Diptih v koreografiji Renata Zanelle navdušil občinstvo.
Mineva že skoraj deset let, odkar je ljubljanski balet gostoval v Cankarjevem domu, v veliki Gallusov dvorani, za prekinitev tega ljubljanskega molka je, kot kaže, poskrbela baletna premiera Dunajski večer mednarodno priznanega koreografa Renata Zanelle (26. 8.), tudi umetniškega vodje ljubljanskega baleta z letošnjim januarjem. Baletni in glasbeni koncert v izvedbi ljubljanskega baletnega ansambla in Orkestra Opere in baleta Ljubljana je stekel v koprodukciji SNG Opera in balet Ljubljana in Cankarjevega doma; ko bi se predstava verjetno kar stežka lahko umestila v ožino ter globino odra ljubljanske Opere. Dunajski večer sestavljata dve glasbeni deli dunajskih mojstrov, ki so obeležili kulturno veličino glavnega mesta sosednje Avstrije; in kot je zapisal avstrijski pisatelj Karl Kraus, so ceste Dunaja tlakovane s kulturo, enako kot so druga mesta tlakovana z asfaltom. Na sporedu sta dve baletni deli, prvi na vrsti je zadnji klavirski koncert/Koncert za klavir in orkester št. 5 v Es-duru, op. 73 Ludwiga van Beethovna, klavirski solo pa v izvedbi pianista Petra Milića.
Drugi del je sledil po 15-minutnem odmoru: Vsi na valček zgodovinskih glasbenih ustvarjalcev dunajskih valčkov: Johanna Straussa, Johana Straussa mlajšega, Josefa Straussa in Gustava Mahlerja. Orkester je muziciral pod taktirko dirigenta Kevina Rhodesa, koncertni mojster pa Igor Grasselli. Ostali ustvarjalci tega veličastnega večera slavnih dunajskih skladateljev, izpolnjenega z baletom ter glasbo zgodovinskih dni, pa: Anna Marie Legenstein, Alexandra Burgstaller (scenografija in kostumografija) in Olgica Gjorgieva (kostumi); Vsi na valček: oblikovanje svetlobe: Renato Zanella (idejna zasnova), Jasmin Šehić (tehnična izvedba); Alexandra Pasquali (asistentka koreografa) in baletni solisti: Rita Pollacchi, Kenta Yamamoto, Yaman Kelemet, Tjaša Kmetec, Petar Đorčevski, Nina Noč, Lukas Zuschlag, Ana Klašnja (Klašnja se je na premieri poškodovala in drugega dela sploh ni plesala; prav tako ne bo plesala na ponovitvah, op. u. O dogodku smo pisali tukaj https://www.paradaplesa.si/na-spici/sok-na-premieri-dunajskega-vecera-ana-klasnja-poskodovana-vskocila-nina-noc/), Yuki Seki in Julian Ermalai.
Prvi del baletnega Dunajskega večera poleti skupaj z impresivno partituro Beethovnovega Opusa 73 (v naslovu tudi Imperator) v harmoniji z ljubljanskim opernim Orkestrom; ko je takratna dunajska inteligenca v Napoleonu videla novega odrešitelja ali novo dobo Evrope. Tudi je Beethoven očitno z enakim navdihom komponiral svoje veliko delo bojev in vojne ob liriki klavirskega sola, v pričakovanju in zakriti ljubezni pa zaključil 1809; ko je osvajalec Napoleon vkorakal na Dunaj in vse razočaral. V gledališki knjižici se lahko sledi pogovoru Nataše Jelič s koreografom Zanello, tudi je dovolj drugega zanimivega materiala za prebiranje o koncertu in skladatelju Beethovnu … Ko koreograf Zanella pripoveduje, kako ga je navdihnilo skrivnostno Beethovnovo pismo Nesmrtno ljubljeni, ki naj bi ga skladatelj napisal tik pred nastankom klavirskega koncerta. Zato je koreograf svoje baletno delo posvetil iskanju skrivnostne ženske v štirih glavnih linijah kompozicije: moč, skrivnost, strast in radost, v izvedbi štirih solo duetov in štirih izhodov v spremstvu baletnega ansambla. Štiri solo pari, ki so ob mojem ogledu predstave (28 .8.) odplesali koreografove štiri solistične predstavitve o iskanju skrivnostne ženske: Solo srebrni par v eleganci in močeh izvedbe Yaman Kelemet in Kenta Yamamoto (na premieri Rita Pollacchi in Kenta); Bronasti solo par v prefinjeni baletni drži Tjaše Kmetec in vročici strasti njenega spremljevalca Petra Đorčevskega; Rdeči par Nina Noč in Lukas Zuschlag pa v zahtevnih oblikah dvigov ter sožitju čutne usklajenosti; Zlati solo par plesne vedrine Marin Ino in Filip Jurič (na premieri Ana Klašnja in Jurič). V alternacijah omenjenih duetov nastopajo še : Yuki Seki, Chi Kato, Johanne Monfret in Filippo Jorio.
