Vabljeni k branju recenzije o predstavah na letošnjem festivalu Baletne noči.
Drugi mednarodni festival Baletne noči 2024 je bil posvečen legendarnem plesalcu in koreografu Vaclavu Nižinskemu (1889-1950). Prešernov nagrajenec dr. Henrik Neubauer ga je v pogovoru po projekciji filma imenoval za najboljšega plesalca vseh časov, ko je tiste dni skakal v višave in v zraku zvrtel dvojni obrat in je tudi poudaril, da je Nižinski ljubil ljubezen.
Festivalske Baletne noči so zaživele v četrtek 13. junija s predvajanjem dokumentarnega filma režiserke Elizabeth Kapnis Nižinski, duša v izgnanstvu, v produkciji ARTE France 2000. Umetniško zasnovana filmska biografija o Nižinskem sloni na umetnikovi presunljivi izpovedi v obliki dnevnika, v katerem je iskreno tudi rahločutno zapisoval svoja občutja in doživetja tako na svoji življenjski, kot na umetniški poti. Pisma je pisal v obdobju svoje težke psihične bolezni, ki ga je pahnila stran od plesnih odrov, in je več kot trideset let preživljal v tovrstnih sanatorijih.
V filmu se je iskrila tudi njegova plesna karizma, se zaznal prodorni pogled njegovih sijočih oči, in se zavrteli deli njegovega bogatega tako baletnega, kot moderno zastavljenega koreografskega opusa, ki kar posega v čas plesne sodobnosti. Kot plesalec se prestavil v vlogi Klovna-Balet Petruška, pa v baletu Roža v Duhu vrtnice, tudi kot Zlati suženj v Šeherezadi… Te koreografije so dobro pretresle začetek 20. stoletja; saj je pariška premiera njegovega Pomladnega obredja leta 1913 veljala za največji škandal v zgodovini gledališča, nič manj težav ni povzročila erotična scena s šalom njegovega baleta Favnovo popoldne.
O slavnem umetniku, bog plesa, kot so imenovali Nižinskega, je sledilo še odprtje razstave (16.6.), ki bo na ogled do 20.8. Z odprtjem razstave se je tudi uradno pričel plesni festival Baletne noči v štirih plesnih večerih: balet Rajmonda, Trnuljčica, Nižinski ter Romeo in Julija. Moj ogled se je osredotočil na dva zadnja večera. Kolegica Claudia Sovre je o predstavah Rajmonda in Trnuljčica že pisala tukaj https://www.paradaplesa.si/na-spici/drugi-mednarodni-plesni-festival-baletne-noci-rajmonda-in-trnuljcica-za-vse-ljubitelje-klasicnega-baleta/
Balet Nižinski nemškega koreografa Marca Goeckeja je premiero ugledal leta 2016 na Gautierjevem plesnem festivalu v Stuttgartu in doživel velik uspeh, po premieri pa osvajal mednarodne odre, njegova koreografija je prejela italijansko nagrado danza&danza 2017, ki se dodeli najboljši koreografiji leta. Koreografski opus Marca Goeckea šteje več kot 60 del, izvajajo ga tudi kompanije za katere prvotno niso bile postavljene, tako je na odru polno zasedene Linhartove dvorane CD Balet Nižinski uprizorjen v izvedbi Latvijskega narodnega baleta, ob koreografski postavitvi Fabia Palomba. Goeckev Nižinski je osvojil tudi ljubljansko publiko, ko so se nizali pokloni in so gledalci glasno ter stoje pozdravljali nastopajoče, vse dokler ni padla zavesa.
