Draga Alenka, dobrodošla na našem portalu. Ti seže spomin v prejšnje stoletje, če se ‘pohecam’, se spomniš, kdo je tebi zaželel plesno dobrodošlico in kdaj? Se spomniš, kateri je bil usodni trenutek, če je sploh bil, da si se odločila za ples?
Seveda se spomnim, čeprav je bilo v prejšnjem stoletju. V tistem času se s plesom še niso ukvarjali otroci. Ideja je padla v prvem letniku gimnazije, da se vpišemo v plesni tečaj. Mojster Simončič je bil v tistem času legenda, vpisali smo se najprej v začetni tečaj, nato v nadaljevalni. Niti en sobotni ples ni minil brez nas in tam sem spoznala ljudi, ki so ples trenirali. In tako se je vse skupaj začelo.
Sem plesna učiteljica, trenerka športnega plesa, mednarodna sodnica ter profesorica angleškega in nemškega jezika. Z možem Brankom sva trenirala ples v Mariboru pod vodstvom trenerja, gospoda Franja Kozarja. Priznam, na začetku sem se ga kar malo bala, saj je veljal za strogega, odločnega trenerja, kar se je na treningih tudi izkazalo. V Mariboru sva bila takrat edini plesni par, v dvorani vedno sama oziroma s trenerjem. Časi takšni, da denarja ni bilo, starši mi finančno niso mogli pomagati, prepričevali so me, da se od tega kruha ne bo dalo živeti in da se naj raje posvetim študiju. Zaradi tega sem še v času študija začela poučevati na srednji zdravstveni šoli, Branko pa je delal kot projektant v Metalni. Pa sva si zaslužila za ples. A stvari so se hitro obrnile, kot se pač obrnejo v življenju, kmalu mi je umrl oče, dobila sva sina Tadeja, ustanovila sva sekcijo za ples na II. gimnaziji, začela trenirati pare in začela s tečaji za otroke. Še danes se živo spomnim sobote, bila naj bi prva vaja, kako so starši z otroki čakali v vrsti na stopnicah od pritličja do drugega nadstropja v avli II. gimnazije na vpis in me niso pustili mimo, češ da se naj postavim na konec vrste. Po rojstvu hčerke Tare sva se odločila, da bova končala svojo plesno kariero, posvetila sva se treniranju plesnih parov, izobraževanju na plesnem področju in se kmalu uveljavila tudi na sodniškem področju. In ples je tako postal moj kruh, s čimer sem izrazila tudi svojo mladostniško trmo. Ta ‘vmesni’ čas je hitro minil, otroka sta odrasla, parov je manj, še vedno pa ostajava zvesta plesu.
In kaj od naštetega si najraje počela oz. še počneš?
Najraje sem in še danes najraje poučujem. Vmes sem se nekajkrat vrnila v ‘resno’ službo, kot bi rekla moja mama, a kljub temu je ples zmagal.
Naporno je bilo na začetku: služba, dva otroka, poučevanje otrok, midva sva morala trenirati, ob vikendih sojenje na turnirjih, začeli smo tudi z organizacijo plesnih turnirjev, tako da ja. Ampak ko si mlad, zmoreš vse in še več, pa tudi upaš si dosti več. Najin hobi je postal najina služba, zato nekako nikoli nisva ločevala službe od zasebnega, niti danes ne. Zdaj je včasih naporno zaradi česa drugega, sva pa večkrat med vikendi vsak na svojem koncu in sva skupaj bolj med tednom.
Otrok nisva imela nikoli v dvorani, večinoma je bila z njima moja mama pri nas doma, včasih jih je pazila tudi Brankova mama. Tadej je ples prej sovražil, ker sva bila verjetno preveč okupirana z njim, Tara pa je najprej želela postati baletka. V prvem razredu osnovne šole pa nama je rekla, da si želi partnerja, in tako je prišla k ‘našemu’ plesu.
