Balet 100 se klanja slovenski baletni umetnosti

Častni pokrovitelj obeležja 100-letnice slovenskega baleta je predsednik Republike Slovenije (RS) Borut Pahor. Proslava ob tej častitljivi obletnici je stekla 12. aprila 2018 s premiero baletnega večera Balet 100. Ob njem je potekalo še odprtje 33. Slovenskih glasbenih dnevov, oba zgodovinska dogodka je na odru Opere Ljubljana pozdravil direktor Ljubljana Festivala (LF) Darko Brlek (žal je odprtje potekalo brez pozdravnega nagovora predstavnikov slovenske baletne umetnosti). Zgodovina zapiše, da so se pred sto leti znova odprla vrata Slovenskega narodnega gledališča (SNG) v Ljubljani, ki je bilo med prvo svetovno vojno zaprto, prvi povojni intendant SNG Ljubljana Fran Govekar pa je k drami in operi pridružil še baletni ansambel, ki ga je zasnoval in vodil češki baletni mojster Vaclav Vlček. Tako se je začela, razvijala ter nadgrajevala mogočna stoletna plesna zgodba slovenskega baleta, ki je obrodila velika umetniška imena slovenskih koreografov in baletnih solistov, ki so želi in tudi danes žanjejo prestižne mednarodne uspehe ter nagrade.

Baletni večer Balet 100 sestavljajo tri zgodovinske stvaritve treh slovenskih koreografov, ki so ime slovenskega baleta ponesli čez mednarodne meje v treh zgodovinskih razdobjih nove plesne in baletne dobe. Baletni večer so pod umetniškim vodstvom Sanje Nešković Peršin iz ljubljanskega baleta pripravili in vodili: dirigent Marko Gašperšič, scenograf Atej Tutta, kostumograf Leo Kulaš, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak in koncertni mojster Gregor Traven ob izvedbi baletnega ansambla in orkestra SNG Opera in balet Ljubljana.

Prva je bila na sporedu koreografija našega eminentnega zgodovinskega plesnega in koreografskega para Pie in Pina Mlakarja, plesna suita Lok. Pino Mlakar (1907–2006) in Pia Mlakar, rojena Schulz (1908–2000), sta se šolala in spoznala v šoli plesnega (nemškega) ekspresionizma Rudolfa von Labana (1879–1958), poleg skupnih plesnih in koreografskih mednarodnih uspehov sta prevzela tudi vodstvo  zvenečih evropskih gledaliških odrov v času med obema vojnama ter vodila baletni ansambel SNG Opera in balet Ljubljana (v obdobju 1946–1952 ter 1946–1960); v nastopajočem dveletnem premoru sta se odzvala na ponovno povabilo vodenja baleta Bavarske državne opere v Münchnu. Celovečerni balet v treh dejanjih Lok je svojo praizvedbo doživel novembra leta 1939 v Residenztheatru München, slovensko pa februarja leta 1940 v ljubljanski Operi, in to v zasnovi, po scenariju, koreografiji, scenografiji, kostumografiji ter plesni izvedbi Pie in Pina Mlakarja, avtorska glasba Fran Lhotke (1883–1962). Premiera plesne suite Lok, ki vsebuje prvi dve dejanji brez glasbe, celovečernega baleta Lok, je stekla novembra leta 1970 v čast petdesetletnici slovenskega baleta. Mlakarja sta svojo plesno impresijo, suito Lok, prenesla in zaupala izvedbo Maruši in Vojku Vidmarju, ki sta jo ob tem slavnostnem dogodku tudi impresivno odplesala. Zgodovinski dogodek je bil leta 1971 še filmsko zabeležen v Novem mestu, televizijski pa na Tavčarjevi v studiu Radia Slovenije (podatki gledališki list SNG Opera in balet Ljubljana). Plesna suita Lok je za premiero Balet 100 obnovljena po zasnovi in izvirni koreografiji Pie in Pina Mlakarja, za obnovo koreografske postavitve pa stojijo: Olga Andreeva, Dušanka Berce Mlakar in Tomo Mlakar; na premieri sta duet odplesala Giorgia Vailati in Kenta Yamamoto (druga zasedba: Marin Ino in Filippo Jorio). O Loku je Pino Mlakar zapisal, da je bil in ostal en sam veliki pas de deux, sporočilo o ustvarjalnih močeh, izraz čiste ljubezni in čistega plesa. Baletna predstava Lok je nastajala pred samim začetkom druge svetovne vojne, skrbi časa pa lahko sledimo tudi v koreografski postavitvi. Plesna scena baletne suite Lok predstavlja neobremenjen, prazen oder, ko se v odsevu odrske luči oder kar odpira vabilu na ples, ko najprej vstopi on, fant, vitez ostrine natančnih gibov, ko prostor zaobjame s svojim plesom in odide. Potem vstopi ona, dekle, ki zapleše svoj mladostni spev prisrčnih lahkotno igrivih gibov in poskokov, se zavrti in pusti svojo sled, tanek diagonalni trak, ki prostor razdeli na dve površini. In se znajdeta vsak na svoji strani začrtane diagonale, ko se začne njun duet srečanja ter spoznavanja, ki hitro preskoči razmejitveno črto, in steče slikoviti plesni duet srečnih trenutkov mladosti, konča pa v objemu večnosti.

