Lansko poletje je v Ljubljani zaživel 1. Mednarodni baletni festival Plesne noči kot plod sodelovanja med Cankarjevim domom in njihovo generalno direktorico Uršulo Cetinski ter SNG Opera in Balet Ljubljana z direktorjem Stašem Ravterjem na čelu. Letos je zaživel že drugi po vrsti.
Idejo, s katero sta se obe instituciji spogledovali že nekaj časa, sta uspeli realizirati lani med 22. in 26. junijem 2023 na prizoriščih Cankarjevega doma in na odru ljubljanske Opere, ter s tem Ljubljano obogatili s pravim samostojnim baletnim festivalom. To ocenjujem kot izredno pozitivno in dobrodošlo potezo, ki ponuja možnost doživeti izvedbe priznanih baletnih ansamblov v živo na domačih tleh, namesto, da jih lovimo preko spletnih kanalov, saj si potovanja v tujino prav s tem namenom lahko privošči le malokdo. Festival je lansko leto na nek način združil tudi ljubljanski in mariborski balet, gostujoča s svojimi predstavami. Umetniški direktor ljubljanskega baleta, Renato Zanella, je lani ob otvoritvi dejal: ‘Danes je odličen dan za ples, saj smo priča nastanku novega festivala, ki ne bo le klasičen, temveč bo odprt v vse smeri umetniškega ustvarjanja. Festival bo predstavil obe slovenski nacionalni baletni hiši in veseli me, da bomo sezono zaključili z novim plesnim festivalom. Srečno dojenčku in upam, da bo zrasel v krepkega in veselega fanta.‘
Edward Clug, umetniški direktor mariborskega baleta pa je snovalcem festivala čestital za idejo in izrazil veselje, da je Slovenija končno dobila baleti festival, na katerem bodo sodeloval tudi Mariborčani in hudomušno pripomnil: ‘O tem v Mariboru razmišljamo že dolgo, a ste nas tokrat prehiteli. Upam, da nas bo poslej festival združil vsako leto.‘ No, žal se napovedi in želje obeh vodij že na naslednjem – letošnjem festivalu niso uresničile v tem pogledu, saj Mariborčanov in Edvarda Cluga na njem nismo zasledili. Zakaj je temu tako? Nimam pojma, je pa škoda, vsaj iz moje osebne perspektive.
Mednarodni baletni festival se je letos preimenoval v Mednarodni plesni festival Baletne noči in je letos zaživel med 16. in 19. junijem v ‘nadgrajenem v še ambicioznejšem konceptu. Vrhunske mednarodne in slovenske baletne in sodobno-klasične baletne produkcije, vpete v štiridnevno festivalsko dogajanje, pospremljeno z bogatim spremljevalnim programom, bodo v zgodnjem junijskem terminu predstavile svojo bogato in raznovrstno ustvarjalno moč. Za slovenski balet, ki je v vrhunski pripravljenosti, je novi festival dodatna spodbuda, za številne ljubitelje plesne umetnosti pa priložnost za nepozabno doživetje’ (spletna stran Cankarjevega doma). Kot rdečo nit festivala so snovalci na prvem festivalu izbrali legendarnega Rudolfa Nurejeva, tokrat pa jih je navdihnil ustvarjalni opus Vaclava Nižinskega, ene najpomembnejših oseb baletne zgodovine, ki je kot individuum, umetnik, vizionar in futurist posegal po še nepopisanih stranicah novodobne umetnosti 21. stoletja in popeljal razvoj baleta v nove dimenzije.
