Živa! Deset let festivala plesne ustvarjalnosti mladih

‘Naj se zgodi ples na Živi 2017!’ je z velikimi črkami zapisano v programski knjižici tridnevnega festivala plesne ustvarjalnosti mladih Živa, ki je potekal od 8. do 10. novembra v prostorih Centra kulture Španski borci. Ples se je s polno paro tudi zavrtel v Veliki dvorani Španskih borcev, in to vsak dan od 17. do 21. ure, v izvirnih izvedbah skoraj 50 koreografskih miniatur – od krajših pa vse do celovečernih.

V okviru spremljevalnega programa je prvi dan od 15. do 17. ure potekal Mini simpozij o plesnih pedagoginjah, koreografinjah ter kritičarkah Živi Kraigher in Mariji Vogelnik, o njunem delu na področju slovenskega plesnega ekspresionizma, izraznega plesa, ter o dveh novih knjigah s področja plesnih umetnosti: Marija Vogelnik: Hodim, plešem, sem; Živa Kraigher: Ko se zgodi ples, o publikacijah v založbi JSKD RS. Rok Vevar je tokrat vodil pogovor z ‘Živino’ plesalko Sašo Staparski Dobravec in Marijino hčerko Eko Vogelnik ter vnukinjo Brino. 

Na sporedu prvega dne je steklo odprtje razstave vizualne umetnice in koreografinje Ajde Tomazin: Živa Plakat, v dopoldanskem času pa potekal Plesni izziv. Razstava plakatov je zaznamovala desetletno obdobje 2007–2017, ko se je tudi začelo plesno popotovanje festivala Živa v sodelovanju z Nino Meško, umetniško vodjo festivala in strokovno svetovalko za ples Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, organizatorja vsakoletnega festivalskega plesnega dogajanja v sodelovanju z Območno izpostavo JSKD Ljubljana. Selekcija za program Festival Živa 2017 je bila letos zaupana pedagogu in koreografu Igorju Sviderskemu, ki je izbiral na podlagi ogledov Regijskih plesnih revij, tudi posamičnih ogledov široke slovenske plesne palete, ki se skozi celo leto dogaja na odrih, tudi izven naših meja, predvsem pa pospešeno utripa v ritmu umetnosti, da kar zastaja dih.

Simptomatični vzlet plesne ustvarjalnosti mladih je postal tako očiten, da so se na Živi 2017 tega sindroma lotili tudi v luči znanosti, se poglabljali zdravstveno problematiko ter se spraševali, če ne gre že za plesni virus časa, ki se v teh zadnjih dveh letih neustavljivo širi, vsak  vzorčni izhod pa zaupali ostrini znanstvene besede, gibalnim dvomom in izzivom belih halj, vodilnemu laboratorijskemu tandemu, Ani Lekše in Danielu Petkoviću. Bila sta izvrstna moderatorja programa, edinstvena performerja v snovanju svojih inovativnih ter duhovito zasnovanih diskurzov, umetniških uvertur ter prologov k vsakemu programskemu izvidu posebej. Upamo le, da bosta ta svoj umetniški potencial znala zaokrožiti tudi v uprizoritveno celoto, da se ne bi smejali le na trenutke, ampak kontinuirano in od srca. Saj je smeh že pol zdravja, mar ne? Performer Daniel se je našel še na programu festivala, ko se je po konceptu in v poetiki Urbana Beline lotil umetniške raziskave ter izpostavil  medicinski (lepotni) sindrom: Lažna dojka, ki bo znova na ogled 2. decembra ob 21. uri v spodnji dvorani Španskih borcev.

Nina Meško je v laboratorijski belini svoje delovne halje odprla ta tridnevni plesni simpozij o plesni Kliniki Živa, o razsežnostih gibalnega virusa, ki je zajel slovensko populacijo. Festival se je začel v popoldanskem času prvega dne ob gibalni diagnostiki Simptom, zvečer pa končal s plesno predstavo Naši stebri skupine Moment, ki se je iz športnih gibalnih sfer kar obetavno prelevila in izpostavila na sceni plesne ustvarjalnosti, ko so se skupaj z avtorjema Monjo Lorenčič in Domnom Žugljem ter ob dramaturginjah Nini Malin in Maji Arzenšek ter v izvedbi skupine trinajstih plesalcev, prepolnih udarne plesne energije, spraševali, kdo je tisti posameznikov podporni steber, ki mu daje prepotrebno podporo v življenju: šola, učitelji, starši, dom ali prijatelji …

Plesni simptomi so kar buhteli prvi popoldan. Prvi so bili na vrsti gojenci Varstveno delovnega centra Zagorje ob Savi s koreografijo Kim Kern Kukovič: Spoštovanje je kot zrak, ko se je številčna skupina usklajeno ter spoštljivo širila in gibala po odru.

