Dr. Henrik Neubauer, pozdravljeni, in kličem dobrodošlico vaši novi knjigi. Tako pavšalno bi napisala, da ste napisali več kot 30 knjig, vi pa natančno veste, katera po vrsti je knjiga Baleti slovenskih skladateljev. Zakaj ste se jo odločili napisati?
Če prištejem še dve knjigi z medicinskega področja in dve zbirki svojih pesmi – jutranjic, je to moja sedemintrideseta. Leta 2009 sem pri založbi Glasbene matice Ljubljana izdal knjigo Opereta v Sloveniji, lani v samozaložbi Slovenske opere in sem zdaj s knjigo Baleti slovenskih skladateljev končal neke vrste trilogijo glasbeno-gledaliških del slovenskih skladateljev. Mislim, da je bila glede na moje aktivno ukvarjanje z vsemi temi tremi gledališkimi zvrstmi to neke vrste moja dolžnost. Režiral sem več kot trideset oper in operet ter koreografiral več kot osemdeset različnih baletov, med temi je bila tudi vrsta slovenskih. Z izdajo teh treh knjig bo delo velike večine slovenskih skladateljev ostalo ohranjeno zanamcem. Sicer pa so med preostalimi mojimi knjigami take s petsto stranmi in drobnejše, ki jih imenujem knjižice. Med njimi so tiste z baletnega, opernega in dramskega področja in tudi vrsta učbenikov, ki sem jih pisal predvsem za potrebe svojega pedagoškega dela.
Tudi pri pripravah na režijo ali koreografijo nekega dela je potrebno najprej veliko ‘sedečega’ dela, da lahko pridem pred pevce in baletne plesalce povsem pripravljen. Prav to začetno, velikokrat tudi raziskovalno delo je pogoj za uspeh predstave. Pri dramskih predstavah imajo režiserji velikokrat pomoč dramaturgov, jaz sem moral biti vedno sam svoj dramaturg. V nadaljevanju pri delu z nastopajočimi vse od prvih vaj do generalke pa je ‘stoječe’ delo na prvem mestu, saj je treba vse gibanje, mimiko itd. do potankosti pokazati.
Lahko Vam povem, da sem študij obojega dokončal v istem koledarskem letu in v istem mesecu – junija 1953. Takrat sem dobil diplomo srednje baletne šole in bil promoviran v zdravnika splošne medicine. Na obeh področjih je bilo še precej dodatnega dela. Na medicini sem najprej opravljal obvezni zdravniški staž – zaradi hkratnega dela v gledališču brez plačila – in to obdobje končal s strokovnim izpitom junija 1957. Strokovni izpit mi je omogočil opravljanje zdravniškega poklica v polni meri. Zaradi takratnih nesoglasij v ljubljanski Operi mi je to prišlo prav, da sem lahko jeseni odšel na delo v splošne ambulante in nato po pisanju obširne asistentske naloge prevzel mesto asistenta na higieni in socialni medicini na medicinski fakulteti v Ljubljani. Zdravniški poklic me je seveda spremljal vse življenje. Na baletnem področju sem se izpopolnjeval v šolskem letu 1959/60 v takratni Sovjetski zvezi in 1964/65 v Združenih državah Amerike. Na ta način sem dobil dober vpogled v dogajanja na plesnem in baletnem področju. Hkrati sem navezal znanstva, ki so mi potem pomagala pri angažmaju svetovno znanih režiserjev in koreografov v Ljubljani ter Mariboru. Obakrat sem izkoristil prosti čas tudi za seznanjanje z zavodi s svojega medicinskega področja.
Najbrž ne boste verjeli, a prav posebej za to ne skrbim. Nekateri moji nekdanji kolegi imajo doma baletni drog, sobno kolo in druge priprave, da vadijo vsak dan ali delajo kakšne druge vaje, mene ohranjata moje delo in optimizem, ki se mi tudi ob neprijetnih trenutkih kaj kmalu vrne. Res pa rad kolesarim, in če vreme dopušča, uporabljam kolo tudi za vsakodnevna srečanja in vsakodnevne druge posle. Uživam tudi v daljših vožnjah v okolico Ljubljane ali Bohinja, kadar sem tam.