Baleta Rajmonda, ki so nam ga na straneh Cankarjevega doma napovedali v izvedbi romunskega narodnega baleta iz Bukarešte 16. junija, sem se posebej razveselila, saj si ga še nikoli nisem ogledala v živo. V svoji več kot 40. letni profesionalni karieri namreč nisem uspela doživeti njegove postavitve v narodnem gledališču ali v Ljubljani ali Zagrebu, kjer sem delovala kot baletna plesalka, niti ga nisem zasledila na programu bližnjih gledališčih. V bistvu sem se že večkrat spraševala, zakaj je tako z nekateri veliki baleti, kot so Rajmonda, Faraonova hči, Bahčisarajska fontana, ipd., za katere sem prepričana, da bi redno polnili gledališča in hkrati ohranjali in nadgrajevali tehnični in umetniški nivo baletnih ansamblov. Zanimivo, da se umetniški vodje gledališč po Evropi in svetu pogosteje (nikoli) ne odločajo za oživitve današnji publiki manj poznanih klasičnih baletov Petipajeve dobe in jih predstavijo v vsem njihovem blišču, vendar v novih preoblekah. Zakaj večkrat slišim komentarje nekaterih, da so le-ti zastareli in zaprašeni, ko pa jih publika obožuje? Zakaj teh istih pikrih komentarjev ne mečejo naokrog tudi, ko gre za klasično glasbo Mozarta, Bacha, Beethovna, slikarske mojstrovine Rubensa, Caravaggia, dramsko umetnost Sheakspeara? Torej jih moti le klasični balet? Tudi Gusarja smo do pred nekaj leti težko zasledili, dokler ga niso uprizorili v eni od velikih evropskih operno-baletnih hiš, zatem pa se je kot požar razširil v druga gledališča z manjšimi ali večjimi adaptacijami posameznih koreografov po Petipajevem originalu. No, ja, preveč je ‘zakajev’, ki jih v svojem življenju ne bom razvozlala, se bom rajši vrnila nazaj, k naši Rajmondi. Je pa prav, da se kdo sprašuje na glas (morda kdo drug pozna odgovor ali pa ga bo izoblikoval za prihodnost), pa čeprav sem to zopet jaz, hehehe, pač ne morem iz svoje kože.
Balet Rajmonda predstavlja eno zadnjih mojstrovin Mariusa Petipaja (1818-1910), edinstvenega francoskega koreografa, ki je od leta 1849 deloval v Sankt Peterburgu in v svojem življenju ustvaril okrog 60 baletov (Labodje jezero, Hrestač, Bajadera, Gusar, idr.). Nekateri od njih še danes bogatijo repertoar večjih baletnih ansamblov ter s svojo lepoto klasičnega baleta in glasbe velikih skladateljev, kot so Čajkovski, Minkus, Glazunov, Adam, idr. privabljajo občinstvo in polnijo baletna gledališča po Evropi in svetu. V Rajmondi je Marius Petipa združil svoje dolgoletne veščine in izkušnje ter ustvaril zrelo koreografsko delo, kjer je briljantno klasično tehniko združil s temperamentnimi in očarljivimi karakternimi plesi, kar tako za publiko, kot za plesalce predstavlja pravo poslastico. Premiero je Rajmonda doživela v Mariinskem gledališču Sankt Peterburgu 19. januarja 1898 pod taktirko Riccarda Driga, moskovska premiera pa je bila izvedena leto za tem, 5. februarja 1900 v Bolšoj teatru z dirigentom Andreyem Arendsom. Libreto predstave, ki je delo Lidije Paškove, sem povzela na spletni strani Cankarjevega doma: ‘Zgodba je postavljena v srednjeveško Provanso, ko na gradu grofice de Doris poteka zabava ob praznovanju rojstnega dne njene nečakinje, lepe mlade grofice Rajmonde, ki čaka na vrnitev svojega ljubljenega zaročenca Jeana de Brienna, plemenitega viteza križarskih vojn. Navzoča sta madžarski kralj Andrej II. in pa Abderahman, vodja Saracenov, ki je že dolgo zaljubljen v Rajmondo. Ta prejme pismo Jeana de Brienna, v katerem ji pove, da se bo naslednji dan vrnil domov. Rajmonda zaspi in sanja o svojem vitezu, par pa potrdi svojo vzajemno ljubezen v domišljijskem svetu. Naslednji dan potekajo na gradu priprave na sprejem za Jeana de Brienna. Spet se pojavi saracenski princ Abderahman s svojim spremstvom. Po neuspelem prepričevanju Rajmonde naj sprejme njegovo ljubezen, skuša Rajmondo ugrabiti, a ravno takrat pride Jean de Brienne. Abderahman in Jean de Brienne začneta oster spopad in kralj Andrej II., ki skrbno opazuje dogajanje, predlaga, da se spopadeta v dvoboju. Abderahman izgubi dvoboj in z zadnjim izdihom izpove svojo ljubezen Rajmondi. Po zmagi Jeana de Brienna sta Jean in Rajmonda vesela ponovne združitve, Andrej II. in grofica de Doris pa jima dovolita, da se poročita. Praznovanje začnejo številni karakterni plesi. Zaplešejo madžarski ples v znak spoštovanja do kralja in par prejme blagoslov, da združi svoji usodi.’
