Bgirl Tamala in Bboy Vision. Olimpijske igre breaking potrebujejo, ker jim pada gledanost in potrebujejo novo občinstvo.

Vid in Katarina kot gosta Plesnega studia Novo mesto

Pogovor z brejkerjema Vidom Vidmarjem in Katarino Shoaib o novici tega tedna, da postane breaking olimpijski šport.

Draga Katarina oziroma Bgirl Tamala in Vid oziroma Bboy Vision, prepričana sem, da vajino brejkersko srce poskakuje od veselja ob novici, da je break ples dokončno potrjen, in prva tekma bo na olimpijskih igrah (OI) v Parizu leta 2024. Kaj vama pomeni in kaj to pomeni za celoten break ples oz. vašo skupnost?
Katarina: O tem se govori že nekaj let in v tem času je bilo opaziti, da celotna breaking skupnost ni istega mnenja. Pri plesalcih, ki zagovarjajo, da je breaking izključno oblika umetnosti, so se vidno porajali dvomi, da bodo olimpijske igre našo kulturo prevesile iz t. i. ‘undergrounda’ v ‘mainstream’ ter da se bo s tem izgubila esenca tega plesa. Priznam, da je bila to najprej tudi moja prva misel, pa vendar sem pogledala stvar še z drugega vidika. Namreč breaking je zares postal ‘mainstream’ že kmalu po samih začetkih, ko se je že v 80-ih pojavil na televiziji in v medijih. Ne morem tudi trditi, da ne gre za športno disciplino, saj so priprave, vzdrževanje forme in izvedba gibov zelo fizično zahtevni, svoje sposobnosti pa že od nekdaj primerjamo na tekmovanjih oz. ‘battlih’, ki so sestavni del te kulture. Zato sem mnenja, da si bo breaking z olimpijskimi igrami končno prislužil potrditev, ki si jo zasluži, ter vidnost, ki bo pripomogla k poznavanju in rasti breaking ter hip-hop kulture.

Katarina Shoaib (foto: steezy cheeba production)

Vid: Seveda sva vesela, čeprav sva oba to pričakovala. Že pred dvema letoma je bil breaking prvič na mladinskih olimpijskih igrah, kjer je bila gledanost večja kot pri vseh ostalih športih, tako da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo potrdili breaking na olimpijskih igrah 2024. Jaz osebno mislim, da breaking ne potrebuje olimpijskih iger, ker v osnovi ni šport, ampak umetnost in kultura. Mislim, da oni bolj potrebujejo nas kot mi njih, predvsem zato, ker jim pada gledanost in potrebujejo novo občinstvo. Po eni strani se bojim, da bodo olimpijske igre zameglile esenco tega plesa, po drugi strani bo pa to prineslo ogromno sponzorjev, donatorjev, vlagateljev in državnih sredstev. Vse to bo prineslo veliko število novih plesalcev. Naša naloga je, da učimo vrednote hip-hop kulture ter da vzdržujemo esenco in dušo tega plesa. V osnovi podpiram in se veselim, da vidim, kako se bo vse skupaj obneslo.

Vid Vidmar (foto: Urban Roof)

Zakaj menita, da je breakdanceu uspelo, recimo športnemu plesu, ki se že več kot dvajset let trudi, pa ne?
Katarina & Vid: Če pogledamo zgodovino plesa, lahko vidimo, da so gimnastika in borilne veščine vplivale na breaking, v zadnjem desetletju pa tudi obratno. Breaking elementi in gibi se pojavljajo v capoeiri, mešanih borilnih veščinah ter celo v gimnastiki (npr. airflair). Breaking je zelo zahteven, dinamičen, eksploziven in tekmovalen, zato nosi element športa, kar so, kot kaže, na olimpijskem komiteju prepoznali. Mislim, da lahko vsak laik v breakingu prepozna elemente, za katere lahko reče: “Pa to je nemogoče.” Govorim o vrtenju okoli katerekoli osi in držanju ravnotežja v nemogočih položajih. Tega v ostalih športnih plesih preprosto ni. Sam predsednik mednarodnega olimpijskega komiteja je rekel, da to kar počnejo brejkerji, je neverjetno.

