Extremalism in Bolero vrhunskih koreografov Emia Grece & Pietra C. Scholtna v cankarju

… (foto: Alwin Poiana)

V torek, 4. oktobra 2016, ob 19.30 uri bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani večer koreografij Emia Greca in Pietra C. Scholtna, Extremalism (fragmenti) in Bolero, v izvedbi Narodnega baleta iz Marseilla.

Emia Greca in Pietra C. Scholtna kot vrhunska koreografa, Emia Greca pa tudi kot osupljivega plesalca smo v Cankarjevem domu spoznali v okviru festivala Exodos v letih 1998 in 2001, v okviru plesnega abonmaja pa tudi leta 2007 z osupljivo koreografijo Pekel (Hell). Ko sta v devetdesetih letih moči združila plesalec, rojen v južni Italiji, in režiser alternativnega gledališča na Nizozemskem, sta svoj kreativni dar usmerila v koreografsko pustolovščino. Leta 1995 sta v prvem solu z naslovom Bianco raziskovala skrivnosti telesa in njegovih notranjih motivov. Pozneje je solo postal prvi del trilogije Fra Cervello e Movimento (med možgani in gibom). Spremljal jo je umetniški manifest o telesu in sedem načel njegove logike. Manifest je predstavljal osnovo za razvoj novega plesnega jezika dvojice. Za svojo izvirno umetnost, ki spaja doslednost raziskovanja in moč imaginacije, sta koreografa izumila termin ‘ekstremalizem’. Od zgodnjih dni in skupine z EG I PC sta razvila celovit plesni kozmos ter pisavo, porojeno iz napetosti in sinhronosti, ki se napaja tako pri klasičnem besednjaku kot tudi postmodernem plesu.
Nenavadna gledališkost, ki prežema plesna dela, ter odličnost repetitivnega ali bohotnega plesa Emia Greca in njegovih plesalcev sta v oblikovanju skrivnostnih fikcij telesnega strogo vpeti v koreografsko partituro. Telo, ta tujec, in bogastvo njegovih čutnih svetov se zatorej zrcalita v pripovedih, kot bi bila njihova soavtorja, vsrkana, zatopljena v nepričakovane in skrivnostne prostore, ki jih v dialogu z izbrano glasbo ter poigravanju z barvami ali njihovo odsotnostjo razkriva žareča scenografija. Med njunimi zadnjimi stvaritvami so: La Commedia (2011), Rocco (2011), Passione in Due (2012), Double Points: Extremalism (2012), Addio alla fine (2012), Double Points: Verdi (2013), A Man without a Cause (2013), De Soprano’s (2014), Le Corps du Ballet National de Marseille in Extremalism (2015). Leta 2009 sta zasnovala ICKamsterdam, večdisciplinarno mednarodno platformo za obetavne in uveljavljene umetnike. Kot umetniška direktorja baletnega ansambla Narodni balet iz Marseilla se od leta 2014 s telesom ukvarjata z dveh vidikov: ”uporno telo’ ali prostor umetnika v družbi in ‘baletni ansambel’ ali iskanje nove forme sodobnega baleta.
       
Za koreografijo Extremalism je glasbo ustvaril islandski skladatelj Valgeir Sigurosson, nizozemski vizualni umetnik Henk Stallinga pa je oblikoval posebno svetlobno skulpturo Verižna reakcija (Chain Reaction), ki ponazarja minevanje časa: včeraj, danes, jutri (dramaturgija: Jesse Vanhoeck, zvočne podobe: Pieter C. Scholten, lučno oblikovanje: Henk Danner, kostumi in maska: Clifford Portier). Po mnenju kritikov gre za ekstremno vizualno predstavo, bistroumno koreografijo, ki povezuje velik ansambel in čudovito scenografijo, spodbudna kombinacijo visoke kakovosti in izvirnost.
… (foto: Jean Pierre Maurin)
Prva uprizoritev Bolera v viziji Baleta Bronislave Nižinske je vsebovala scenografijo s španskim navdihom, dramska napetost pa se je razvila v omamnem prizoru zapeljevanja med plesalko bolera in možmi v krčmi, v katerem so odzvanjali sloviti prizori iz Carmen. Maurice Ravel je pozneje izjavil, da je želel plesalce umestiti v tovarniško ozadje, nedvomno povzemajoč upodobitev slikarja Fernanda Légerja, prepolno krivulj in linij, ki bi v svojem kompleksnem obilju ponudile kontrast premočrtni in repetitivni melodični liniji.
… (foto: Jean Pierre Maurin)
Emio Greco in Pieter C. Scholten sta opustila vprašanje scenografije ter se osredotočila na trenje med telesnim in glasbo. V raziskovanju tematik, povezanih z ‘upornim telesom’, glasba ni več pisalo, ki bi orisalo pripoved, temveč izstopa kot protagonistka, s katero se soočajo vsi plesalci. Spopad med devetimi plesalci in simfoničnim orkestrom se morda dozdeva neenak, vendar se morajo plesalci osvoboditi glasbe – celo resonance, odzvoka, ki ga glasba izzove v njihovem telesu. Bolj kot obvladujoča sila je glasba Bolera simbol notranjega boja, ki odraža dvojnost vsakega plesalca. Telo v zanosu neizprosne ritmične linije razkriva svoje omahovanje, razcepe, težnje. Osvoboditev je zato mogoča samo, ko glasba izzveni v brutalnem spopadu glasov, ko se vlogi navsezadnje zamenjata! (koncept in koreografija: Emio Greco in Pieter C. Scholten, lučno oblikovanje: Henk Danner, kostumi: Clifford Portier, zvočno oblikovanje: Pieter C. Scholten, glasba: Bolero Mauricea Ravela (Nordice B. V./Redfield B. V.)
… (foto: Ballet de Marseille)
Kritiki so o predstavi med drugim zapisali: "Koreografija je tako nespravljiva in silovita kot Ravelova glasba." (La Provence) in "Moč glasbe ponese plesalce, ki občinstvo pripravijo do stoječih ovacij." (EnVrak.fr)
Po predstavi bo v Štihovi dvorani potekal pogovor z Emiom Grecom in Pietrom C. Scholtnom, ki ga bo vodil Andrej Jaklič, vodja gledališkega in sodobnoplesnega programa Cankarjevega doma.

View Gallery 7 Photos