France Marolt. Glasbeno-plesno-pevske folklorne umetnine znova navdušile

Linhartova dvorana Cankarjevega doma je bila v soboto, 27. maja 2017, in nedeljo, 28. maja 2017, obarvana zelo folklorno, zelo ljudsko, zelo etnološko in, dà, tudi zelo umetniško. Oder je namreč v vsej svoji popolnosti, pristnosti zavzela Akademska folklorna skupina France Marolt, ki jo je leta 1948 ustanovil etnomuzikolog France Marolt; ta trenutno deluje pod umetniškim vodstvom Anžeta Kerča. Predstavili so letno plesno predstavo, naslovljeno 69. Nenavaden naslov, ki skriva dva pomena; prvi je ta, da predstavlja 69. obletnico delovanja izjemne, edinstvene folklorne skupine; drugi pa, da število 69 predstavlja ‘čipkasti’ jin jang – torej dva enakovredna, različna dela, ki skupaj ‘utelešata’ (estetsko) na novo zaokroženo celoto. Slednji pomen tudi narekuje "odmik od tradicionalnih zasnov in pristopov k plesni produkciji" ter "angažma k ‘(po)ustvarjanju konceptov plesa na Slovenskem v sodobno odrsko umetnost", kot je povedal umetniški vodja Anže Kerč v intervjuju na našem portalu 19. maja 2017.

 
Moč je bilo začutiti, da želijo ustvarjalci, plesalci, umetniki akademske folklorne skupine glede na zapis v gledališkem listu predstaviti, izraziti neko drugačno dimenzijo, pojmovanje folklore. Dimenzijo, ki odraža umetnost in ki je, kot pravi filozof Immanuel Kant, proizvedena z neko namero. Namero, ki sili k (samo)refleksiji, (samo)kritiki. Krivično bi bilo, da bi zapisali, da jim je uspelo prikazati, dokazati, da je folklora izjemna umetniško-plesna zvrst, saj to preprosto je. Gib, koraki, ritem, poskoki, glasba, petje, igranje na glasbila, vriskanje … vse to je (vrhunska, iskrena, pristna) umetnost; pravzaprav edinstvena, unikatna umetnost, posebej značilna za Slovenijo, ki pa se – paradoksalno in na žalost – v slovenskem prostoru premalo ceni!

Dinamična, živahna, na trenutke tudi hudomušna predstava je s svojo neverjetno, življenjsko energijo zapolnila vse pore Linhartove dvorane; gledalcem in gledalkam pa ob ploskanju pričarala nasmeh na obrazu, ti pa so jih za nameček nagradili z bučnim aplavzom. Plesalci, pevci, glasbeniki so pričarali, ustvarili pisano, lesketajočo, s svetlobo prežeto atmosfero, ki ni nikogar pustila ravnodušnega. Umetniško delo, ki ga je soustvarjalo več avtorjev, je bilo razdeljeno na štiri sklope. Dinamičnost, vdih predstavi so dajali glasbeni vložki, pozneje medigre, naslovljene kot Uvertura v 69, Sprehod, Polka dveh pokrajin. Slednje je glasbeno priredil Oskar Stopar, sicer tudi soavtor letne plesne predstave. Po uvodnem glasbenem nagovoru, ki je odprl plesno-pevsko-glasbeni ‘fenomen’, je sledil prvi sklop večera. Ta je bil sestavljen iz dveh plesnih del – Svatbeni ples iz Ziljske doline (avtor koreografije: France Marolt in Marija Šuštar, glasbo je priredil France Marolt, op. u.) in Hudič (avtor koreografije: dr. Tomaž Simetinger, glasbo je priredil Oskar Stopar, op. u.).

Že v prvih plesih je bilo čutiti odrsko povezanost umetnikov, saj so delovali zelo sinhrono, simbiotično, usklajeno. Bili so eno; na videz preproste korake, ki so jim vnesli vriskajočo, živahno, preprosto, radoživo dušo, so popestrili z udarci, ploski in petjem. Predvsem je po prikupni hudomušnosti, a na trenutke celo morbidnosti v prvem sklopu izstopal Hudič; prigoda, ki je imela svojstven zaplet. Po glasbeni medigri je sledil drugi sklop, ki je vseboval deli Gorenjski plesi iz Zgornjesavske doline (avtor koreografije: Mirko Ramovš, glasbo je priredil Julijan Strajnar, op. u.) in Godčevsko koledovanje (avtor koreografije: dr. Tomaž Simetinger, glasbo je priredil Peter Vendramin, op. u.). Obe umetniški stvaritvi sta spet postregli z odlično enotnostjo, karizmo, suverenostjo, veseljem. Preigravali so različne formacije, se držali za roke; piko na i so dali njihovi vedri obrazi in nasmehi v očeh.

Po drugi in zadnji glasbeni medigri sta sledila tretji in četrti sklop večera. Prvi od omenjene dvojice je bil sestavljen iz stvaritev – Plesi slovenske Istre (avtor koreografije: Mirko Ramovš, glasbo je priredil Julijan Strajnar, op. u.) in Primorska na drobno (avtorica koreografije: Anja Cizel, glasbo je priredil Oskar Stopar, op. u.). Očitna je bila ta distinkcija – pravzaprav vseskozi predstavo – med možatimi, suverenimi moški in sramežljivimi, nežnimi, milimi dekleti. Zibali so se, bili lahkotni; a hkrati je bilo njihovo telo napeto, pokončno, še posebej ko so se podali v hitre duetne obrate. Dà, res so mojstri natančnega folklornega gibanja. Moški so svoje klobuke tudi popestrili s cvetjem, ženske pa so bile odete v barvne, tradicionalne kostume. Ti so pravzaprav narekovali plese skozi cel večer; bili tudi prava umetnina (avtorica kostumografije: Katarina Štrimpf Vendramin, op. u.).

Zadnjo etapo, sklop sta sestavljala Prekmurski plesi (avtor koreografije: Mirko Ramovš, glasbo je priredil Julijan Strajnar, op. u.) in Panonska antifona (avtor koreografije: Anže Kreč, glasbo je priredil Oskar Stopar, op. u.). Slednje delo je sprva delovalo kot žalostinka. Bilo je rahlo morbidno, predstavljajo je ljubezensko trpljenje, žalost, a vendar je imelo neverjetno umetniško težo.

Vse plesne stvaritve so bile splošno gledano odlične, dovršene, koreografsko, vsebinsko dodelane. Bile so preprosto povedano – umetnost. Umetnost, ki so jo izvajali, soustvarjali odlični, gibalno, pevsko, plesni inteligentni ustvarjalci. In morda je nujno za zaključek dodati citat iz že omenjenega intervjuja z umetniškim vodjo Anžetom Kerčem: "Pri (folklorni, op. u.) dejavnosti gre za (po)ustvarjanje virov o plesni kulturi v sodobno odrsko umetnost. Pri tem se poslužujemo najrazličnejših koreografskih in drugih načel, ki nimajo ničesar skupnega z ohranjanjem plesne dediščine."

View Gallery 8 Photos