Z nekdanjim plesalcem sta nehala plesati, zato smo iskali novega. Davidove stare starše sva poznala s tekmovanj, ker je dedek tudi sodnik. Že ko sta bila David in Tara mlajša, sta se poznala; Tara je plesala na tekmi v Brnu, David v Mariboru. Ker je bil David tudi brez plesalke, je beseda nanesla, da naj poskusita skupaj. Že po prvem treningu sta vedela, da je to tisto, kar si želita, in danes teče že sedmo leto, odkar plešeta skupaj. Polovico časa trenirata v Brnu, polovico sta v Mariboru, odvisno od načrta tekem.
Ko smo prvič organizirali Pokal Slovenije v mariborski dvorani Tabor, ki sprejme 4000 gledalcev, je bilo vstopnic premalo, zato smo dodatno prodajali še stojišča. Poleg državnega prvenstva je bilo to tekmovanje najvišjega ranga in nadgradnja le-tega je bilo prav gotovo organizirati mednarodno tekmovanje. Letos bo Maribor Open že devetnajstič.
V začetku septembra smo spremenili samo ime kluba, zdaj se imenujemo Plesni klub Salsero Maribor. Dejana Kolenca, direktorja Plesne šole Salsero, poznava že od svoje plesno-pedagoške poti, saj je obiskoval naš prvi plesni tečaj, pozneje je bil na avdiciji tudi izbran, da lahko začne trenirati ples. Ja, toliko kandidatov za trening smo imeli. Dejan in njegov sodelavec Luka Romih nama že vrsto let pomagata pri organizaciji tekmovanja, sodelujemo tudi na drugih področjih, zato je bila sprememba imena logična poteza.
Plesni pari že tekmujejo pod novim imenom.
Do 26. 11., je prijavljenih blizu 400 parov iz 33 držav, med njimi so pari iz Japonske, Kitajske, Izraela, Irske, Kazahstana, Avstralije, Kanade, Finske, Grčije, seveda jih je največ iz bližjih držav. V Mariboru se bodo od 1.do 3. decembra 2017 znova zbrali najboljši plesni pari na 19. mednarodnem plesnem tekmovanju Maribor Open 2017. Za naslove zmagovalcev se bodo na plesnem parketu zavrteli plesni pari v ritmih angleškega valčka, tanga … – torej v standardnih plesih, in v ritmih sambe, čačačaja … – v latinskoameriških plesih. Plesalo se bo tri dni, v različnih kakovostnih razredih bomo videli plesne pare od tistih najmlajših pa do najstarejših, ki jih bodo ocenjevali mednarodno priznani sodniki iz 16 držav. Prireditev bo v športni dvorani Tehniškega šolskega centra v Mariboru (Tezno), Zolajeva 12. Na tekmovanju Maribor Open 2017 bo v soboto, 2. 12. 2017, na sporedu tekmovanje World Open za članske plesne pare v standardnih plesih, v nedeljo, 3. 12. 2017, pa tekmovanje World Open za članske plesne pare v latinskoameriških plesih. Gala prireditvi bosta: v soboto ob 20.00 uri in v nedeljo ob 18.00 uri. Vstopnice bodo na voljo na dan prireditve na blagajni pri vhodu v dvorano. Vljudno vabljeni!
Slovenskih parov je prijavljenih 34, med starejšimi mladinci sta naša aduta Ivan Jarnec in Ana Ekart, ki bosta nastopila tudi med člani. Kolesnikov (Vladislav, op. u.) in Dolenčeva (Naja, op. u.) sta žal v tujini, v Moskvi bo hkrati svetovni pokal v desetih plesih, World Open latin bosta plesala člana Vitalii Zakharov in Zala Fuchs, za preostale članske pare nimam podatkov in niti ne prijav. Slabo kaže Slovencem, vedno manj nas je. Seveda bodo nastopili tudi vsi naši plesni pari, Ivana in Ano sem že omenila, Brin Hlade in Laura Walter med mladinci, Matic Vučina in Tosia Robar Žerak med starejšimi mladinci, Brin Ravter in Pia Peharda med mladinci, Vid Šteinfelser z novo plesalko Marto Marki med mlajšimi mladinci, Nik Visnovič in Sofiya Tyutyunnyk med pionirji ter Vitam in Barbara Kodelja med seniorji III, ki se vračata na parket iz profesionalcev.
