Balet Gospoda Glembajevi. Impozanten koreografski projekt Lea Mujića

… (foto: Marko Ercegović)

Na velikem odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma Ljubljana je 16. oktobra gostoval balet Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb (HNK Zagreb) s svojo najnovejšo baletno uspešnico Gospoda Glembajevi v koreografiji Lea Mujića, premierno uprizorjen 30. maja minule sezone v HNK Zagreb. Potek baletne zgodbe izvira iz dramskega dela Gospoda Glembajevi (1929), največjega hrvaškega pisatelja 20. stoletja Miroslava Krleže ( 1983–1981).

Osnovna dramska zgodba steče ob jubilejni 30. obletnici Banke Glembay Ltd (1913), je družinska saga  povzpetniške meščanske srenje bankirjev in industrialcev, o kateri Krleža zapiše (citat gledališki list): "Glembajevi, ti brezimeni, anonimni Medžimurci, ki so pet stoletij hodili oblečeni v črno, nosili lesene križe po procesijah, brusili kose in zvonili med nočnimi nevihtami, vsi ti brezimeni pokojni Glembajevi so vstali v želji zaživeti in se dokazati." Njihovo pridobljeno bogastvo je bilo gotov dokaz o uspehu, ki pa se je začelo rušiti leto dni pred prvo svetovno vojno. Tudi njihovo družinsko deblo je postalo ranljivo, je začelo upadati ob nakopičenih življenjskih in kriminalnih dejanjih, lahko bi se reklo, da usoda nikomur ne prizanaša, prav tako ne nekdanjim povzpetnikom ali današnjim tajkunom.   
Kot se je dalo slediti, je koreograf Mujić v dramo o Glembajevih vpletal še druga besedila velikega hrvaškega pisatelja (cikel O Glembajevih),  ko se v baletni zgodbi obudi tudi zločin iz leta 1790 in se na koncu ta družinska zgodba o uspehu tudi z zločinom končna. Ob smrti Nacija (Ignjata) Glembaya (vlogo odigra George Stanciu) se zberejo cela družina in prijatelji, v gledališkem listu pa se izpostavi najmlajši Ignjatov sin, edinec, ki ga imata z njegovo drugo ženo baronico Charlotto Castelli Glembay (Natalia Horsnell), Oliver Glembay (Kornel Palinko), "/…/ na katerem so že močno vidni telesni znaki glembajevskih zločinskih potez".