Goeckev balet Nižinski je pravzaprav sodobna plesna predstava, ki tako kot film Elizabeth Kapnis odseva najpomembnejše življenjske trenutke Nižinskega ter utrinke njegovih kultnih del, ko se v zatemnjeni minimalistični sceni in kostumski hlačni črnini (oblikovanje luči Udo Haberland, realizacija scenografije in kostumografije za Latvijski narodni balet Marvin Ott) nizajo koreografska zaporedja njegovih začetkov, se vtisne slovo od matere, osvetli njegov vstop v Ballet Russes Sergeja Pavlova Djagileva (1872-1929), baletnega impresarija ter umetniškega inovatorja. Ko Vaclav Nižinski postane Djagilev 23. letni ljubimec, vse dokler ni dobil nove svobode v trenutku začasnega odhoda impresaria, in se takoj napotil v Pariz, se zaljubil ter oženil s svojo vrtnico Romolo Alise Praudane–Spridzane. V tem trenutku se na svetlečo sceno usuje rdečilo vrtnic, in se kostumi obarvajo v rdeče. Koreografija Marca Goeckeja se izpoje v tekočem zaporedju desetih kratkih prizorov v trajanju 90. minut, zabeleženih ter poimenovanih v gledališkem listu, ob veličastni koncertni glasbi: Frédérck Chopin, Claude Debussy in v dramaturgiji Esther Dreesen –Schaback.
Prvi prizor avtor poimenuje Moč umetnosti, ko pred zaveso vstopi plesalec Nižinski- Aeden William Conefrey in oder vzdrhti v moči tonov: ‘Svet umetnosti se strese in porodi nekaj novega.´ Drugi prizor pa najavi novi umetniški preporod: ´Terpsihora muza plesa, sreča Umetnost in jo prebudi s poljubom.´ Ta dva prizora se razumeta kot neke vrste uvertura, ali poklon velikemu Nižinskemu, zaključita pa se s tretjim prizorom: ob srečanju mladega Nižinskega z Djagilevim, lovcem na plesne talente. Ob vstopu Nižinskega v Djagilev Ballet Russes je doživel svoj slavni vzpon; saj je Nižinski, ta ‘od Boga dani umetnik‘, plesal in ustvarjal ter v skupini pečatil novo obdobje plesne umetnosti. V tem tretjem prizoru se sledi nestrpnim lovkam Djagileva, ki ga je odlično predstavil Antons Freimans, ne le v plesnih izvedbah, ampak tudi v osebni podobi velikega baletnega impresaria in inovatorja, ki je nosil značilno kostumsko preobleko. Odnos med Nižinskim in Djagilevim se oznani kot ljubeče-sovražno razmerje, tako kot ga je v svojih pismih opisal Nižinski, ko se mu je vdal le zato, da ga je lahko prenašal v svojem sovraštvu ob njegovi nadutosti ter pohlevnosti; očitno tako kot je dejal dr. Henrik Neubauer, da je Nižinski ljubil ljubezen.
Marco Goecke svojo koreografsko delo Nižinski gradi na moderno zasnovanih gibalnih značilnostih Nižinskega, kot so njegove nervozne, tresoče dlani, telesne zakrčenosti ali kontrakcije trupa, telo pa je trdno usidrano na tleh v ravnilu baletnih pozicij ter stegnjenih visokih nog, ko sledijo tudi enakovredni višinski skoki. Tudi roke še vedno oznanjajo baletni pozicijski lok, čeprav ga kompozicijsko lomijo ter prilagajajo telesnemu hodu. Dlani so tiste, ki trepetajo, komunicirajo, ali pa se stisnejo v obliki ptičjega kljuna, ko na trenutke celo telo skupaj z glavo nervozno utripa, največkrat kar v navzkrižnih pozicijah. Ti posamezni koreografski utripi so večinoma zliti z glasbenim sozvočjem in poudarki, lahko pa jim niti ne sledijo, ali pač sledijo kontra glasbi; sicer je glasba tako močna, da celo kdaj preglasi ponavljajoče se gibalne oblike.