V naslovni vlogi smo lahko občudovali odlično romunsko balerino, Cristino Dijmaru. Ta je končala baletno šolanje v Bukarešti, se izpopolnjevala tudi pri legendarnem Vladimirju Vasilievu in prejela za svoje delo več pomembnih nagrad. Leta 2007 se je pridružila baletnemu ansamblu Nacionalne opere v Bukarešti, pri 19 letih debitirala v glavni vlogi Labodjega jezera in bila z letom 2012 imenovana za prvo baletno solistko. Dijmarujeva nas je vsekakor očarala z izvedbo Rajmonde, kjer nam je pokazala svojo izvrstno baletno tehniko, okvirjeno s specifičnim stilom, ki ga zahteva ta predstava, izraznostjo, scensko prezenco, muzikalnostjo in ostalih adutih, ki naredijo prvo balerino – pač prvo. Očarala nas je s svojo ljubko baletno figuro, izrednim delom stopal, in vživljanjem tako v temperamente dele predstave, kot v liriko in mizanscene. Kljub njeni odličnosti skozi vso predstavo, sem dobila občutek, da se je prav razživela šele v drugem dejanju, kar je obdržala in stopnjevala do samega finala. Njen partner Bogdan Cănilă v vlogi zaročenca je v prvem dejanju kljub svoji izčiščeni klasični postavitvi v solističnih sekvencah deloval nekoliko neprepričljivo, se je pa pokazal kot zanesljiv partner, ki obvlada tehnične prvine pas de deuxa. Vešče je vodil in spremljal svojo balerino, da je njun ples v dvoje potekla tekoče, elegantno in lahkotno, pa čeprav vemo, koliko napora se skriva za vsem tem. Cănilă je kot solist svoje delo nadgradil v drugem dejanju in vsekakor upravičil status vodilnega solista prve operno-baletne hiše v Bukarešti. V karakterno-baletni vlogi Abderahmana, nas je očaral Sergiu Dan, ko s svojo ‘mačo’ suverenostjo in temperamentom dvori Rajmondi. Celo, ko jo poskuša ugrabiti proti njeni volji, ga nekako dojemamo kot tistega negativca kriminalnega filma, ki nas prevzame s svojo karizmo, da začnemo po tiho navijati zanj, namesto za ‘dolgočasnega poštenjaka’. Seveda je bila tudi njegova vloga izredno tehnično zahtevna, kot je običajno za vse solistične vloge v klasičnih baletih, razen specifičnih ‘igralskih vlog’ v mizanscenah, ki nam podajajo zgodbo predstave in so v plesu manj udeležene. Moram pohvaliti tudi celotni baletni ansambel v njihovi uigranosti, sinhronosti in seveda čistoči izvedbe zadanih koreografskih delov, kar govori o dobri romunski šoli (ki sloni na metodiki Vaganova) in hkrati dobrim delom njihovih pedagogov in baletnih mojstrov. V predstavi so posebej izstopali štirje plesalci Kana Arai (Henriette), Erina Yoshie (Clemence), Stefano Nappo (Beranger) in Arata Yamamoto (Bernard), ki so se pojavljali v več točkah skozi celotno zgodbo in blesteli s svojo odlično baletno tehniko. Pred njimi je bil zahteven zalogaj v mnogih solističnih variacijah in duetnih delih, kar so opravljali z navidezno lahkoto in briljantno preciznostjo. Je pa zanimivo dejstvo, da je kljub dobri romunski šoli vodstvo zaupalo te vloge japonskim in italijanskemu (sklepam, glede na ime) plesalcu, kar nam govori o današnji internacionalnosti baletnih ansamblov, saj baletna umetnost ni omejena z jezikom, temveč tu šteje le profesionalna usposobljenost plesalca-ke, ne glede na to, od kod prihaja. In prav je tako!