Kaj pomeni plesalcu domača tekma?
Ponos, veselje, odgovornost pred domačim občinstvom, zaradi tega domači pari tisti dan plešejo nadpovprečno dobro in užitek jih je gledati, ko vidiš, česa so sposobni.
Skoraj vsak vikend preživiš nekje ob plesišču v tujini – pa naj gre za sojenje ali spremljanje plesnih parov. Kako se ples in sojenje spreminjata skozi čas, saj je v zadnjem času precej prizadevanj – ne samo v besedah, ampak tudi v praksi –, da se približate čim bolj poštenemu sojenju?
Tako kot vse preostale stvari in ljudje se tudi ples spreminja. Vsak športnik si želi najboljših rezultatov, nekateri podredijo temu vse, pa nimajo zagotovila, če jim bo uspelo ali ne. Tudi trening se spreminja, trenerji imajo več znanja, izkušenj … zato si oboji želijo, da bi bilo sojenje čim pravičneje, bolj objektivno in kakovostno ter da bi imeli sodniki vse to v sebi. Vsi z leti pridobivamo, osebnostno rastemo, življenje je pot po glavni cesti, včasih iščemo bližnjice, skrenemo s poti, ampak še vedno mislim, da je kakovost tista, ki bo na koncu zmagala, kot tudi to, da jo bo prepoznala večina sodnikov.
Prav gotovo upam, da bo Vladislavu in Naji uspelo priti na vrh tudi v članski konkurenci, če bosta le dovolj vztrajna. Saj so prav gotovo tudi drugi pari, ki si to želijo in dobro trenirajo, za vsakega si želim, da bi mu uspelo. Drugače pa mislim, da bi spet morali imeti ogromno bazo mladih plesalcev, iz katere bi se lahko razvili novi vrhunski plesalci.
Različni občutki so v meni, po eni strani me žalosti, da se pri nas tako malo otrok in mladine ukvarja s tem športom, po drugi strani pa imam neposredno primerjavo s Češko, kjer je ogromno otrok mladine, pa me jezi, zakaj nam to ne uspeva več. Očitno delamo nekaj narobe, napačen pristop, ni pozitivne reklame, da je to primeren šport za mladostnike. Ne razumem tudi, zakaj se odrasli ne odločajo za naš tekmovalni šport, ko pa je v tujini tako popularen. Veliko o tem razmišljam, poizkušam to in ono, a uspeha prav nobenega.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, ki je temu nasprotje – se pravi ne tako osrečujoče?
Rada delam z ljudmi, pa naj so to otroci ali odrasli plesni pari, tudi seniorji, rada poučujem; razlika med poučevanjem na šoli ali poučevanjem plesa je v tem, da se v šoli mora učiti angleško ves razred ne glede na to, ali ima interes ali ne; k plesu pa le večina pride, ker imajo interes in je zato njihov pristop drugačen.
Kot sem že rekla, poučevala bi angleščino in nemščino; občasno tudi inštruiram tuj jezik. ‘Štrikala’ sem med študijem, ker ni bilo možno kupiti oziroma nisem imela denarja, tudi kvačkala, kuham zdravo in včasih tudi po receptih tvoje hčere Tereze (Poljanič, op. u.); organiziram Maribor Open … (smeh)
Je v Mariboru kakšen kraj, prostor, kamor rada zahajaš in urediš svoje misli?
Nedvomno so najlepši dopoldnevi tisti, ko jih lahko preživim na kolesu in kavi s kolegico na Konjeniškem klubu v Kamnici.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Na tem svetu smo z nekim namenom, dobili smo določene talente in izkoristimo jih.
Plesati pa je?
Čudovito.
Hvala za pogovor in želim odličen mariborski plesni vikend!
