Nam lahko opišete, kakšna je bila novoletna produkcija oddelka za balet na Konservatoriju za glasbo balet Maribor?
Z eno besedo – čarobna. Občudujem kolektiv baletne šole, da v tako kratkem času, vendarle je od začetka šolskega leta minilo šele štiri mesece, pripravi produkcijo na tako visoki strokovni ravni. Gre za klasično baletno predstavo, brez kiča in drugih dodatkov. Čisti ples, tudi pri najmlajših skupinah.
Konservatorij Maribor izvaja glasbeni in baletni program. Zmeraj me je motilo, da plesalci nimajo toliko možnosti za nastopanje. Potreben je dovolj velik oder, primerna tla, luči … Starši pa zelo radi vidijo svoje otroke na odru. Zato sem ob začetku vodenja šole kolegom predlagala še novoletni baletni koncert in ideja se je prijela. Začeli smo v Stari dvorani SNG Maribor, najprej z dvema, potem tremi ponovitvami, toliko je bilo interesa. Zadnji dve leti jo izvajamo v Veliki dvorani. Pa še nekaj je, za razvoj baletnega plesalca je pomembno, da je čim več krat na odru, še zlasti pred tekmovanji. Nobena učilnica ali baletna dvorana ne more nadomestiti odra.
Menda res, ja. Niste prvi, ki ste tako rekli. Mislim, da se takšne inštitucije kakor tudi umetniškega udejstvovanja ne da zložiti v škatlo, ki se ji reče služba. To je način življenja, je predanost in nenehno iskanje novih poti. Poskušam spremljati in spodbujati otroke, učitelje in samo sebe. Verjamem, da zmoremo in smo sposobni. Seveda brez izjemnih kolegov in učencev ter dijakov in moje družine ne bi šlo. Sem samo ena oseba in kot taka nepomembna. Dinamika dogajanja, sodelovanje, zaupanje med vsemi deležniki. To je tisto, kar daje energijo in zagon.
Letos mineva 40 let od ustanovitve Baletne šole v Mariboru, nastale iz baletne delavnice pri SNG Maribor. V teh letih se je zvrstilo ogromno gostujočih pedagogov. Seveda brez domačih umetnikov ne gre – Edward Clug, Anton Bogov, Alenka Ribič so stalni sodelavci, od tujih pa so v zadnjih letih z nami sodelovali Y. Pankova, Aleksandr Lukjanov, A. Stepkine, Rafael Avnikjan. Sodelujemo z baletno akademijo iz Budimpešte, navezujemo stike z baletno šolo pri duajnski državni operi, izvedli smo delavnice s solisti St. Peterburškega baleta (ob njihovem gostovanju v Mariboru) … Tudi sodelovanje z Alma Mater bo v prihodnosti prav gotovo prineslo stik s pomembnimi pedagogi in plesalci iz tujine. Slovenija je, kakor koli obračamo, majhen trg. Zato je tudi kritična distanca in ocena lastnega dela težja. Tako sodelovanja s tujimi pedagogi in umetniki tudi na področju poslovnega ravnanja prinesejo novo perspektivo.
Nerada izpostavljam posameznike. Trg itak brutalno poskrbi, da so nekateri opaženi, drugi ne. Gre za otroke, za srednješolce, zato se takšnim navajanjem izogibam. Veliko nadarjenih otrok ni moglo, zmoglo uresničiti svojega talenta.
Sodobne plesne tehnike so sestavni del predmetnika na srednji baletni šoli. Po tri ure v zadnjih dveh letnikih. Premalo, da bi lahko rekli, da smo ‘sodobnjaki’. Je pa zelo pomembno, da se klasični plesalci spoznajo s prvinami sodobnega plesa, tam dobijo širši pogled na ples, na telo in izrazne sposobnosti ter možnosti. Mojca Ussar je odlična.
Včasih je treba imeti srečo. Očitno sva se v pravem času obe znašli na konservatoriju. Helena Valerija Krieger je oseba z visokimi etičnimi in strokovnimi načeli. O baletu sem se od nje naučila ogromno. Skupaj delava več kot dvajset let, bili so vzponi in padci, tudi nestrinjanja. Ključno za dober poslovni odnos je zaupanje in želja po napredku. Tu sva se našli, ostalo so podrobnosti, ki nikogar ne zanimajo.
Seveda. V Sloveniji se zadnjih dvajset let govori o potrebi uvedbe visokošolskega študija za balet, bili so poskusi, tudi taki, ki so bili blizu uresničitve. Zmeraj se je nekje zataknilo. Zdaj se je zgodilo in program je zaživel. Z univerzo Alma Mater smo podpisali pismo o nameri in sodelovanju. Za zdaj sodelujemo bolj na logistični ravni, bodo pa na naši baletni šoli študenti izvajali prakso, morda bo sledil kakšen skupni umetniški projekt. Smo še zelo na začetku, a mislim, da nam dobro kaže.
Kariera baletnega plesalca je kratka. Če pri devetnajstih letih ni na odru, praktično nima možnosti za kariero. Če je na odru, nima časa za študij. Kmalu po štiridesetem letu starosti se kariera praviloma konča. Baletni plesalec ima tako rekoč dve karieri. Akademska izobrazba jim bo še kako koristila. Zlasti po koncu plesne kariere.
Aja? Tega pa nisem vedela. Potem pa smo lahko še toliko bolj zadovoljni, da imamo tako velik vpis v baletno šolo vsako leto.
Pri vas nimam občutka, da bi imeli kakšen manjvrednostni kompleks zaradi Ljubljane. Če se pošalim – vam je vseeno, ali je barva vijolična ali zelena?
Popolnoma vseeno. Zakaj pa bi imela kompleks? Ker je Ljubljana glavno mesto? Delamo dobro in na polno. Včasih se nam zelo posreči, včasih manj. Tako kot povsod. Premalo nas je, da bi si metali polena pod noge. Če delaš pošteno in brez fige v žepu, tudi kompleksi odpadejo.
Vsaki dve leti povabimo k sodelovanju priznanega koreografa ali pedagoga. Letos bomo produkcijo pripravili sami. Trenutno smo zelo osredotočeni na državno tekmovanje BALTEK, ki bo konec meseca v Lendavi.
Ko začutim energijo plesalcev in njihovo željo dati največ, kar zmorejo v tistem trenutku. Ko se zgodi, da plešem z njimi.
Ste kdaj tudi vi plesali?
Dlje od tečaja standardnih in latinskoameriških plesov nisem prišla. Pa deset let folklore v domačem kraju. Žal nisem imela možnosti, lahko pa ljubezen do plesa zdaj uresničujem na drugačen način.
Imam, ja. Pravzaprav jih je nekaj. Navdihujejo me velike osebnosti iz zgodovine. Eden od njih je Nelson Manadela, ki pravi: "Če je nekaj videti nemogoče, zagotovo obstaja način, kako to uresničiti."