Balet Rajmonda je v Bukarešto po koreografiji Petipaja prenesla japonska baletna umetnica Maki Asami, kot njena asistentka in hkrati baletna mojstrica pa se je podpisala Takako Nishikawa. Obe sta svoje delo opravili več kot odlično. Kostumografijo so zaupali domači umetnici Viorici Petrovici, ki je kostume oblikovala domiselno, skladno z zgodbo in časom v katerem se ta dogaja. Bili so barvno usklajeni, pa vendar raznoliki, poudarili so linije plesalcev in bogatili predstavo s svojo razkošnostjo v temperamentih karakternih delih, z nežnostjo v sanjah Rajmonde in eleganco ob dvornih svečanostih. Tudi scenografija je bila zaupana domačinu, Adrianu Damianu, vendar te žal nismo videli. Predpostavljam, da je zaradi finančne konstrukcije ostala v Bukarešti, kar je žal celotno predstavo precej osiromašilo. Tudi Glazunove glasbe nismo doživeli v živo, temveč se je ta predvajala po posnetku. Morda je bil tudi to eden od razlogov, da je bila dvorana precej prazna, kar me je resnično razžalostilo, saj vem, kako razprodani so veliki klasični baleti običajno in Rajmonda iz Bukarešte je bila za baletne sladokusce vsekakor vredna ogleda (pa čeprav brez scenskih elementov). Predstava je trajala kar dve uri in petdeset minut, saj je bila postavljena po originalu, v treh dejanjih in z dvema odmoroma, pa vendar je meni osebno minila kot blisk. Uživala sem v njeni postavitvi in izvedbi, moje čestitke vsem sodelujočim.
Kot naslednjo Petipajevo mojstrovino sem si v sklopu baletnih noči ogledala Trnuljčico, tokrat na odru SNG Opera in balet Ljubljana, 17. junija, v izvedbi ljubljanskega baletnega ansambla. Ker sem na predstavo osebno in emotivno vezana, saj sem bila asistentka predstave od njene postavitve, mi je ogled in pisanje recenzije predstavljal poseben izziv. Nisem bila prepričana, ali bom Trnuljčico lahko pogledala iz perspektive gledalke in ne baletne asistentke, kar pomeni doživeti celoto, namesto pod drobnogledom dlakocepsko skenirati izvedbe plesalcev ter v glavo zapisovati slabih (in dobrih) stvari ob tem. Pa je kar šlo. Sem izgleda dovolj dolgo uradno odsotna iz ljubljanske Opere, da sem dosegla neko mero distance. Dlakocepsko pa gledam itak vsako baletno predstavo, saj me analiziranje izvedbe plesalcev izredno privlači, pa tudi po tolikih letih delovanja v vlogi baletne asistentke in pedagoginje se je to kar nekako zakoreninilo v meni, oziroma se je spremenilo že v pravi arhetip.
Trnuljčica je zgodovinsko obveljala za najbolj izpopolnjeno Petipajevo delo in najčistejše delo klasičnega baletnega repertoarja na sploh, predvsem zaradi koreografovega dolgotrajnega iskanja povezave med simfonično sintezo in koreografijo, ter tesnega sodelovanja dveh najpomembnejših umetnikov tistega časa: Čajkovskega in Petipaja. Čajkovski je že od samega začetka ustvarjanja partiture za Trnuljčico od Petipaja zahteval in prejemal pisna navodila, kako naj bi se odvijalo plesno dogajanje. Njegovi prvi glasbeni zapisi so se porodili oktobra 1888, partituro je dokončal sicer 26. maja 1889, vendar je potreboval še cca 40 dni, da jo je dokončno izdelal. Vsebovala je 30 glasbenih točk v skupni dolžini skoraj treh ur (večina današnjih produkcij izpusti nekaj delov), Čajkovski pa jo je štel za eno svojih najboljših kompozicij. Vsebina baleta se tesno navezuje na zgodbo Trnuljčica Charlesa Perraulta, ki jo vsi poznamo, zato je tukaj ne bom posebej omenjala. Petipa je zgodbi dodal še nekaj pravljičnih likov in vse skupaj povezal v virtuozno celoto s številnimi variacijami, pas de deuxi, ter ansambelskimi prizori.