Iz Nove Gorice je prispela plesna skupina M&N dance company, deset izvrstnih plesalk pa zaplesalo v koreografiji Nastje Bremec Rynie in Michala Rynie: Falling, ko se plesni izvedbi lahko le pokloniš; v njuni koreografiji Awake je zablestela še Lia Zuljan.

Po daljšem času se znova srečamo s simptomi plesa KUD Igen iz Celja, s koreografijo njihove pedagoginje ter koreografinje Mojce Majcen, ko devet plesalcev svečano obljubi: Obljubim, da bom priden/-a, predstava, s katero so se lanskega aprila na tekmovanju v Pragi uvrstili na drugo mesto ter prejeli 500 evrov za svojo zasluženo plesno pridnost, in to s pručko, ki jo zna vsak posebej odlično ter domiselno uporabiti za svoje odskočne in dinamične obljube.

Iz Celja so prileteli še Harlekini iz društva za umetnost plesa, in s koreografijo Sandre Jazbec Verse Storming prav luštno orisali svoje knjižne štorije; med Harlekini je še posebej izstopala Nindža Krindž, Špela Jezovšek, mladostno duhovita in nič manj nagajiva, svoj solo pa enkratno zloščila pod budnim očesom mentorice Ane Vovk Pezdir, da se je kar iskrilo po odru, skupina Akt pa se povezala s stoli in izkazala v koreografiji Mojce Usar: Skupna točka.

Nova plesna svežina je s Plesnim studiom Impress vetrila po dvorani v duhovito zasnovanem, tudi gibalno zanimivo pregnetenem duetu Hram pr´morju avtoric impresivne izvedbe Romane Fičur in Eve Tancer. Iz Velenja je prišel Plesni studio N Velenje, njihova srednješolska skupina pa se je dobro umestila v daljši koreografiji Nine Mavec Krenker: Osamljenost sredi množice.

Mariborski KD Center plesa je uprizoril koreografijo Moj boj Maje Arzenšek v izvedbi štirih plesalk, ki se filozofsko poglabljajo v dimenzije lastne bojevitosti; v koreografiji Jureta Mastena: Del Celote pa se je njih devet vzorno celovito razgibalo. Plesna simptomatičnost je očitno zajela še dijake Umetniške gimnazije Nova Gorica, gledaliških usmeritev, ki so se v koreografiji Igorja Sviderskega: Misel v glavi, gib v telesu vidno začeli ukvarjati z gibalnim sindromom, ga znali tudi oplemenititi s svojo igralsko izraznostjo. 

Drugi dan, v četrtek, so po programu tekli generacijski Pretoki naših šolskih plesnih centrov: iz Glasbene šole Krško – Radeče padali njihovi vesoljci – Vesolja konec (koreografinja Špela Medved); v kostumih modrine valovali ter krožili z učenci KGBL, oddelka za sodobni ples v koreografiji Jane Kovač Valdés, skupaj s Sabino Schwenner še prispevali h gibalnemu zlitju njihove starejše razredne stopnje; pod mentorskim vodstvom Tanje Pavlič pa je dovršeno zaplesala avtorski solo Brina Lekše: Zaspi, jaz želim živeti. 

Dijaki SVŠGL, Umetniške gimnazije, smer sodobni ples, so v koreografiji Nataše Tovirac: Orli izkazali zanimanje za polete, medtem ko so  njihovi sošolci tretjega letnika, ob mentorjih in pedagogih – Sinji Ožbolt, Maji Delak, Viti Osojnik, Dušanu Teropšiču – že vzleteli po poteh soustvarjanja, ostrili svoje gibalne puščice privlačnosti in odbojnosti, med njimi pa suvereno poletel po skokovitih baletnih višavah Maj Luka Špenko.

Z avtorskim solom KTM – Klasika-Tok-Mirnost je pogumno stopila na pot ustvarjanja Lea Bajc, prav tako njihov dijak Blaž Curk, previdno, korak za korakom po stezi ustvarjalnosti v avtorskem solu Untitled Lost In The Club (mentorica obeh Maja Delak). Njihovi letošnji maturantki Maša Radi in Klara Drnovšek Solina sta oder znova posipali z zlatim bliščem svojega dueta: Živim, dokler bleščim.

V tretjem izhodu miniatur se je močno pospešil srčni utrip, kajti dogajal se je mogočni ples. Festival Živa je tega popoldneva doživel celo slovensko premiero mednarodnega projekta Solo For Real koreografa Fabia Libertija in v dorečeni izvedbi Jerneja Bizjaka ter produkciji Zavoda 0.1. To je solo o človekovem vsakdanu, o plesalcu, ki v vsakem gibu doživlja svojega malega človečka, ki se želi izkopati iz lastne usode, iz svoje avre, je kompaktna dramska zasnova, tudi genialno zaokrožena gibalna izpoved, jasno oprijemljiva ter doživeta plesna poslikava našega prebivalca časa, tokrat ‘mačo’ populacije.