Njune roke se mehko in počasi, v čutnih okroglinah giba za gibom sklenejo v objemu osmice, ovite okoli dveh teles, dueta, v skulpturo pričakovanja; je vznemirljivi trenutek, je življenjska prerokba, posvečena njej in njemu, ki ustvarjata življenje. Suita Lok ni le čisti plesni pas de deux ljubezni, je tudi plesni lok zgodovinskega pričevanja, je poetika življenjskega ritma, ko umetnika v svoj plesni krogotok sadita ljudske korake in spletata življenjsko impresijo mladosti, spoznanj ter odgovornosti zrelosti, je živa koreografska impresija barvitih plesnih poslikav. Kenta Yamamoto in Giorgia Vailati sta predstavnika nove baletne dobe, ko plesna in športna telesa posegajo po višavah atraktivnih sfer, tudi novih telesnih moči ter dognanj. Po svoji plesni estetiki sta izvrstna plesalca, manj pa blizu plesni ekspresiji Mlakarjevih, ko mojstra plesa tistih dni nista mogla posegati po današnjih izvedbenih klicajih, imela pa sta ekspresivne čutne globine in doživeta miselna obzorja; ko vsak gib zaživi v impresiji izraza in v plesu vzvalovijo čutna krila življenja. Kenta je lažje zavel resnost časa, ki se je kazala v moških ostrinah korakov in gibalnih izrisov ter pokončne drže plesalčeve vloge, Giorgia  pa predvsem zaplesala lahkotnost ter lepoto mladosti vseh dob in časov, je srečna in srčna v svojih mladostnih plesnih vrtincih. Srečanje s suito Lok še vedno odseva genialni ustvarjalni duh Pie in Pina Mlakarja, ki sta kot velika ustvarjalca gradila evropska plesna obzorja pred in po drugi svetovni vojni.

