Muzikal Vesna. Lahkotna in zabavna zgodba pretežek uprizoritveni zalogaj slovenske glasbene scene!

Novi muzikal je že na sporedu 65. Ljubljana Festivala, muzikal Vesna po filmu Františka Čapa iz leta 1953 in izvirni zgodbi Mateja Bora. Romantična komedija tistih dni še vedno vabi gledalce, saj pri nas filmske komedije predstavljajo rariteto, takrat pa se je Vesna veselo zavrtela celo kot prva na naši filmski sceni.

Lahkotna tematika filmske Vesne je spodbudila tudi ekipo glasbenih ustvarjalcev, ki so z muzikalom Cvetje v jeseni dobili dovolj poguma ter navdiha v glasbeno-scenskem mediju, ki ga poimenujemo muzikal, da so hiteli postaviti novega. Ustvarjalci obeh predstav so: Matjaž Vlašič (avtor glasbe), Vojko Anzeljc (režiser), Janez Usenik (libreto), Miha Krušič (koreograf) in Boštjan Grabnar (orkestracije).

Muzikal se kot odrsko-glasbena zvrst prvič beleži leta 1866 v New Yorku, zacvetela je v 20. letih minulega stoletja, v času med I. in II. svetovno vojno. Je neke vrste modernizirana odrska oblika operetnega stila, le da je v večjem obsegu prisoten ravno plesni element, tudi govorna komunikacija poleg petja in glasbe. Središče muzikala sta bila in sta še Broadway ter West End, nastopajoči (izstopajoči) umetniki pa so največkrat šolani na posebnih akademijah in obvladujejo tako petje kot igro, govor in ples, torej celovito umetniško sceno muzikala. Naši gledališki odri so bolj naklonjeni gledališki oziroma dramski zvrsti muzikalov, kjer sta v ospredju igra in govor, medtem ko so glasba, petje ter ples največkrat le spremljevalni del tovrstne humorno obarvane scenske uprizoritve.

Na 62. Ljubljana Festivalu je bil septembra 2014 uprizorjen prvi slovenski muzikal Cvetje v jeseni, ki mu je že po devetih mesecih (15. 6. 2015) sledila premiera novega muzikala Mamma Mia!, festivalska uspešnica producenta Jureta Franka, ki te dni obhaja svojo 100. izvedbo.
Na sporedu letošnjega 65. Ljubljana Festivala pa že vabi nova praizvedba muzikala, ki bi moral biti premierno uprizorjen 7. 6. v Križankah, ki žal še vedno nima pokrite strehe in je bila zaradi vremena premiera prestavljena na ponedeljek, 12. 6., obe napovedani uprizoritvi 8.in 9. pa sta ostali na sporedu. Filmska Vesna ni te dni edina premiera iz zvrsti muzikala, saj je nedavno (25. 5.) stekla še ena slovenska izvedba po istoimenskem filmu Moje pesmi moje sanje (produkcija in idejna zasnova Nejc Avbelj), le da v Hali Tivoli. Glede na izvedbo slednjega so v gledališkem listu zapisali, da je to muzikal, ki to ni. Očitno smo postali dežela, kjer se muzikali komercialno ‘štancajo’, saj sta dve premieri enakega scenskega žanra stekli skoraj v zaporedju dveh tednov ter na razdalji kakega kilometra ali še manj, kot je dolžina poti od festivalskih Križank do Hale Tivoli. Torej smo v teh pomladnih dneh dobili svežo izvedbo muzikala, ki to ni ali Moje pesmi, moje sanje, ter slovenski pop glasbeni novi muzikal Vesna, ki se preizkuša na odrski sceni.

Res je, da je filmska zgodba Vesna lahkotna in se dogaja v objemu ljubezenskih vzdihljajev, je tudi malce popoprana z mladostno navihanostjo tistih davnih časov, sicer generacijo zrelih maturantov, ki so bili predvsem hudomušno nagajivi in zabavni. Zgodba se je dogajala ob današnji Letališki cesti, kjer je nekoč bilo letališče, po katerem je dobila tudi ime, v ospredje sta postavljena atraktivni šport letenje z jadralnimi letali ter padalstvo. No, ta generacija je tudi plesala, ne tako akrobatsko kot današnji mladi, ampak v družabnem stilu in v dobri izvedbi. Novi muzikal se kadrira po filmski zgodbi, ki je izpisana v zaporedju posameznih songov, teh je kar 27, z njimi se opredeli tudi dogajanje na sceni in se žal izvajajo predvsem statično, nič kaj v slogu muzikala, kar tudi neposredno vpliva na dolgoveznost linearno zasnovane celote, sicer posute z dramsko razgibanimi otočki oziroma kadri, vmes pa ples, prekladanje scene in seveda songi.