Trnuljčico, ki smo si jo lahko gledali v sklopu letošnjih Baletnih noči, je za ljubljanski balet postavil njegov tedanji umetniški vodja Irek Mukhamedov s svojo asistentko Mašo Mukhamedov in je doživela premiero 17. oktobra 2013. Razkošne kostume, ki tenkočutno sledijo pravljičnosti baleta je zasnovala Marija Levitska, scenografijo in oblikovanje luči pa sta prevzela naša stara znanca: Andrej Stražišar in Andrej Hajdinjak. Predstavo smo po premieri odplesali in odigrali v naši hiši v velikem številu, potem pa se je s prihodom in odhodom drugih baletnih umetniških vodij umikala z repertoarja in ob potrebi za klasičnimi predstavami (brez dodatnih stroškov) zopet potegnila iz fundusa, kar se je zgodilo kar nekajkrat. Seveda so se vmes plesalci menjavali, saj so nekateri ansambel zapustili ob iskanju novih baletnih izzivov, treba je bilo naučiti nove ljudi – zmeraj dovolj dela za baletne asistente. Vsekakor Trnuljčice že nekaj časa nismo videli na našem odru in verjamem, da je bila ponovna postavitev za celotno umetniško ekipo kar velik zalogaj. Predstava namreč tako od solistov, kot od ansambla zahteva izredno klasično čistočo, preciznost in stilsko dovršenost v izvedbi, za kar je potrebna dobra telesna pripravljenost in medsebojna usklajenost.
Glede na naš (še vedno nerešen) problem staranja obeh profesionalnih baletnih ansamblov in posledično nezmožnosti zaposlovanja mladih plesalcev, sem bila precej skeptična, kako bo asistentom uspelo popolniti vse vloge, ki jih zasedba Trnuljčice zahteva, starejši del ansambla pa v njih enostavno več ne more sodelovati. Moram priznati, da jim je to dobro uspelo, saj je bila predstava izvedena na precej visokem profesionalnem nivoju. Res je, da so zaposlili nekaj novih plesalk in plesalcev – nekatere (baje) samo za projekt Trnuljčice, res je tudi, da je v znamenitem Valčku v prvem dejanju na odru tokrat poplesavalo le šest parov, namesto originalnih osem (pa še to ni veliko, saj jih v drugih produkcijah običajno vidimo več), kar je delovalo nekako osiromašeno, pa vendar so plesalci in asistenti generalno opravili svoje delo zelo dobro.
V glavni vlogi Aurore je tokrat nastopala ukrajinska balerina, gostujoča prvakinja ljubljanskega baleta, Anastasia Matvienko, ki jo je naša publika že spoznala kot vrhunsko umetnico. Anastasia (po ruski ljubkovalni skrajšavi kar Nastja) se je šolala na državni koreografski šoli v Kijevu (1996–2001), poleg tega pa opravila še dodatni izobraževanji za plesnega pedagoga na Mednarodni slovanski univerzi v Harkovu ter baletnega producenta na Akademiji Vaganove v Sankt Peterburgu v Rusiji. Kot baletna solistka je bila angažirana v Ukrajinski narodni operi v Kijevu, bila je prvakinja Mihaelovega gledališča in prva solistka v Marijinem gledališču v Sankt Peterburgu. Kot je vojna v Ukrajini pošteno pretresla potek življenja marsikatere družine, je tudi družina Matvienko zamenjala svoje začasno bivališče in splet okoliščin jo je pripeljal k nam, v Ljubljano, kjer lahko Nastjo in Denisa občudujemo pri delu na našem odru in v baletni dvorani, pot prva solista, pedagoga in asistenta. V vsakem slabem se zmeraj rodi tudi nekaj dobrega, pa čeprav nič ne more ublažiti in opravičiti grozot, ki jih s seboj prinese katerakoli (zame vedno brezmiselna) vojna. Osebno menim, da lahko ljudje s takšnim šolanjem, znanjem in plesno zgodovino, kot sta zakonca Matvienko, prinesejo ogromno pozitivnega v baletni ansambel, sploh, če so svoje znanje pripravljeni deliti naprej.
Anastasia Matvienko je bila v vlogi Aurore stilsko očarljiva, tehnično suverena in dovršena, osebno pa vedno padem na njene dolge, prelepe baletne noge, s prekrasnim, izdelanim stopalom, ki si jih želi (skoraj) vsaka balerina. K Nastjini suverenosti v predstavi je zagotovo pripomogel tudi njen odlični plesni partner Kenta Yamamoto v vlogi Princa in medsebojno plesno razumevanje med obema, saj lahko že manjša tehnična napaka v trenutku razblini lahkotnost in pravljičnost Petipajeve koreografije. Zgleda enostavno, kar nekako tudi predstavlja končni cilj našega dela in poslanstva, vendar do tega vodijo dolga leta šolanja ter ure, dnevi, tedni vaj in potoki prelitega znoja v baletni dvorani. Pa vendar – kdor se resnično zaljubi v baletno umetnost, ga ta zadene ‘direktno v žilo’ in zaznamuje njegovo življenje za vedno. Kenta si je z leti svojega delovanja v Ljubljani kot senzualni in hkrati tehnično dovršeni plesalec nabral precej oboževalk in oboževalcev, katerih tudi tokrat ni razočaral.