Balet Žica je nastal po scenariju in koreografiji Vlasta Dedovića, po zasnovi Smiljana Rozmana in na avtorsko glasbo Janeza Gregorca ter po scenografiji Jožeta Spacala; praizvedba baleta je bila 17. maja 1976. Plesalec in koreograf Vlasto Dedović je iz Črne gore prispel na srednjo baletno šolo v Ljubljani po že končani srednji glasbeni šoli v Cetinju, se zapisal ljubljanskemu baletnemu ansamblu in že pred končanim baletnim šolanjem postal tudi njegov solist. Na začetku 60. je odšel na Švedsko, kjer je plesal in koreografiral v Stora Teatern v Göteborgu, dve leti je bil član slavnega Cullbergballeten v Stockholmu. V Ljubljano se je vrnil na začetku 70., deloval pa kot solist, pedagog in asistent, vse bolj se tudi posvečal koreografiji, največkrat pa ustvarjal na glasbo domačih avtorjev. Balet Žica je koreografov tridesetminutni prvenec, kjer se zgodba gradi v treh skicah, izpostavi pa trenutke pred osovraženo žico, ki je obdajala Ljubljano v času okupacije druge svetovne vojne. Koreograf je pred žico postavil vsakdanje ljudi, ki so se upirali žični postavitvi, v skupini pa izstopata Dekle in Mladenič (zaplesala Magda Vrhovec in Mojmir Lasan). Sovražnika je predstavljal Poveljnik (Vojko Vidmar), ki skuša zatreti upor ljudi, ki ga zaneti Glasnik (Mijo Basailović). V gledališkem listu je zapisano, da je Žica težko pričakala premiero, ker ji takratne oblasti niso bile naklonjene, čeprav koncept zariše v težave prebivalcev (Ljubljane) pred okupatorsko žico, tudi brutalnost okupatorja. Dedović je dal dokaj nenavadno, kar herojsko ženski oziroma dekletu moč, da reši bojno situacijo, saj je še danes težko pomisliti na kaj takega, saj moški in junaki vse čase rešujejo svet. Obnovo  koreografske postavitve je prispevala Mateja Rebolj, asistent predstave je Stefan Capraroiu.

V novi scenski postavitvi Ateja Tutte dobi koreografija Žica nov, sodobnejši vzklik, ob poslikavi žične mreže na videoprojekciji se tudi kar aktivira spomin na nedavno postavljeno slovensko obmejno bodečo ogrado za zaščito pred begunskim valom. Plesne podrobnosti premikajoče se množice plesalcev so precizno in skladno razvejane po odru v duhu in ritmu glasbene skladbe, ob zamrznitvah skupine se zaznajo tudi telesne napetosti, telesa pa delujejo kot  žive skulpture, ki zračijo moč mase, moč življenja. Plesni slog predstave sledi melodičnim jazzovskim tonom skladatelja Gregorca, je tudi lahkotno zgrajen na plesni jazz obliki, najbolj se je gibalnemu jazz izrazu približal glasnik Hugo Mbeng, v tej plesni formi sta impresivno zadihala še Urša Vidmar in Filip Viljušić (nasprotje: ženska in moški). Zanimivo koreografsko strukturiran, že kar filmsko izoblikovan in izveden je boj dveh moških (nasprotje: dva moška) v izvedbi Yujina Muraishija in Yukija Sekija. V vlogi tujca je zablestel Petar Đorčevski v atrakcijah svojih plesnih moči, s katerimi je zavladal prostoru. Ni bil tisti hladni okupator, sovražnik, prej vladar, ki se postavlja nad druge, praktično nepremagljiv. Koreografski koncept se torej gradi na množici in posameznih trenutkih ob pogledu onstran žice ali pod okroglino drobnogleda, kar v scenski manipulaciji dobi še dodaten vizualni učinek. Posebno vlogo je koreograf namenil mladosti, dekletu in mladeniču, duetu, ki je del množice, vendar med seboj tudi življenjsko povezan v idili mladosti ter ljubezni, ki premore dovolj poguma ter moči, da se upre tujcu, na koncu mladost tudi zmaga oziroma ona prispeva k uničenju tujca; navdihnjeno in prepričljivo sta svoj duetni spev zavela Tjaša Kmetec in Lukas Zuschlag. Vlasto Dedović se že v svojem prvencu Žica predstavi kot koreograf scenske pripovedi in gibalnih skulpturnih form, kar se pozneje v njegovem opusu tudi izpovedno nadgrajuje, kot npr. v baletni skici Kajn in Abel (1986) in celovečerni predstavi Nori malar (2001).

Sklepni del baletnega večera Balet 100 se konča v objemu glasbene in plesne simfonije v čast in slavju življenja, večnemu vsakoletnemu vzkliku narave, ob pomladnem rojevanju, zorenju poletja, tudi jesenskem dozorevanju in v končni belini zimske lepote. Tega večera se je zgodilo slavje simfonične glasbe Ludwiga van Beethovna (1770–1827): Šesta simfonija v F-duru, op.68, Pastoralna, in koreografije Pastoralna simfonija koreografa svetovne slave Milka Šparembleka. Skladatelj Beethoven je nekoč dejal: "Nihče ne ljubi narave bolj kot jaz,"  svoj najlepši poklon naravi pa uglasbil v Pastoralni simfoniji (1808). V slednji se lepo sledi slikam narave, vaških plesov, skladatelj je celo na partituri duhovito izrisal podobe iz narave (gledališki list Baletni večer).