V tem delu je prvi izhod namenjen Srebrnemu solo paru, ki se postavi pod skrivnostno lupo svetlobnega topa. Pari se nato po vrsti izmenjujejo, tudi v povezavah z baletnim ansamblom v perfekciji izvedbe koreografovih gibalnih signatur, malih skoraj neopaznih nenavadnih premikov ali kotov, v gibih nepričakovanih kontrastov in hitrostih koncertne izvedbe ter lirično izpovednih rok ob klavirski izvedbi, tudi moških, ki poletijo v skokih in dvigih, ko posamezna roka išče dotik višin, neba. Elegantni, rahlo svetleči kostumi, mično namenjeni plesu, so oblikovani kot lahki prosojni plesni dresi, ki odkrivajo celost telesne in plesne poetike ob rahli barvni oznaki solo para.
Drugi del plesnega Dunajskega večera, Vsi na valček (Alles Walzer), zaokroži tradicijo novoletnih koncertov Dunajskih filharmonikov, nastal pa na podlagi avtorskih koreografij Zanelle, ko je vodil baletni ansambel Dunajske državne opere, kar je obenem tudi obligacija umetniškega vodje tega znanega ansambla. V priljubljeni glasbi avstrijskih skladateljev 19. stoletja se skladno prelivajo večne melodije valčkov nesmrtne dinastije Strauss. Ko steče znamenita Pizzicato polka, tokrat v razigranem duetu Noč in Yamamoto, in je na sporedu tudi koračnica Radetzkega, v kateri radoživo izstopa celotni ljubljanski ansambel, ki tudi konča ta enkratni večer glasbe in plesa, gledalci pa se celo dvigajo s sedežev in uporno ploskajo po taktu. Pred samim zaključkom izstopi še Adagietto iz Simfonije št. 5 skladatelja Gustava Mahlerja ob tenkočutni izvedbi dueta Nina Noč in Kenta Yamamoto ter začne pod nihalom usode. Dvanajst plesnih skic (vhodov in izhodov) se začne v tišini, v katero počasi vstopa razmišljajoča Nina Noč in se radovedno premika k plesalcem Četvorke: Ples v maskah, plesne veseloigre v novi lahkotni kostumski belini. Moški del baletnega ansambla zablesti v simpatični humorni skici Naj živi Madžarska in se tudi ženski del ansambla veselo razigra v Kmečki polki, posebno pa tonira zabava v simpatični izvedbi moškega tria Lahka kri: Kenta Yamamoto, Lukas Bareman in Filip Jurič. Na sporedu sledi tudi Umetnikovo življenje, klasika v liriki plesne izvedbe Tjaše Kmetec in Lukasa Zuschlaga ter baletnega ansambla, tudi sodobnejše umetnikovo življenje modernih tonov v izvedbi Yaman Kelemet in Huga Mbenga ter ansambla. Bil je to večerni plesni vrtinec vrtenja, lebdenja in poleta v navdihu življenja ob tričetrtinskem taktu cesarskih dni, tudi v prevodih novejših plesnih dni.
