66. Ljubljana Festival je na odru Kongresnega trga v Ljubljani v drugi polovici julija ponudil dva prijetna scensko glasbena dogodka, slovensko praizvedbo muzikala Cvetje v jeseni in gostujoče, humorno navdahnjene vesoljne glasbenike Voca People.
Muzikal Cvetje v jeseni je od svoje premiere v ljubljanskih Križankah septembra 2014 doživel že več kot 150 uprizoritev. Njegova prednost je gotovo dramska zasnova po istoimenski povesti Ivana Tavčarja, po libretu Janeza Usenika in v režiji Vojka Anzeljca, ko so popularni songi skladatelja Matjaža Vlašiča že dobili vzdevek ‘hit’, še posebej v izvedbi pevke Nine Pušlar v vlogi legendarne Mete. Tudi tokrat sta glavna junaka Janeza in Meto povsem usklajeno odigrala Nina Pušlar in Matjaž Robavs, ki je s svojo izvedbo sklepnega songa povzdignil gledalce na noge, ko se jih je tudi vidno dotaknila ta glasbeno-dramska zasnova dobre predstave.
V preostalih vlogah je nastopila druga ekipa, ne ravno premierna, ki je prav tako dobro pripomogla k uigranosti celote, vseskozi pa bil unikaten Jure Ivanušič v vlogi Danijela, ko vloga ni bila le zaigrana, ampak na sceni tudi živi.
Predstava je bila dobro umeščena na oder Kongresnega trga ob primerni scenski osvetlitvi in video panojih, ki odsevajo slovensko podeželje ter poslikajo središče Ljubljane, prav tako je tudi odrska postavitev primerna vsem odrom. O koreografiji in plesnih izvedbah se lahko govori kot o utečenih razgibanih delovnih oblikah, kjer so stekli tudi stilizirani meščanski plesi v parih, in se zgodil še uigrani pretep v postavitvi koreografa Mihe Krušiča; težko je kaj več pričakovati, ko gre za klasično dramsko postavitev.
Orkestralna spremljava teče v živo v izvedbi glasbenikov Aleša Ogrina, Janeza Skaze, Giovannija Toffolonija, Tomija Puricha in Nine Pečar. Slednji so imeli ob tej dvourni uprizoritvi z enim petnajstminutnim odmorom zahtevno, sicer nevidno vlogo, in so jih gledalci lahko pozdravili na začetku ter ob skupnem poklonu.
Muzikal Cvetje v jeseni se promovira kot prvi slovenski muzikal, ki tudi je v taki uprizoritveni obliki, vendar smo prvi slovenski muzikal na gledališki sceni doživljali že leta 1982 v produkciji Mladinskega gledališča Ljubljana, in to Smrad opero po dramski predlogi vsestranske umetnice ter pisateljice Svetlane Makarovič, na avtorsko glasbo Davorja Rocca ter v režiji Dušana Jovanoviča, ob spevni izvedbi Nece Falk, kjer se je pelo, igralo in plesalo, za večplastno izvedbo vloge Smradka pa je igralec Niko Goršič istega leta postal prejemnik Župančičeve nagrade.
Tudi predstava Voca People ali Voca ljudje, ki so prileteli z vesoljsko ladjo na Zemljo z belega vesoljnega in glasbenega planeta Voca, je slonela na glasbi, igri, prav tako bila docela gibalno razgibana, kar se pač pričakuje od ljudi, ki prihajajo s planeta, ki ima moč ‘vocala’ (vokala), izvedbe ‘vocalista’ (vokalista), tudi nagovora ‘vocativ’ (vokativa), še njihova imena so opredeljena z vokalno lestvico, ko ima vsak član posadke tudi določeno nalogo na ladji. Posadko sestavljajo gospe: Soprana, ki je doktorica vesoljne ladje, Mezzo (mezzosopranistka) največja lokalna zvezda, ter Alta, ki je galaktična biologinja, ob njih pa še gospodje: Tenoro – tehnični vodja ter operater, Bari-tone kot strokovnjak za glasbene ter psihološke konflikte, in Tubas, bas, ki posega po globinah tube. Posadko in plovilo vodi kapetan Beat On, ki daje z beatboxom predstavi utrip ter glasbeni ritem, njegov mlajši brat in kopilot Scratcher pa izvaja še mnoge druge zvočne efekte ter glasbene imitacije.
Voca People so prepričani, da glasba prinaša ljudem harmonijo, veselje, tudi sprošča najmočnejša čustva ter daje upanje in radost, zato potujejo s svojo ladjo piramidne oblike od planeta do planeta znotraj galaksije, ko lahko ob dovolj dobri glasbeni izvedbi in energiji izpolnijo z glasbo še gledalce. V taki energetski izmenjavi pa njihovo plovilo pridobi svetlobni barvni odsev, in ko pride ta v zgornjo fazo ter obarva še zadnjo ladijsko tretjino, je možno aktiviranje njenega letečega vzgona, kar je tudi znak za njihov odhod ter iskanje novega neharmoničnega planeta, ki ga je treba prepojiti z vesoljno mirovno glasbo.
Nastop Voca People ni le zanimiva fantazijska uprizoritev, ampak je predvsem odlična scenska izvedba glasbenih klovnov in performerjev, odetih v popolno belino, tudi belo obarvanih obrazov, ki duhovito in inteligentno vstopajo na performativno sceno, jo polnijo z aktualnim glasbenim sedanjikom beatboxa, ko kot čebele s cveta na cvet preletavajo po glasbenih popularnih poljanah ter melodijah v slogu današnjih časovnih frekvenc.
Z aktualnimi temami zabavajo ter mrežijo gledalce, tudi jih vabijo in celo odločno pozivajo na oder ali pa se svobodno ter sodobno umeščajo mednje, ko skušajo v njih obuditi performerje oziroma sogovornike. Tako tudi Soprano najde svoj lepotni odsev v izbrani gledalki, njeno roko pa uporabi za lirično intonacijo violinskih strun, za scensko iluzijo svoje solistične izvedbe visokih spevnih tonov.
Vesoljna posadka Voca People je na Zemlji najprej pristala v Izraelu, ko so se ob idejnem vodstvu Liorja Kalfa, tudi ob glasbenem vodji Shaiji Fishmanu in v organizaciji ter pod umetniškim vodstvom Ronena Sharona najprej predstavili na portalu youtube, tudi navdušili in si pridobili prestižno število ogledov, temu so kmalu sledili še njihovi mednarodni tuzemski uspehi na uprizoritveni ter koncertni sceni, tudi na televiziji; prvič pa 19. julija nastopili v organizaciji letošnjega LF na odru Kongresnega trga, in znova nadvse navdušili.
Na sodobni slovenski plesni sceni smo se prvič srečali s spremljavo beatboxa v improvizacijski izvedbi Murata – Marka Grgoriča v predstavi Momentum, Avenija ujetih trenutkov ( 2015) avtorice ter koreografinje Maše Kagao Knez. V gledališki sezoni 2016/17 sta Maša in Murat uprizorila še humorno zasnovan projekt LakeLess, duet ozvočenega glasa beatbox in sodobnega plesnega izraza, ko sta svoja ustvarjalna obzorja prevajala v vizijo vsakodnevnih humorno zasnovanih vzorcev, v duetu in odnosu njega in nje.