Poklic baletnega plesalca je prav gotovo nekaj posebnega, saj združuje izjemno zahtevno telesno usposobljenost z umetniškim izpovedovanjem brez besed, ste razmišljali v Položaju baletne umetnosti v svetu in pri nas. Je dandanašnji še tako? Kaj je danes plus in kaj minus; ali najdete mnogo vzporednic med nekoč in danes ali prav nobene?
O položaju baletne umetnosti v svetu in pri nas sem že leta 2002 napisal posebno knjižico s prav takim naslovom (Razmišljanja o položaju baletne umetnosti v svetu in pri nas), ki je še vedno na voljo. Čudim se pa, ko prebiram intervjuje sedanjih baletnih plesalcev, da skoraj vsi pri tem omenjajo bolečine, ki jih ves čas spremljajo, in poškodbe, ki naj bi se zelo pogosto pojavljale. V svojem času se ne spominjam, da bi se pri baletnih vajah in predstavah kdo poškodoval. Zato so se vse predstave odvijale brez odpovedi in brez sprememb. Le jeseni 1966 bi moral Mejač (Janez, op. u.), potem ko je premierski Franci Ambrožič odšel v Francijo, prevzeti naslovno vlogo v Ukmarjevem Godcu. Ker se je huje poškodoval v avtomobilski nesreči, sem potem vse predstave odplesal jaz. A to ni bila baletna poškodba. Takrat so nam bile že vaje za predstave v veselje, predstave pa sploh višek našega zadovoljstva. Niti enkrat nisem slišal nikogar, da bi tarnal ali da bi plesal z bolečino, nasprotno, uživali smo vsak trenutek, ko smo plesali v soju odrskih luči.
Tukaj ste pa res zgrešili. Sam sem se prav iz razlogov, ki jih navajate, zelo trudil, da je bila leta 2007 ustanovljena Višja šola za učitelje baleta. Deset let dela in prepričevanja uradnikov na ministrstvu je bilo potrebnih za to. Tam, na tej šoli, smo jaz in moji kolegi nesebično prenašali vse svoje znanje na mlade generacije. Pa tudi zunaj te šole sem bil vedno pripravljen pomagati vsakomur, ki je želel mojo pomoč, nekatere sem pripravljal tudi za diplomske izpite. Nenazadnje sem prav v pomoč mlajšim pedagogom, koreografom in plesalcem napisal knjige, kot so Klasični balet I in II, Baletni besednjak, Gib skozi stoletja, Ples (starinski plesi) skozi stoletja, Svet odrske igre, Umetnost koreografije, Spretnost odrskega mečevanja …
Stoletnica je prav gotovo pomemben mejnik, ko se oziramo nazaj v preteklost in hkrati usmerjamo pogled naprej v prihodnost. Res mineva tokrat brez mene, a ne po moji krivdi. Edino operno-baletna dramaturginja gospa Tatjana Ažman me je prosila za zgodovinski članek v gledališkem listu premiere Balet 100. Že na premieri sem zanj dobil zelo ugodne odzive. Sicer pa nisem bil povabljen za nič drugega in je moj odgovor na Vaše vprašanje, kaj pripravljam na to temo, žal negativen. Mislim pa, da sem na lastno pest z izdajo knjige Baleti slovenskih skladateljev v samozaložbi prispeval obetajoč prispevek k 100-letnici. Naj omenim, da sem leta 1970 (z dveletno zamudo sicer), ko sem organiziral prvo obletnico – petdeset let slovenskega baleta – ravnal drugače. Vse takratne koreografe iz Ljubljane in Maribora sem povabil k aktivnemu sodelovanju na slavnostnem večeru. Majna Sevnik, Iko Otrin, Metod Jeras ter Pia in Pino Mlakar so se predstavili s koreografijami po svojem izboru.