Koreograf in režiser Milko Šparemblek je rojen v občini Prevalje na Koroškem, šolal se je v Zagrebu, študiral na filozofski fakulteti, hkrati pa se pri poznanih hrvaških pedagogih učil klasičnega baleta in se tej umetnosti tudi zapisal najprej kot plesalec in solist ter prvak Baleta HNK Zagreb, potem se je odpravil leta 1953 v Pariz na izpopolnjevanje klasičnega baleta. Kmalu je postal član znanih mednarodnih ansamblov,  kjer se je izpopolnjeval in plesal tako klasični kot sodobni repertoar (Maurice Béjart, Martha Graham, José  Limon …), deloval tudi kot baletni mojster, bil direktor Metropolitanske opere, tudi Gulbenkian baleta in baleta v Lyonu, med letoma 1992 in1994 pa vodil baletni ansambel HNK Zagreb. Koreografiji se je posvečal vse od leta 1955, na oder je postavil več kot 150 baletnih, opernih in dramskih predstav, TV-oddaj ter  umetniških filmov. Pastoralno simfonijo je Milko Šparemblek prvič za SNG Opero in balet Ljubljana postavil leta 1986, od leta 1977 je na velikih ljubljanskih odrih postavil več baletnih del vse do leta 1988, za Opero in balet SNG Maribor pa še Baletni koncert In memoriam Maji Srbljenović Turcu (1995). V Pastoralni simfoniji je Šparemblek zvest svojim ustvarjalnim plesnim principom, ki od plesalca zahtevajo stabilnost baletne klasike, hkrati tudi gnetljivo plastiko plesnih teles novega časa in izraznosti, ko zna vsak plesalec doprinesti tudi svojo osebno izrazno noto. Ljubljanski balet je povsem navdušil s svojo letečo pastirsko izvedbo, ko so koraki kar leteli po glasbenih tonih, z njimi pa vihrali beli kostumi v novi mojstrski obnovi koreografske izvirne postavitve Milka Šparembleka in ob asistenci Spomenke Šparemblek; solistične vloge so zaplesali: Nina Noč, Owen Lane, Eli Purkunen, Filippo Jorio, Marin Ino, Richel Wieles (v prvi postavitvi pa: Mateja Pučko, Mateja Rebolj, Spomenka Kunić, Vojko Vidmar, Mojmir Lasan, Mio Basailović). Prav je, da se pohvali poleg izvrstnih solistov tudi celotni baletni ansambel, ki usklajeno vihra po odru na krilih glasbe in plesa v Šparemblekovi zahtevni plesni liriki, poetiki, ki slavi življenje in gibanje, ki se odpira gibalnemu umetniškemu navdihu, ki je odpiral in odpira nova scenska ter plesna obzorja časa; saj je njegova plesna simfonija brezčasna, večna. Prav tako se mojstrsko veje plesna dinamika Pastoralne simfonije po prostoru in se vznemirljivo iskrijo zanimive poslikave posameznih skupin, še posebej pa solistični spevi, ki opojno zarišejo v kompozicijsko celoto. Obnova Pastoralne simfonije Milka Šparembleka v času 100-letnice slovenskega baleta se lahko šteje tudi kot slovenski baletni doprinos k slavju koreografovih 90 življenjskih let, ki jih bo praznoval letošnjega 1. decembra. In je Pastoralna simfonija znova segla v srca gledalcev tako kot takrat pred tridesetimi leti, ko je navdihnila in vznemirila ljubljansko plesno sceno. S Pastoralno simfonijo bo RTV Slovenija počastila tudi letošnji svetovni dan plesa, 29. april, predvajala pa ga za lahko noč ob 23.10.

View Gallery 8 Photos