Drugi del koncerta, Vsi na valček, se izkaže za zabavno koreografsko poslastico, oblito z glasbenim in plesnim optimizmom ter humorjem, ki tako dobro dene v teh dneh kopičenja temnih oblakov. O tem času koreograf Zanella v omenjenem intervjuju spregovori: “Med epidemijo pa smo se vsi zavedali, kako zelo potrebujemo medsebojni stik, izmenjavo misli, ustvarjalnost. Znašli smo se sredi nove, za nas skrite, neoprijemljive vojne, kar v tem hipu najbolj potrebujemo, je kultura. Te je nam, ljudem, ne bi smeli vzeti, a smo bili po vsej Evropi priča zaprtju kulturnih ustanov, nemara tudi zato, ker je kultura po mnenju nekaterih preveč intelektualna, nadležna in celo nevarna.”
S svojim ljubljanskim Dunajskim večerom je koreograf Renato Zanella potrdil svoj sloves svetovljana, izkušenega umetnika in pedagoga blesteče kariere, ko je v sila kratkem času, po zaprtju kulturnih ustanov, lahko kar v celoti razvedril in umetniško nadgradil izvedbo ljubljanskega baletnega ansambla; saj je v trenutku možna tudi takojšnja zamenjava solista, kot se je to pripetilo na premieri te baletne predstave ob nenadni poškodbi v odmoru.
Svoje plesno izobraževanje je začel v Veroni, nadaljeval in zaključil v Cannesu v mednarodnem plesnem centru Rosselle Hightower, odločil pa se leta 1982 za baletni ansambel v Baslu, ki je deloval pod vodstvom Heinza Spoerlija, čez tri leta se pridružil Stuttgartskem baletu pod vodstvom Marcie Haydée, ki mu je zaupala tudi koreografske začetke in ga leta 1993 postavila za rezidenčnega koreografa. Po dveh letih pa že bil povabljen v baletni ansambel Dunajske državne opere, ki ga je vodil in bil glavni koreograf vse do 2005. Tudi se posvečal mladim plesalcem in koreografom ter vodil baletno šolo Dunajske državne opere (2001−2005). Nato se posvetil vodenju nacionalnih baletov, kot je Grški balet in je balet Arene v Veroni, tudi v Bukarešti. Z letom 2018 vodi oddelek za baletno izobraževanje in koreografijo na glasbeni šoli v St. Pöltnu na povabilo župana tega mesta, da bi vzpostavil posebno Evropsko koreografko središče, mednarodno izobraževalno platformo za mlade koreografe. Kot koreograf je pridobil več nagrad, tudi kot operni režiser, in mu je revija Danza & Danza 2007. podelila naslov najboljšega direktorja za delo v Dunajski državni operi, odlikovan je tudi s križem časti predsednika Avstrije za dosežke v znanosti in umetnosti, kot tudi z nazivom profesorja leta 2010. Julija 2021 je Rento Zanella postal prejemnik ene najprestižnejših italijanskih nagrad za življenjsko delo: Premio AcquiDanza. Sam pa svoj uspeh in delo opisuje kot rezultat radovednosti in odvisnosti ob srečavanju ter iskanju novega, tudi novih osebnosti, ki ga lahko vedno znova navdihujejo.
Baletna predstava Dunajski večer v izvedbi Baleta in Orkestra ljubljanske Opere je nabita z energijo, ki polni avditorij, ko dve uri z odmorom kar prehitro stečeta. Baletno predstavo koreografa Renata Zanelle Dunajski večer tudi priporočam vsem, ki si želijo doživetja novih svetlejših obzorij. Balet Dunajski večer bo na sporedu še danes ob 18.00 in 2. in 3. septembra ob 19.30, v upanju, da se tudi znova hitro povrne na veliki oder Gallusove dvorane CD.