V vlogi Dobre vile se nam je tokrat predstavila Emilie Tassinari. Tudi ona pleše na ljubljanskem odru že nekaj let, v katerih se je razvila v odlično balerino, skladne figure, zanesljive tehnike in očarljivega izraza. Verjamem, da je Emilie ob vseh svojih že odplesanih solističnih vlogah na dobri poti, da se ji status baletne solistke tudi uradno dodeli.
Ena od zahtevnejših točk v Trnuljčici zagotovo predstavlja duet Sinje ptice in Princeske Florine, ki sta nam ga odplesala baletna solista Filippo Jorio in Marin Ino, oba nam svoje znanje že dalj časa podajata v različnih klasičnih in sodobnejših solo vlogah na ljubljanskem odru. V Trnuljčici sta ponovno dokazala svojo zrelost, izkušenost in dobro tehnično pripravljenost.
Na smem pozabiti na našega Lukasa Zuschlaga, ki pleše vlogo zlobne vile Carabosse že od premiere in mu je praktično pisana na kožo. Publiko je tudi tokrat navdušil s svojo prezenco in igralsko-gibalnim talentom, za kar ga je ta nagradila z močnim aplavzom. Žal mi je le, da Lukas in njegovi spremljevalci niso prišli iz ‘podzemlja’, kot je bilo režijsko zamišljeno od same premiere, saj ta efekt doda prihodu Carabosse posebno dramatično noto. Predpostavljam, da gre za tehnične težave, me pa vsekakor žalosti, da je predstava zaradi tega nekoliko okrnjena in publika prikrajšana. V Trnuljčici obstaja še ogromno solističnih vlog, zato ne bom naštevala vsake posebej, lahko pa pohvalim prav vsakega plesalca in plesalko, vse vloge so bile dobro izvedene in dobro pripravljene s tokratnimi asistenti predstave: Olga Andreeva, Stefan Capraroiu, Ana Klašnja, Leonid Kouznetsov in Rita Pollacchi.
Posebej me veseli, da so v ljubljanski repertoar aktivno vključene tudi tri študentke Višje šole za balet v Ljubljani, sicer mariborske diplomantke: Manca in Klara Strmčnik ter Teja Sever. Dekleta so v zadnji sezoni skozi redno angažiranost s strani vodstva praktično že postala del ansambla, njihovo tehnično znanje je zavidljivo, prav tako njihova odrska prezenca, kar dokazuje, da znajo tudi v Sloveniji učitelji skozi poučevanje na Konservatoriju izklesati dovršene baletne plesalce, ki lahko nemudoma vskočijo v zahtevni baletni repertoar ter enakovredno konkurirajo tujim plesalcem pri nas, ki prihajajo iz različnih šol in držav širom sveta.
Upam, da se bo po končanem študiju za njih našla pogodba v baletnem zboru, saj si jo vsekakor zaslužijo, tako kot upam, da bo prihajalo vedno več plesalk in plesalcev njihovega kova, ki bodo ob generacijski menjavi plesalcev (kadarkoli to že bo) zasedli mesta v obeh ansamblih in s svojim baletnim znanjem obdržali in dvigovali slovenski balet na visoki ravni današnjice.
Naj zaključim z besedami, da me nadvse radosti obstoj Mednarodnega plesnega festivala v Ljubljani. Želim si, da se bo ta obdržal tudi v prihodnje, pridobival na svoji prepoznavnosti in nas razveseljeval s klasičnimi in malo manj klasičnimi baletnimi poslasticami. Nam, zaljubljenim v baletno umetnost, te namreč ni nikoli dovolj, saj jo lahko gledamo in doživljamo znova in znova v njenih različnih preoblekah, ob zamislih in izvedbah vrhunskih umetnikov.