Baletna zgodba steče, ko se iz dvorane na oder povzpne mladi, v belo  oblečen Leonejev sin Leone, nato se dvigne še gledališka zavesa. Prvotno vlada še tema in se iz teme počasi luščijo sive silhuete, vse dokler ne postane vidna množica, odeta v črno eleganco, gospodje s cilindri in dame s klobuki velikih obodov. Na odru se predstavi obujena galerija Glembajevih ali povorka minljivih moči, ki v sceno vtisne težo  temačnosti, medtem ko se vije in počasi odhaja z odra. Je tudi množična impresivna skica, ki ni edina v tej baletni drami, tu je še zbor delničarjev, ki vneto mahajo s svojimi pomembnimi listi, koreograf pa jih poslika v domislicah novejših gibalnih oblik; sicer pa celotna plesna   pripoved teče v baletni neoklasiki v treh delih (tako kot  drama), ob dveh odmorih in v zakroženih dveh urah.
Avtor libreta, koreograf in režiser Leo Mujić (umetniški svetovalec Vlaho Bogišić, dramaturški sodelavec Ivan Leo Lemo) je svoje koreografsko delo zasnoval na podlagi izbrane glasbe Ludwiga van Beethovna in Sergeja Rahmaninova; kjer je slišati tudi Beethovnovo Mesečevo sonato, ki v Krleževi drami seveda ni slišna, vendar pa berljivo prisotna. Scena je deljena na dva nivoja, kar ob svetlobnih zameglitvah poglablja vizualno (pripovedno) vzdušje, ko se sočasno kadrira pripoved v dveh nivojih in v ozadju tečejo vzroki ter posledice življenjskih sprememb, tudi vse tisto, kar ni za vse oči (scenografija Stefano Katunar, oblikovanje svetlobe Aleksandar Čavlek, kostumografija Manuele Paladin Šaranović), gibom odpira prostor navdiha, jim daje tudi nujno prostorsko svobodo in jih estetsko okviri času primerno.  
V baletni sceni so v ospredju družina in prijatelji Glembajevih, ki se zberejo na pogrebu prve Ignjatove soproge Irene Basillides-Danielli- Glembay (Milka Hribar Bartolović), ki si je vzela življenje, ko sta se Ignjat in baronica Charlotta vrnila po dveh letih z nezakonskim sinom Oliverjem. Baronica Charlotta je živela skromno s svojo materjo v Trstu, po materini smrti pa so jo preživljali njeni ljubimci, vse dokler ni srečala Ignjata, kar se tudi jasno osvetli v ozadju višjega dela odra. Zakonca Ignjat in Irena sta imela tri otroke; Ivana, Leonea in Aliso. Ivan Glembay (Eugen Dobrescu) si je vzel življenje eno leto po smrti svoje sestre Alise, njegova žena, rojena baronesa Beatrix Zygmuntowicz Gorjanski, pa se je zaobljubila dominikanskemu redu in se omenja kot  sestra Angelika (Rieka Suzuki) (na premieri v Zagrebu je vlogo z veliko hvale odplesala Catarina de Meneses, ki se je to sezono znova vrnila v Balet SNG Maribor). Alisa Glembay (Miruna Miciu) se je pri dvaindvajsetih  utopila, ko je spoznala, da je njen ljubi Barun Zygmuntowicz (Adam Harris) tudi ljubimec baronice Castelli. No, Charlotti je uspelo omrežiti še dr. filozofije Leonea Glembaya (Takuya Sumitomo), ki edini v družini ni bil povezan z bankirstvom.
V taki pripovedni scenski poslikavi steče in se konča prvi del predstave, v drugem delu pa se zapredene vezi počasi razpredajo, ko Ignjat izve za ljubimce svoje soproge baronice Charlotte Castelli. Neljuba priznanja usodno sproži nedopustno dejanje baronice, ko njena kočija do smrti povozi mamo pokojnega moža Fanike Canjeg (Iva Vitić Gameiro). Tako kot baronica so bili tudi drugi Glembajevi gluhi za Fanikine prošnje  za pomoč, in ker se ni mogla preživljati, se skupaj z otrokom v naročju vrže s tretjega nadstropja palače Glembajevih. Drugo dejanje se začne s tonskim posnetkom drveče kočije, ko pa slišno zaškripajo zavore, se dvigne zavesa in se sledi končnemu dejanju te nesreče. Je preprosto in jasno inscenirano dejanje s pomočjo zvočne kulise, tudi sicer je bil zvok dobro zastavljen, zanj pa odgovoren Svebor Zgurić. V tem delu se v ospredju izpostavi še duhovnik, dr. filozofije in teologije Alojzije Silberbrandt (Balint Rauscher), sicer skrivni baroničin ljubimec, ki obtoži Leonea za nesrečno Fanikino smrt, čeprav ji je ta kot edini ukazal nujno pomoč. Beseda da besedo in Leone razkrije odnos baronice Charlotte s Silberbrandtom, kar sliši tudi Ignjat, ko mu s priznanji in dokazi ne prizanese niti sin, sam Leone, se sproži pretep med očetom in sinom, baronica Charlotta pa poskrbi še za presežke cinizma in posmeha, ob vsej tej burki Ignjata Glembajja zadene kap. Znova sledi pogreb in srečanje družine, kjer se spoznata sestra Angelika in Leone, vidno obtežen s krivdo očetove smrti. V tej sceni tudi znova ter usodno nastopi  zajedljiva baronica Charlotte, ko svoje bodice plesnega nadlegovanja usmeri na pokojnika in sestro Angeliko; in se pobesneli Leone nenadno požene ter jo zabode s škarjami.