Bili ste med predlaganimi umetniki za Prešernovo nagrado, komisija se je odločila za baletnega plesalca Janeza Mejača. Prejeli pa ste nagrado Mednarodnega gledališkega inštituta pri Unescu. Kaj vam ta nagrada pomeni in kaj sploh pomenijo nagrade za vas ustvarjalce?
Ja, komisija za uprizoritvene umetnosti pod predsedovanjem in vodstvom Vojka Vidmarja je izbrala mojega nekdanjega plesalca Mejača. Mednarodni gledališki institut pri Unescu pa mi je poleti 2017 na kongresu v Sevilli podelil naziv častnega člana skupaj s še desetimi osebnostmi iz Grčije, ZDA, Švedske, Filipinov, Švice, Belgije, Madžarske, Japonske, Brazilije in Nepala. S tem sem bil izjemno počaščen. Stari Latinci so rekli: ‘Nemo propheta in patria’ (Nihče ni prerok v domovini; lahko bi tudi rekli: Nihče ni priznan v domovini tako kot zunaj nje). Bolj kot to, da nimam Prešernove nagrade (pa tudi Župančičeve in kakšne druge ne), me žalosti, da je ni dobila Lidija Sotlar, prav gotovo ena najboljših slovenskih interpretk velikih baletnih vlog, ki so/smo jo nekajkrat – žal neuspešno predlagali. Sicer pa naj bi bile nagrade vsakomur priznanje za minulo delo in ocena, kaj in koliko je dobitnik prispeval v dobrobit – v našem primeru – slovenske baletne umetnosti. Vprašanje pa je, kdo pa naj bi to res nepristransko ocenil.
Slučajno sem leta 1980, ko sem letel v Varno v Bolgarijo na sestanek Mednarodnega plesnega komiteja, katerega sekretar sem bil, slišal za praznovanje mednarodnega dneva meteorologije. Takrat sem pomislil, zakaj ne bi imeli še mednarodnega dneva plesa. V Varni so se z mojim predlogom takoj vsi s predsednikom Jurijem Grigorovičem na čelu strinjali in izbrali smo 29. april, rojstni dan velikega baletnega reformatorja Jeana-Georgesa Noverra, za ta naš dan. Potem je sledilo še prepričevanje Izvršnega sveta Mednarodnega gledališkega instituta, dokler nismo leta 1982 prvič proslavili ta dan. Proslavljanje se je širilo naprej in danes ga praznuje že res skoraj ves svet na vseh petih celinah, in to s plesom, kar je najpomembneje. Ob 30-letnici, leta 2010, sem bil povabljen v palačo Unesca, da ob takratni proslavi povem nekaj besed o nastanku tega dneva. Tudi to mi je bilo v veliko čast.
Navada je, da ob tem dnevu napiše poslanico oseba iz sveta plesa ali baleta. No, letošnja poslanica je pa sploh nekaj posebnega, saj ni samo ena, ampak jih je pet. Ko ste jih prevajali, ste občutili kakšna sporočila?
Dobil sem občutek, da se vsi pisci (iz Afrike, arabskih dežel, azijsko-pacifiške regije, Evrope in obeh Amerik) tako kot tudi mi in ves svet soočajo z današnjimi grozljivimi razmerami, ki se lahko vsak trenutek sprevržejo v vojno. Bolj ali manj so v svoja besedila vpletali tudi begunce, ki postajajo in pravzaprav so že postali pomemben del našega vsakdana.
In kakšna bi bila vaša poslanica za konec najinega intervjuja?
Ples nas povezuje, kjerkoli smo, najsi se z njim ukvarjamo aktivno ali zgolj kot gledalci. Povezuje tudi nastopajoče s čedalje širšim občinstvom. Z mednarodnim dnevom plesa smo pomagali osvestiti skoraj ves svet, da je to ena najlepših umetnosti. In tako naj tudi ostane!
Želim vam vse dobro in hvala za zapisane besede.