Poleg nastopajočih pevcev in igralcev sledimo še zboru sošolcev, maturantov, ki v prehodih in postavitvah scene ter v teku zgodbe poskakujejo in poplesujejo v korakih lahkotnih oblik, ki se standardno repetirajo, sicer pa tečejo na štetje: tri in štiri naprej pa nazaj, vstran, se zgodijo še stranske rošade, dvigi nog na višini 30 stopinj, kak visok skok s stopnišča, dvigajo se tudi roke z maturitetnimi nalogami ali pač brez teh in se še leti v gibalnem posnemanju letalskih kril. Ker pač plešejo glasbeniki ali pevci, bi vsaj pričakovali skupinsko muzikalično ubranost, a je žal ni bilo vedno, bo pač treba še vaditi; sicer scenski ples niti ni domena glasbenikov, zato imamo šolane in ustvarjalne plesalce.

Režiser Vojko Anzeljc je zapisal v gledališkem listu, da je v Vesni veliko več plesnih točk in gibanja, kot je to bilo v drami Cvetje v jeseni. Toplo bi priporočila ustvarjalcem in izvajalcem predstave, da si ogledajo kako osnovnošolsko slovensko produkcijo, da vidijo, kako plešejo današnji otroci, in se zamislijo nad plesno izvedbo ‘na prvo žogo’ ali s premalo vadbe. Koreografijo je podpisal Miha Krušič z ansamblom, ki ga je imel pač na voljo, v opravičilo ali pa ne. Posamezni kadri so prav gotovo dovolj razgibani, tako kot so scene prepirov in navideznih pretepov treh junakov (Samo, Krištof, Sandi) ali pa zabavno karikirana scena Poštarica, sicer s tisto klobaso že nekoliko ‘čez’, za ljubitelje klobas pa verjetno prava, tudi v pravem trenutku dobrodošel vstop na sceno, zabavno karikirane ter gibalno izrazne in poskočne Hiperbole v izvedbi Tanite Rose, pa scena s pravim kolesom v duetu tete Ane in Samota.

V ospredje bi postavila edinega, ki je tokrat znal tudi v plesno zabavati na sceni, odličnega igralca, ki je očeta in profesorja odigral srčno ter toplo, Marjana Buniča, šolanega pevca čistega vokala in izvedbe, tudi igralsko dobro uglašen s svojo sestro Ano. Igralsko kompleksno je svojega Trpina upodobil igralec, komik in glasbenik Konrad Pižorn – Kondi, ob njem tudi Alenka Kozolc Gregorič v vlogi mame. Robert Korošec, igralec in Samo v muzikalu, je v gledališkem listu zapisal, da Samo verjame v ljubezen bolj kot on; kar je bilo zaznati tudi v njegovem odnosu do Vesne, ko njun objem in poljub ne sprožata posebnih vibracij oziroma vzdihov med gledalci. Odigral je lik sodobnega in brezbrižnega Samota, tudi dobro sledil pevskim zahtevam, čeprav mu je v kakem trenutku zmanjkalo pevske kondicije, ampak se je profesionalno kar hitro ujel, bil tudi eden tistih vidnih animatorjev in gibalcev na sceni. Lik Sandija je odigral pevec Boštjan Korošec, ki mu ni bil ravno pisan na kožo, njegov šolan glas je rahlo dušil mikrofon, Krištofa pa manj izrazno upodobil Srđan Milovanovič. Pohvala gre tudi dobri pevski in igralski izvedbi Nuše Derende za lik tete Ane. Glavno vlogo Vesna je mladostno v songih zavela, tudi na sceni odigrala Flora Ema Lotrič.

Kaj pa glasba? Glasba je slovenska, sicer bolj malo v slogu muzikala, ko žanrsko sledi glasbenemu popu ter sladkobni pevski liriki. Dobi se vtis, da je novi muzikal hitro, tudi prehitro vstopil na odrsko sceno, da se usmerja k ciljnemu občinstvu ter gostovanjem naproti z mobilno sceno, vendar domiselno zasnovano scenografijo Grete Godnič, kjer scenski prostor dobi tudi atraktivno jadralno letalo in še Vesna obvisi s padalom. Klemen Bunderla, ki prav tako igra lik Sandija, je zapisal, da mu je najlepša pesem v muzikalu tista zadnja, ko naredijo maturo in ki zazveni kot himna. To je pesem Velikega finala, za katero so se kar potrudili tako z živahnim ritmom glasbene kompozicije kot plesne izvedbe, in ki je v drugi ponovitvi po nizu poklonov postavila gledalce na noge, sicer je bil tu in tam slišen aplavz tudi prej na odprti sceni, pa še kak smeh iz avditorija ob bolj duhoviti ali zabavni izvedbi.

Iz vsega navedenega sledi zaključek, da se je lahkotna in zabavna filmska zgodba Vesna izkazala za pretežek uprizoritveni zalogaj slovenske glasbene scene, ki ji je očitno bliže glasbena dramatika, vsaj sodeč po muzikalu Cvetje v jeseni v primerjavi s prvo odrsko uprizoritvijo novega muzikala Vesna 8. junija, ki sem ji sledila v polnem avditoriju. Vesno si lahko ogledate še 16. in 17. avgusta v Križankah.

View Gallery 13 Photos