Na velikem odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma Ljubljana je 16. oktobra gostoval balet Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb (HNK Zagreb) s svojo najnovejšo baletno uspešnico Gospoda Glembajevi v koreografiji Lea Mujića, premierno uprizorjen 30. maja minule sezone v HNK Zagreb. Potek baletne zgodbe izvira iz dramskega dela Gospoda Glembajevi (1929), največjega hrvaškega pisatelja 20. stoletja Miroslava Krleže ( 1983–1981). 
Kot se je dalo slediti, je koreograf Mujić v dramo o Glembajevih vpletal še druga besedila velikega hrvaškega pisatelja (cikel O Glembajevih), ko se v baletni zgodbi obudi tudi zločin iz leta 1790 in se na koncu ta družinska zgodba o uspehu tudi z zločinom končna. Ob smrti Nacija (Ignjata) Glembaya (vlogo odigra George Stanciu) se zberejo cela družina in prijatelji, v gledališkem listu pa se izpostavi najmlajši Ignjatov sin, edinec, ki ga imata z njegovo drugo ženo baronico Charlotto Castelli Glembay (Natalia Horsnell), Oliver Glembay (Kornel Palinko), "/…/ na katerem so že močno vidni telesni znaki glembajevskih zločinskih potez".
Baletna zgodba steče, ko se iz dvorane na oder povzpne mladi, v belo oblečen Leonejev sin Leone, nato se dvigne še gledališka zavesa. Prvotno vlada še tema in se iz teme počasi luščijo sive silhuete, vse dokler ne postane vidna množica, odeta v črno eleganco, gospodje s cilindri in dame s klobuki velikih obodov. Na odru se predstavi obujena galerija Glembajevih ali povorka minljivih moči, ki v sceno vtisne težo temačnosti, medtem ko se vije in počasi odhaja z odra. Je tudi množična impresivna skica, ki ni edina v tej baletni drami, tu je še zbor delničarjev, ki vneto mahajo s svojimi pomembnimi listi, koreograf pa jih poslika v domislicah novejših gibalnih oblik; sicer pa celotna plesna pripoved teče v baletni neoklasiki v treh delih (tako kot drama), ob dveh odmorih in v zakroženih dveh urah.
V baletni sceni so v ospredju družina in prijatelji Glembajevih, ki se zberejo na pogrebu prve Ignjatove soproge Irene Basillides-Danielli- Glembay (Milka Hribar Bartolović), ki si je vzela življenje, ko sta se Ignjat in baronica Charlotta vrnila po dveh letih z nezakonskim sinom Oliverjem. Baronica Charlotta je živela skromno s svojo materjo v Trstu, po materini smrti pa so jo preživljali njeni ljubimci, vse dokler ni srečala Ignjata, kar se tudi jasno osvetli v ozadju višjega dela odra. Zakonca Ignjat in Irena sta imela tri otroke; Ivana, Leonea in Aliso. Ivan Glembay (Eugen Dobrescu) si je vzel življenje eno leto po smrti svoje sestre Alise, njegova žena, rojena baronesa Beatrix Zygmuntowicz Gorjanski, pa se je zaobljubila dominikanskemu redu in se omenja kot sestra Angelika (Rieka Suzuki) (na premieri v Zagrebu je vlogo z veliko hvale odplesala Catarina de Meneses, ki se je to sezono znova vrnila v Balet SNG Maribor). Alisa Glembay (Miruna Miciu) se je pri dvaindvajsetih utopila, ko je spoznala, da je njen ljubi Barun Zygmuntowicz (Adam Harris) tudi ljubimec baronice Castelli. No, Charlotti je uspelo omrežiti še dr. filozofije Leonea Glembaya (Takuya Sumitomo), ki edini v družini ni bil povezan z bankirstvom.
Balet koreografa Lea Mujića po besedilu Gospoda Glembajevi Miroslava Krleže se torej srečno, skoraj pravljično zaključi, sicer pa se je avtor nedvomno pogumno lotil te psihološke drame slavnega pisatelja izredne besedne ostrine. V prvem delu je koreografu kljub številu nastopajočih le uspelo izpostaviti posamične like, predvsem pa preprosto kot po tekočem traku uprizoriti številne družinske samomore, ki se zgodijo brez odvečne čustvene patetike, so pač simbol družbene izkrivljenosti, nedvomno tudi časa. V baletu je oblikovanih kar 18 solističnih vlog, nastopa tudi več kot dvajsetčlanski baletni ansambel, kjer se zasledi še ‘našega’ Tomaža Goluba.
Balet Gospoda Glembajevi je impozanten koreografski projekt, ki dinamično teče in plesno oriše posamezne vloge, se tudi snovno prepleta v verigi duetov, v medsebojnih stanjih in osebnih povezavah v vrvežu množičnega vzdušja, je tudi vizualno obogaten z odlično sensko in plesno poslikavo ter izvrstno izvedbo vseh nastopajočih, žal pa se večkrat stilno ponavljajo efektne oblike baletnega koda, seveda ob tolikšni množici solistov ter nastopajočih, zato so Mujićevi kratki koreografski posegi v polje izraznosti in gibalne svobode ali sodobnejših plesnih oblik vsekakor dobrodošli, bilo bi jih lahko tudi več v pomoč tej dramski zasnovi plesno psihološke ter neverbalno predstavljene tragedije Glembajevih.
Koreografski solistični spevi in povezave med glavnimi junaki so virtuozno, tudi fizično oprijemljivo zasnovani, npr. odnos oče-sin ob igri glavnih solistov Stanciu-Sumitomo in je prekipevajoča plesna energija Natalie Horstnell v vlogi baronice Charlotte vrtinčila ter sprožala napetosti na sceni, medtem ko je bil njen ljubezenski duet s Tabuyem Sumitomo v vlogi Leonea neprekosljiv, enkratno doživetje erotičnih strasti vzplamtele energije dveh teles, ko eno drugega srkata in drsita na vrhu po klavirskem pokrovu. Mila sestra Angelika je pravo nasprotje baronice, solistka Rieka Suzuki pa jo pohvalno tudi odigra v sebi lastnem izlivu baletne lirike. Tudi Georg Stanciu sugestivno odigra svoj zadnji srčni utrip, ko ga v vlogi Ignjata pokosi kap, vendar ga tik pred tem in pred zaveso gledamo v odlični kondiciji, v izvedbi višinskih baletnih skokov ter težjih virtuoznih oblik, in to ob bolečini spoznanja ter osebnega premisleka ob soočenju z nezvestobo soproge. Skoraj neverjetno je, da bi tolikšne moči bil zmožen 69-letni gospod tistih glembajevskih dni, ravno toliko pa je bil takrat star Ignjat Glembay. To je tisti odigrani trenutek na gledališkem odru, ko ne gre več za virtuozni estetski izliv, ampak za osebni čut ter pristno oblikovanje dramske vloge.
Balet Gospoda Glembajevi Lea Mujića bo prav gotovo obogatil zgodovino novih dramsko zasnovanih baletnih del, kar si tudi zasluži ob svoji izvirni zasnovi in vrhunski baletni izvedbi, dobro so ga sprejeli tudi ‘naši’ gledalci na prvi oziroma otvoritveni abonmajski predstavi Veličastnih 7 Cankarjevega doma Ljubljana.
