Imata Branko Potočan in Željko Božić žepe polne zvezd in sanjsko službo?

Cankarjev dom je na odru Linhartove dvorane gostil dva večerna plesna projekta, ko je 26. septembra stekla premiera Branka Potočana Žepi polni zvezd in je bila 6. oktobra na sporedu tudi premiera Željka Božića Sanjska služba. Branko Potočan je z novo uprizoritvijo obhajal svojih 30 ustvarjalnih let na sceni sodobnega plesa, Željko Božić pa postavlja že 20 let tekmovalne koreografije, s katerimi njegovi gojenci dosegajo dobre rezultate in prinašajo tako doma kot v svetu osvojene nagrade iz plesne zvrsti hip-hopa. Njun skupni imenovalec je bila tokrat glasba Marka Brdnika, ki je bil v obeh predstavah avtorsko prisoten, kakor tudi polna Linhartova dvorana, ko so gledalci z navdušenjem sprejeli obe deli, saj imata oba svoj krog zvestih gledalcev in oboževalcev.

O Branku Potočan, sodobnem plesalcu in koreografu, je bil organiziran tudi Mali plesni simpozij v Cankarjevem domu. Dr. Andreja Kopač je  svoja razglabljanja o Potočanovem plesnem opusu naslovila s Šel je peš in kar daleč je prišel … Potočan je dejansko pogumno šel in je tudi zares prišel daleč, ko je leta 1990 postal član prestižne skupine Ultima vez Wima Vandekeybusa in se je po treh letih plesanja v skupini vrnil na slovenske odre, podkrepljen z novimi ustvarjalnimi močmi in vizijo fizičnega gledališča, ter v slovensko sodobno plesno sceno vnesel nove gibalne potenciale.

Predstava Žepi polni zvezd, ki jo je Potočan zgradil s svojo novo skupino Fourklor, z mlajšo žensko generacijo plesalk, je zrcalila vse tisto, kar je značilno zanj kot koreografa, čemur tudi sledimo v njegovih delih, in to so zahtevna akrobatska ter fizična gibalna sosledja, so umetelnosti na orodjih, s katerimi širi talna gibanja po višavah odra, tudi povezuje z vrvjo, suče in izoblikuje prostorske vizualne odtise. Žepi polni zvezd na koncu tudi zasvetijo na odru, ko se premagajo fizične ovire in zapleti, ki jih avtor enači s tistimi življenjskimi, saj prav tako zahtevajo premagovanje samega sebe kot ovire, ki jih življenje postavlja, zmage pa vselej prinašajo radost.

Uprizoritev Žepi polni zvezd se začne s sceno plezanja, ko Potočan premaguje ovire in ima svojo vrv ob sebi, ko spleza prav do vrha, se usede visoko na vrh piramide, sestavljene iz malih lesenih pručk, je simbolična in likovno pristna kulisa, ko vsaka pručka nosi svojo nevidno osebnost. In je že na začetku tudi njegova prva ovira na poti, ko se pručke porušijo, on, plezalec Brane, pa obvisi na vrvi … Predstava je zasnovana na vizualnih oblikah, ki izpisujejo vsakdan malih ljudi, ko se prisrčno vrtinčijo akrobatska sosledja in se sledi pripovedi, tudi zračijo lirični spomini (dramaturgija Andreja Kopač). V naslednji sliki pa po prostoru že zaveje poetika mladosti ob mladenki, ki sedi, niha v visečem krogu in se ob zvokih kitare zasliši njen lirični napev. Avtorja glasbe sta Marko Brdnik, tokrat v vlogi pianista, in kitarist Uroš Rakovec.

Zračno belino je vnesla balerina v belem, ki se je z vrhov spuščala in se znašla na tleh, bolj športno razpoloženje pa so vnesla dekleta, ki so zaplesala z lesenimi palicami, ilustrirala težo hoje na smučkah in tudi brez teh, ko so bila jasna, čeprav umišljena smučišča, nato pa padala, odskakovala in spet padala, telesa so se tudi različno izstrelila v višino ter obležala na tleh … Plesale so tudi akrobatke na vrveh, na visečih trakovih in v zraku, ko so v svetlobnih simulacijah (oblikovanje luči Tomaž Štrucl) vijugale in začrtovale arabeske ter prostorske vizije. Na koncu pa smo bili priča elegantnemu plesu na viseči tkanini, tudi nastalim nenavadnim geometrijskim oblikam, ko je plesalka čarobno ovijala tkanino in še letela nad, pod ali ob njej, kot bi jo nosil piš vetra; sicer konec niti ni bil konec, ko je vsak čisto na koncu nosil še svojo pručko, ji iskal in tudi našel prostor. Predstavo je povezoval, včasih tudi duhovito zaokrožil Kamničan Goran Završnik, ki se je skušal še satirično spopasti s svetovnimi tokovi. Plesali, nastopali in dali vse od sebe pa so: Tajda Podobnik, Tamara Polanc, Maša Hawlina, Tini Rozman, Veronika Valdés, Kristina Martinc, Lucija Adamič, Nina Grguraš, Nina Bučuk, Katja Pavlovič, Katarina Krapež, Ana Lekše, Danijela Zajc, Marja Koren, Goran Završnik, Marko Brdnik, Uroš Rakovec in Branko Potočan.