(foto: Andrej Komac)

Ne poznam podrobnosti, mogoče jih vidva pa že, pa nam pomagajta razsvetliti, se bo tekmovalo posebej v moški in posebej v ženski kategoriji solo, bodo na programu tudi ‘battli’?
Katarina & Vid: Tekmovalo se bo v moški in ženski kategoriji izključno v battle formatu, tako kot mora biti. Zasledila sva informacijo, da bo tekmovalo samo 16 fantov in 16 deklet.

(foto: Break the floor)

Niti ne vemo, kako bodo potekale kvalifikacije, ampak sem prepričana, da se bosta prijavila, kajne? Bodo nadaljnja vajina štiri leta posvečena samo fokusu osvojiti olimpijsko kolajno?
Vid: Ker bo samo 16 tekmovalcev, bo verjetno vsaka država poslala svoje tekmovalce na regijsko tekmovanje. Mislim, da bodo kvalifikacije za olimpijske igre veliko težje kot olimpijske igre. Zavedam se, da če hočem tekmovati na olimpijskih igrah, bom moral trenirati petkrat več kot kdajkoli v zadnjih 20 letih svoje kariere in popolnoma spremeniti način treninga. S tem, da tako verjetno razmišljajo vsi breakerji.
Razmišljam, da bi se lotil, ampak to bi pomenilo, da moram posvetiti svoje življenje izključno temu
Katarina: Ena od tekem WDSF, ki je bila kot nek ‘test’ za OI, je potekala lani v Nandžingu na Kitajskem. Po pogovoru s plesalci z vsega sveta sem izvedela, da so države lahko izvedle kvalifikacijsko tekmo (kot se je zgodilo v Sloveniji), spet drugje so zveze ali društva, pristojna za breaking, izbrale plesalce na podlagi njihovih dosežkov (formalnih in neformalnih), nekatere države pa so naredile oboje. V kateremkoli primeru bi se kvalifikacij rada udeležila. Za osvojitev medalje bi verjetno morala več ur v dnevu posvečati treningu, se udeleževati mednarodnih tekmovanj po Evropi ter kot vsi vrhunski športniki, temu primerno skrbeti za svoje fizično in psihično pripravljenost, prehrano, opremo … Če bi morala vse to financirati sama in si skrajšati delovnik obstoječe zaposlitve, to gotovo ne bi bila moja prioriteta. Zadnjih deset let svojega življenja sem skoraj vsak mesec uspešno zastopala Slovenijo v skupaj več kot 20 državah po Evropi na lastne stroške in verjetno bom še kdaj, ampak zgolj za svojo dušo.

Hočeš nočeš bo zdaj to tekma in boj za olimpijsko kolajno. Kot se spomnim, vidva nista ravno pristaša tekem, ki jih organizirata mednarodna plesna zveza IDO in naša plesna zveza. Mislita ali vsaj upata, da se bodo olimpijske igre razlikovale od ustaljenih IDO-tekem?
Katarina & Vid: Gotovo se bodo, že mladinske OI so se. Breaking je na olimpijske igre popeljala zveza WDSF, ki je večja zveza kot IDO. S pomočjo začetnikov tega plesa so vzpostavili pravilnik in sodniški sistem, ki upošteva vrednote tega plesa, katerih pa IDO- pravilnik ne. Tako da misliva, da bo plesna zveza morala upoštevati novi pravilnik. Pristaša nisva, ker je IDO-pravilnik zastarel in nikakor ne funkcionira, velika večina sodnikov na IDO-tekmovanjih nikoli ni breakala ali pa niso v tem aktivni že več let. Zato ostaja upravičena skrb, kdo bo sodil kvalifikacije v Sloveniji. Osebno se nikakor ne bi počutila dobro in nikoli ne bi morala soditi plesne discipline, ki je ne obvladam in v njej nisem izkušena. Zato ne razumem, kako je to sploh dopustno. WDSF-pravilnik za breaking je spisan in dosegljiv na: https://www.breakingforgold.com/wch2019/pages/rules

(foto: steezy cheeba production)