… (foto: Marko Ercegović)
Z umorom baronice se tudi konča drama pisatelja Miroslava Krleže, koreograf Leon Mujić pa doda še tretji del, Epilog, še pred tem pa Glembajevi ob nenadnem umoru baronice pokličejo prvo pomoč, ki Leonea odpelje v norišnico. V Epilogu oziroma v norišnici Leone najde svoj mir, pozabi na družino, sledi še obisk sestre Angelike, v naslednji sceni pa že steče njuna bela poroka, ko sestra Angelika sleče svoje nunsko pokrivalo in se med njima kmalu znajde tudi njun sin, mali Leone, ki na začetku predstave kot mladenič v belem obelodani to družinsko zgodbo.
Balet koreografa Lea Mujića po besedilu Gospoda Glembajevi Miroslava Krleže se torej srečno, skoraj pravljično zaključi, sicer pa se je avtor nedvomno pogumno lotil te psihološke drame slavnega pisatelja izredne besedne ostrine. V prvem delu je koreografu kljub številu nastopajočih le uspelo izpostaviti posamične like, predvsem pa preprosto kot po tekočem traku uprizoriti številne družinske samomore, ki se zgodijo brez odvečne čustvene patetike, so pač simbol družbene izkrivljenosti, nedvomno tudi časa. V baletu je oblikovanih kar 18 solističnih vlog, nastopa tudi več kot dvajsetčlanski baletni ansambel, kjer se zasledi še ‘našega’ Tomaža Goluba.
Balet Gospoda Glembajevi je impozanten koreografski projekt, ki dinamično teče in plesno oriše posamezne vloge, se tudi snovno prepleta v verigi duetov, v medsebojnih stanjih in osebnih povezavah v vrvežu množičnega vzdušja, je tudi vizualno obogaten z odlično sensko in plesno poslikavo ter izvrstno izvedbo vseh nastopajočih, žal pa se večkrat stilno ponavljajo efektne oblike baletnega koda, seveda ob tolikšni množici solistov ter nastopajočih, zato so Mujićevi kratki koreografski posegi v polje izraznosti in gibalne svobode ali sodobnejših plesnih oblik vsekakor dobrodošli, bilo bi jih lahko tudi več v pomoč tej dramski zasnovi plesno psihološke ter neverbalno predstavljene tragedije  Glembajevih.
Koreografski solistični spevi in povezave med glavnimi junaki so virtuozno, tudi fizično oprijemljivo zasnovani, npr. odnos oče-sin ob igri glavnih solistov Stanciu-Sumitomo in je prekipevajoča plesna energija Natalie Horstnell v vlogi baronice Charlotte vrtinčila ter sprožala napetosti na  sceni, medtem ko je bil njen ljubezenski duet s Tabuyem Sumitomo v vlogi Leonea neprekosljiv, enkratno doživetje erotičnih strasti vzplamtele energije dveh teles, ko eno drugega srkata in drsita na vrhu po klavirskem pokrovu. Mila sestra Angelika je pravo nasprotje baronice, solistka Rieka Suzuki pa jo pohvalno tudi odigra v sebi lastnem izlivu baletne lirike. Tudi Georg Stanciu sugestivno odigra svoj zadnji srčni utrip, ko ga v vlogi Ignjata pokosi kap, vendar ga tik pred tem in pred zaveso gledamo v odlični kondiciji, v izvedbi višinskih baletnih skokov ter težjih virtuoznih oblik, in to ob bolečini spoznanja ter osebnega premisleka ob soočenju z nezvestobo soproge. Skoraj neverjetno je, da bi tolikšne moči bil zmožen 69-letni gospod tistih glembajevskih dni, ravno toliko pa je bil takrat star Ignjat Glembay. To je tisti odigrani trenutek na gledališkem odru, ko ne gre več za virtuozni estetski izliv, ampak za osebni čut ter pristno oblikovanje dramske vloge. 
Balet Gospoda Glembajevi Lea Mujića bo prav gotovo obogatil zgodovino novih dramsko zasnovanih baletnih del, kar si tudi zasluži ob svoji izvirni zasnovi in vrhunski baletni izvedbi, dobro so ga sprejeli tudi ‘naši’ gledalci na prvi oziroma otvoritveni abonmajski predstavi Veličastnih 7 Cankarjevega doma Ljubljana.

View Gallery 6 Photos