Prepleti duetov in skupin znajo biti čustveni. En tak prizor je boleče slovo od matere, matke – Elza Leimane, na čigar roke je lahko njen Vaclav vedno položil svojo težko glavo ali pa, ko ona s svojimi čutnimi dlanmi zaobjame sinova lica. Nastopajoči solisti, tudi celotni gostujoči ansambel, skupno njih 18, so bili deležni zasluženega aplavza tudi na odprtem odru, največkrat pa glavni junak predstave Aeden William Conefrey, ki je nadvse ekspresivno oblikoval nastopajoča stanja Nižinskega, ko sta se razšla z Djagilevim, in ga je ta v svojem besu ljubosumja izgnal iz skupine Ballet Russes. To je tudi obdobje, ko se zasluti njegova bolezen, blaznost, ki jo ne more nadzirati, saj doživlja neobvladljive izbruhe jeze, ko na koncu svojo duševno zmedenost obvladuje v samoti z risanjem neskončnih krogov, svojih umišljenih ustvarjalnih plesnih poti, in to v zadnjem prizoru predstave poimenovanem: Krogi reda in zbeganosti. Pohvala sledi tudi odličnosti izvedb ostalih solističnih vlog: Terpsihora – Julija Brauere, prijatelj Isajev- Fabio Sonzogni, Zdravnik- Maris Springis, Nekaj- Justina Teličena, Kačja pastirja- Sofija Bejkina, Aleksandrs Osadčijs.
Koreograf Marco Goecke je postavil unikatno koreografsko biografijo o velikem in slavnem plesnem umetniku Vaclavu Nižinskemu, tudi se približal njegovim osnovnim gibkim oblikam, moderno zasnovanih koreografskih del, ko je posamezne prizore v časovnih brzicah ter frekvencah novega tisočletja gibko prepletal v zasnovanem zaporedju plesnih prizorov. Latvijski narodni balet je edina profesionalna baletna skupina Latvije, tudi ima za seboj več kot sto let tesnih povezav s tradicijo ruske šole klasičnega baleta, kar je tokrat potrdil celotni baletni ansambel ob svojih vrhunskih plesnih izvedbah.
Zadnjega dne festivala Baletne noči je na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma gostovalo Hrvaško narodno gledališče Ivana pl. Zajca z Reke s kultnim novim/ starim baletnim delom Romeo in Julija, tokrat na posneto glasbo Sergeja Prokofjeva (1891-1953), premierno uprizorjenim na Reki 24. aprila 2022. Balet je nato navduševal tako domače, kot nemške gledalce v nizu gostovanj po Nemčiji. Sodobno koreografijo je postavil mednarodno priznani sodobni koreograf Jiří Bubeníček, ki se podpisuje tudi pod koncept in dramaturgijo predstave, skupaj z Nadino Bubeníček Cojocaru. Nemški koreograf nam je dobro znan, saj je na oder ljubljanske Opere postavil nekaj svojih znamenitih koreografij, nazadnje pa avtorski dramski balet Dr. Živago, takratno ljubljansko, sodobno baletno uspešnico.
Njegov balet Romeo in Julija izhaja iz tragične zgodbe angleškega renesančnega dramatika Williama Shakespearja (1594-1616), ki v svojih dramskih delih ukaže na propad plemiških družin zaradi njihovih sebičnih teženj, in je slavno dramo o veronskih ljubimcih izpisal v verzih v svojem 32. letu. Jiří Bubeníček plesalec in koreograf je diplomiral na Konservatoriju za ples v Pragi. Bil je dobitnik nagrade Laussanne 1992, ko je svojo plesno kariero začel v Hamburškem baletu Johna Neumeierja, kjer leta 1997 postal tudi prvak baleta. In je veliki Neumeier za njega koreografiral vlogo Vaclava Nižinskega v svojem baletu Nižinski. Bil je izjemni plesalec, ki se leta 1999 odločil za neodvisno produkcijo. Tako je stekla bogata kariera uveljavljenega plesalca in koreografa Jiříja Bubeníčka , ki danes šteje nekaj več kot 30 ustvarjalnih let.