Na družbenem omrežju Facebook si bila kritična, ker se o tem dosežku nista izjasnila niti Plesna zveza Slovenije niti Olimpijski komite. Kaj te je najbolj zmotilo?
Katarina: Moj namen nikakor ni bil očrniti delo omenjenih organizacij. Pravzaprav sem opazila, da sta zelo dosledni pri objavah na družbenih omrežjih. Mogoče me je ravno zaradi tega zmotilo, da sta že tretji dan zapored o tem molčali. V primerjavi z drugimi plesnimi stili si upam trditi, da tudi ni veliko objav o breakingu (tekmovanja, dosežki, omembe plesalk/-cev). Pravzaprav je tako že od nekdaj, in to me žalosti, saj smo redki posamezniki in posamezna društva edini, ki smo vsa leta promovirali ta ples. To se pozna v številu plesalk/-cev in v popularnosti plesa. Zdaj je to olimpijska disciplina, v Sloveniji pa nimamo velikega števila plesalcev starih 18 let in starejših, plesa pa se drži stigmatizacija, da se samo “mal’ vrtimo in mečemo po tleh”. Samo Furlan je že leta 1984 uspešno zastopal Jugoslavijo na svetovnem prvenstvu, jaz pa se pri vsem tem sprašujem, kaj se je v teh 36 letih dogajalo, da breaking ni dosegel take popularnosti in bil deležen take podpore kot ostali plesi in ostale olimpijske discipline.

Tomi Činej, Fiona Johnson (predsednica sekcije za MTP pri Plesni zvezi Slovenije in podpredsednica IDO) in Bgirl Tamala na lanski tekmi v Libero dance centru

Morda vesta, kolikšno je število slovenskih plesalcev, ki se ukvarjajo z breakom izven seznama Plesne zveze Slovenije? Nekaj je v intervjuju že omenjal Samo Polutak Kos.
Katarina & Vid: Večina je registrirana pri plesni zvezi, ker jih večina prihaja iz plesnih šol. Le malo nas je, ki plešemo izven plesne zveze. V najini generaciji jih je le še peščica aktivnih, učimo pa mlajše (po večini od 4 do 16 let) v mladinskem centru ULCA in centru urbanih športov Urban Roof.

Mislita, da je lahko prav slovenski breaker eden od prvih plesalcev, ki lahko osvoji olimpijsko zlato? Sta lahko to vidva?
Katarina & Vid: Glede na izkušnje v tujini in trenutno stanje scene v Sloveniji misliva, da zelo težko. V Sloveniji imamo, izven PZS, mogoče dve do tri tekmovanja letno. V tujini pa mnogo več, kar pomeni, da imajo tujci s tekmovanji več izkušenj, ki so pa več vredne kot sami gibi. Malo nas je, ki imamo izkušnje v tujini. Covid-19 žal nič ne pomaga pri tem. Sicer potekajo tudi online tekmovanja, ki pa nimajo veze z realnostjo.
Brejkerji v Sloveniji bi morali dobiti financiranje od sponzorjev in od države. To bomo morali najprej vzpostaviti, potem pa bo možnost za tistega, ki bo treniral kot nor vsak dan štiri leta.

Samo me je v intervjuju že popravil, da narobe poimenujem breakdance. Zakaj torej breaking?
Katarina & Vid: Breakdance je ime, ki so si ga izmisli mediji v 80-ih. Originalno ime je bboying oziroma bgirling za punce. Breaking pa je ime, ki vključuje oba spola in je preprostejše za izgovorjavo. Zadnjih nekaj let se breaking skupnost trudi in izobražuje splošno javnost o napačni rabi imena, organizator enega največjih breaking tekmovanj na svetu je temu celo posvetil pesem, ki se imenuje “It’s Breaking” https://youtu.be/qN70YpCl148 . Tudi leta 2018 so na mladinskih OI uporabili izraz breaking, zato bodo tudi OI v Parizu odlična priložnost, da se ohrani in povrne ime, ki je bilo plesu dano v samem začetku.
Hvala vama za decembrske misli in tudi meni se nakazuje možnost, da se končno udeležim olimpijskih iger. Ostanita zdrava in vesela!