enkrat na leto. Je pa vsakič znova posebno veselje in radost srečati stare znance, dobre plesne prijatelje in skupaj preživeti z ustvarjalno energijo nabit mesec. In seveda druženje s plesnimi kolegicami, s katerimi smo skupaj plesale v Jalegado Dance Company, zdaj pa živijo in ustvarjajo na vseh koncih sveta v pomembnih kompanijah in projektih, na ImPulsTanzu pa si spet delimo ne le plesni podenj, ampak tudi marsikatero jutranjo kavico in poznovečerni kozarček martinija. Hkrati pa mislim, da vsako leto prihajamo na festival tudi z izkušnjami leta, ki je minilo – tako pedagogi, asistenti kot udeleženci festivala – in s tem ustvarjamo novo mešanico energij.
Kakšno vznemirjenje te obdaja v teh dneh, ko se pripravljaš na odhod?
V bistvu si me ujela ravno pri pripravah na dopust, tako da me daje bolj dopustniško vznemirjenje, in oddiha se res veselim, ker je bila kar divja sezona. Do odhoda na Dunaj imam še več kot štirinajst dni, me pa vsako leto že marca/aprila enkrat, ponavadi ko oddelamo delavnico z Alegadom v Ljubljani, začnejo spreletavat ‘metuljčki’ ob misli na ImPulsTanz in to enomesečno vrenje svetovnega sodobnega plesa v avstrijski prestolnici.
Boš delala tudi kaj drugega izven asistence Alegada?
Optimistično sem si rezervirala kar nekaj drugih klasov, je pa ponavadi tako, da mi zmanjka časa in energije, da bi delala vse, kar me zanima. Letos sem vzela Marto Coronado iz Rosas, njen klas je fin za razplesat se; pa Kiro Kirsch, ki dela Axis Sylabus, kar se mi zdi res fenomenalen pristop h gibanju in plesu – anatomsko preštudiran, neinvaziven za telo, hkrati pa odpira enormne razsežnosti gibanja in plesa. Lani sem delala še partnering iz Ultima Vez, ki mi je tudi fenomenalen, letos imam žal takšen urnik, da mi to ne bo uspelo. Če bi imela klona, bi šla pa še na sestri Alleyne, Damiena Jaleta, repertoar Akrama Khana itd.
Si boš kaj ogledala? Letos se mi zdi, če sodim po ‘fotkah’ in videih, da bodo predstave bolj slečene kot oblečene. Te kaj posebnega zanima? Nas lahko sploh še kaj preseneti?
Tudi sama sem preletela fotke in videe ter imena in se nekako še nisem odločila, kaj bi šla gledat. Preseneča me, da letos ne nastopa nobena ‘velika’ kompanija, kot. sta npr. Akram Khan, Ultima Vez … Osebno prisegam na predstave, ki poleg virtuoznosti teles čarajo tudi odrsko magijo, tako da me letošnji seznam (še) ni pritegnil, računam pa na presenečenje, da me med festivalom bo.
Kaj je ‘fajn’ na Dunaj in kaj niti malo?
Načeloma sem vse poletne mesece, ki sem jih preživela na Dunaju, zelo uživala, s strani festivala je za nas odlično poskrbljeno in celo mesto poleti diha s festivalom, po drugi strani pa lahko najdeš tudi totalen odklop z zgubljanjem in raziskovanjem dunajskih ulic ali pa se preprosto usedeš na U-bahn in se odpelješ do reke, narave. Letos bom definitivno pogrešala našo Ajdo (Es, ena od koordinatork plesnih delavnic, op. u.), ki zapušča svojo pisarno in delovno mesto v Arsenalu.
Hvala in se vidimo na Dunaju!
V tem trenutku seveda še ne vem, ali me je letošnji dunajski program prepričal, da se odpravim pogledat vsaj nekaj predstav in seveda nabrati material za prvo jesensko oddajo Parada plesa. Vsekakor je obetavna Louise Lecavalier, kanadska plesna raketa, kot ji jaz rečem, in ko sem jo videla pred nekaj leti in ko vidim danes njen napovednik, ji goriva ne zmanjkuje.
Zanimivo bo tudi videti, komu bo letošnja žirija podelila nagrado mladega in perspektivnega koreografa, ki se pod skupnim nazivom [8:tension] potegujejo zanjo, in letos omogoča enoletno rezidenco.
Festival bolj ali manj redno spremljam (prvič leta 1993 za oddajo Dance Session na takratni televiziji Kanal A) od časov, ko se je začel leta 1985 skromno z zimskim plesnim tednom in se leta 1998 prelevil v enega največjih možnih plesnih festivalov na svetu. Ja, Dunaj je poleti v znamenju plesa. Vse ‘infote’ dobite na www.impulstanz.com