Prijeten optimizem je vel še potem, ko smo zapuščali prizorišče, misli in besede pa krožile okoli poetike, ki jo je oddajala predstava Žepi polni zvezd po konceptu, v koreografiji in režiji Branka Poročana & Fourklor.

Željko Božić je podpisan kot avtor in koreograf uprizoritve Sanjska služba, ki je nastajala ob avtorki glasbi Marka Brdnika. Plesali in soustvarjali so: Michal Rynia, Miljan Nojić, Matej Bedič in Željko Božić; dramaturginja je bila Asja Krsmanović, scenografka Urška Dolinar, asistentka režije Ena Kurtalić, luč je oblikoval Janko Oven. Predstava Sanjska služba dobrodošlo odseva moško energijo na odru, in tisti, ki so bili kdaj soočeni z delom, kjer so prevladovali delavci moškega spola, so lahko zaznali kar istovetne značilnosti, ki so jih plesalci zaobjeli v svojem skladišču kartonske embalaže. V vsakem obratu, tudi skladišču je prostor za preddelavca ali nadzornika, to vlogo pa je tokrat imel glasbenik Brdnik, ki je svojo delovno mizo uporabil kot mešalnik zvokov in glasbe, svoj srčni kompozicijski utrip pa izlival na tipkah harmonike in se znal  tudi v ritmu tonov, ki vrejo v notranjosti njegove telesne substance, predstaviti kot prisrčni gibalec plemenitih vzgibov in še bolj optimističnega pogleda, bil tudi spontan, in ta njegov gibalni duh je izžareval nekaj posebnega.

Zgodba v skladišču se vrti okoli bolj ali manj vestno delavnih ljudi, tudi ob željah dobiti sanjsko službo in o tem, kako enaki vedno podprejo enake, nedelavni pač ‘zabušante’, ko poskrbijo, da tisti preveč zavzeti za delo tudi čim prej odide. To vse je bilo nekako berljivo v sestavljenem dogajanju na odru, predvsem pa je manjkal dober režijski prijem in dobro zastavljen scenarij, ki bi gradil na spontanem poteku ter logično zastavljenem dramskem zaporedju. Docela izven konteksta realnosti je bilo kajenje, pa čeprav gledališke ali elektronske cigarete, kajti kajenje je bilo vedno in je še vedno strogo prepovedano v skladiščih. In ko predstava nima pravega ritma uprizoritve, dobro premišljene dramske zasnove, potem nastopa tudi preveč praznega prostora in dolgovezno razpotegnjenih faz, kar se je zgodilo tudi Sanjski službi Željka Božića. Ima pa nekaj odlično koreografsko zasnovanih skic in te so bile tudi največkrat nagrajene z aplavzom na odprti sceni. Ena teh je na začetku, ko nastopi duet neznanega obiskovalca (sence ali duha) v črnem kostumu in belih rokavicah na rokah skupaj z Željkom, ko ta ne ve, kod in kam ob svojem prihodu v skladišče, ki pa se žal na sceni več ne ponovi in ostane vprašanje, kdo je ta črna prispodoba in kam je le šel ta nevidni, ki se vtisne v spomin.

Drugi zabavni in dobro scensko zasnovani segment nastopi v duetu Željka in Miljana ob prekladanju kartonske embalaže v tišini, kjer bi se še bolj ritmično in raznovrstno lahko odseval zvok preprijemov kartonske embalaže. Taka je tudi ena zadnjih scen, kjer se fantje, brez šefa Željka, poigrajo okoli oblačenja Miljana in zavezovanja moške kravate, je simpatično in odlično koreografsko izoblikovan segment, je šov, vendar dobro postavljen šov, ko teče vse tako, kot je v resnici, ravno prav zajeto v času, tudi gibalno kompaktno strukturirano. V celotni fantovski zasedbi je vseskozi v ospredju odlični in zreli plesalec Michal, ko vsak njegov gib izraža njegov namen, je gibalno oprijemljiv, jasno opredeljen in ob tem tudi pripoveden, ko njegovi gibi dihajo in so docela v skladju z mislijo ter namenom izvedbe. Željko je na koncu koncev bil brez službe, ali je ali ni bil šef, to ni povsem jasno, je bil pa na koncu vidno osebno prizadet. To svoje počutje je skušal zaobjeti v svoji solistični izvedbi, ki ima vse elemente plesnega sola, ko skuša v gibanju poseči po drugih plesnih poljanah, vendar pa bi ga moralo ‘tretje oko’ ali koreograf le do konca zaokrožiti. Dobi se vtis, kot da so plesalci-skladiščniki zavirali svoje hiphoperske vneme, škoda, pretiravalo pa se je z mimiko obraza in ne ravno prezentno pantomimo. 
Razumljivo je, da je za dramsko koreografsko vsebino potrebna izkušenost, tudi znanje o gledališki sceni, ki se vedno dogaja v objemu odrskega okvirja in je izpostavljena času, kar je še bolj potencirano pri celovečerni obliki tovrstne pripovedi v abstraktnem plesnem jeziku. Prav gotovo pa je Sanjska služba Željka Božiča tudi novi začetek v tej smeri na sodobni sceni, kjer prevladuje jezik pouličnega plesa, ki je tudi izšel iz delavskih četrti nezaposlene mladine na ameriški celini; sicer se je pri nas pred leti že izpisal v umetniško zasnovani predstavi Siniše Bukinca, ki je hip-hop razčlenil po osnovnih gibih in ga tudi umestil v industrijsko cono.

View Gallery 9 Photos