Dramatično zgodbo Romeo in Julija iz 16. stoletja začne koreograf kar v avditoriju Gallusove dvorane, ko plesalci hodijo med obiskovalci, nato se napotijo na oder, kjer nastopijo mladostni prepiri, pretepi, medtem, ko je dvorana še vedno osvetljena, deloma tudi odprti oder, na katerem se v ozadju vrti nekoliko zatemnjen video, ki predstavlja velike moderne dvorane, stopnišča… Ta malce konfuzni začetek prekine eden nastopajočih (Edi Čelić) med gledalci, ko jih z izbranimi Shakespearjevimi verzi (prevod Oton Župančič) opomni na spor dveh hiš ter vpraša, kdo je to napisal. Nato steče zanimiva besedna polemika (Ivana Bruck) o tem kdo je kriv za tragedijo, in se že utrnejo luči v dvorani, tudi docela osvetli oder (oblikovanje svetlobe Dalibor Fugošić in Jiří Bubeníček). Plesni prizori ne tečejo le ob glasbi, saj jih v danih trenutkih v živo spremljajo tudi Shakespearjevi verzi.
Že na samem začetku koreograf Bubeníček da vedeti, da prepiri, nasilja, zmeda in kaos, ki v tragediji pripeljejo do smrti, te temne moči človeškega medsebojnega neskladja, so žal del človeške nravi, ki ne pozna časovnih meja. Tudi ko tečejo boji na sceni, torej na ulicah Verone med Capuleti in Montegi se v ozadju sledi skoraj enaki sceni mladostnega nasilja v sodobnih mestih, na veliki video projekciji likovno oblikovanih vsebin (video projekcija: Fanni Tutek–Hajnal, Nadina B. Cojocaru). V tem primerjalnem stilu so enostavno, vendar domiselno oblikovani tudi kostumi za vsako vlogo unikatni (kostumografija Nadina B. Cojocaru), ko tkanine krasijo plemiški vzorci ali pač kroji, kot npr. kratke paževske hlače, viteška pelerina, medtem, ko scena dopolnjuje zgodovinski spomin o arhitekturnih ruševinah Verone, mesta zatrte ljubezni (scenografija: Aleksandra Ana Buković).
Koreografski jezik Bubeníčka je poetično navdahnjen ob srečanju mladega para, dveh sprtih grofovskih družin, Romea Montegi – Michele Pastorini in Julije Capuleti- Maria Matarranz de las Heras. V Julijini sobi je to božanski spoj dveh duš in dveh teles, ki se ne moreta in ne moreta odtrgati eden od drugega. Nasproti in v kontrast ljubezni kar vihrajo moči nerazumnega sovraštva ter bojev mladih Capuletovih, zlasti Tibalda – Noa Gabriel Siluvangi, Julijinega bratranca. Takrat plesno fluidnost zamenjajo ostrine izvrstno insceniranih bojev, žal tudi morbidnih umorov ter pristranskih odločitev oblasti, ki kar botrujejo umoru ljubezni, oziroma vladavini kaosa ter nasilja; ko v smislu dramske zgodbe tudi koreograf Jiří Bubeniček skuša osvetliti problematiko vzgoje ter dejanja oblasti, ob pogledu na današnji čas.
Predstava se tako kot teče dramska zgodba, tudi zaključi v boleči nepravičnosti, ko smrt obdaja dve čisti duši, ki sta v tem trenutku svojega odhajanja vendarle srečni, saj sta skupaj, pa čeprav v zavesti lastnega, združenega odhajanja.
Solisti in ansambel HNK Ivana pl. Zajca Rijeka so izvrstno odplesali svoje zahtevne vloge, kot tudi skupne scene, v glavnih vlogah so še nastopili: Grof in Grofica Capuleti: Ali Tabbouch in Marta Voinea Čavrak; Paris- Jody Bet; Julijina varuška: Marta Kanzir Bagadur; Grofica in Grof Montegi: Tea Rušin in Alejandro Polo; Mercutio: Valentin Chou; Benvoglio: Alvaro Olmedo.
Z baletno predstavo Romeo in Julija koreografa Jiříja Bubeníčka se je zaključil letošnji festival Baletne noči. Sodeč po burnem navdušenju avditorija in vsi, ki smo sledili štirim izvrstnim koreografskim uprizoritvam baletnih ter sodobnih plesnih del, se že veselimo tretjega srečanja s festivalom Baletne noči 2025.