Tudi druga komorna uprizoritev v produkciji Zavoda 0.1. se izkaže za nenavadno koreografsko inovacijo z naslovom Don´t, Kiss, iz katere se vzročno luščijo povsem nove gibalne rešitve, kar na odru iskri duet Jernej Bizjak in Fabio Liberti, ko se usodno zlepita v poljubu ustnic, tudi v njem vztrajata skoraj do konca; iz navade, nemoči, ker je tako zapisano v zvezdah, se pač zgodi.
Plesno popoldne tega dne z oznako Utrip je še posebej pospešila Akademija za ples, smer sodobni ples, s svojo letošnjo plesno produkcijo Plesati sanje, sanjati ples, o kateri smo že poročali na našem portalu, bili so tudi uvrščeni v letošnji program Borštnikovega srečanja ter znova navdušili. 

Študenti Univerze v Ljubljani AGRFT in AG pod mentorskim vodstvom izr. prof. Uršule Teržan in v koreografiji, režiji ter oblikovanju luči kolegov Mance Kok ter Luke Marcena so ob soustvarjanju ter izvedbi dveh umetniških akademij, gledališke in glasbene, postavili svojo gibalno fantazijo Tempestas, različico prostorskih struktur, preprosto zasnovano, ko se začuti lastno telo in se iz gibalnih oblik izoblikuje plesna vsebina.

Po stopničkah visoke profesionalne izvedbe stopata tudi Manca Vukelič (akademija za ples) in Lia Ujčič (LAI), slednja z zmagovalnim avtorskim solom Opus 1: Ko ob mojih nogah drema tiger. Manca Vukelič se v avtorskem solu In a Heartbeat predstavi kot vrhunska plesalka ter akrobatka, ki se zaveda sebe in lastne plesne vsebnosti. 

Zvečer sta stekli še dve predstavi: Zaklenjeno v koreografiji in izvedbi Veronike Valdés ter Molitev žametnih src Filipa Štepca. Vsako novo srečanje z Veronikinim osebnim izlivom Zaklenjeno kaže na njeno moč poglabljanja v problematiko, ki jo obkroža, tokrat  pa se le zazna žarek optimizma.

Plesna predstava Molitev žametnih src v izvedbi Filipa Štepca je nastala v konceptu v sodelovanju z mentorico Sašo Lončar, izkaže pa se kot osebnostni ritual, ki se dogaja v ekstazi spreminjanja stanj ter lastne podobe, je kot zgodovinski pogled na različne civilizacije, neke vrste iniciacija v soju odrskih luči. 

V okviru tridnevnega sporeda je bila uprizorjena še plesna predstava Prehajanja koreografinje Urše Rupnik, v produkciji Studia za svobodni ples in ob soustvarjanju enajstih plesalcev, ki osvetli čas in spregovori o posamezniku ter kolektivu, je skladno zasnovan dinamični projekt ob spremljavi žive glasbe, bobnov in električne kitare, ko se ples dogaja ter širi po odrski ploskvi, zaznamuje odnose in veje skupinski duh.

Zadnji dan so se v dveh delih (Zavest, Dih) in dveh urah kratkih koreografij predstavila plesna društva, ki se praktično iz leta v leto srečujejo na plesnih odrih v organizaciji JSKD. Plesna izba Maribor je eno od teh, med njimi pa Anja in Nadja Spasovki v svoji avtorski komunikaciji dueta Tretja oblika pobega (mentorica Mojca Kasjak), v Mojčini koreografiji Večno mladi je zaplesalo še sedem deklet in en fant, ki so jih poleg igrive spontanosti ter koreografske oblikovnosti ločili še kostumi, domiselno ukrojena pisana krila deklet oziroma fantova športna oblika. V dinamični koreografiji April Veselko Naboj se je dobro razgibala skupina enajstih plesalcev.

Igrivo, v različicah karirastega kostumskega vzorca je simpatično izzvenela svoj ujeti sproščeni trenutek plesna skupina Plesnega studia LAI Izola v koreografiji Ljiljane Ujčič: Trenutek. Plesni studio Intakt je najprej predstavil številčno skupino Friksi v koreografiji Sabine Schwenner: Hladno, nato je Tara Ferbežar Felgner nastopila v kvadratu svojih sanj: Sanjati, želeti si, Ana Inkret pa zavela svoj ples besed in razmisleka: Solo za Stonerja (mentorica Nataša Živkovič).

KD Qulenium iz Kranja pod vodstvom pedagoginje in koreografinje Saše Lončar je v treh izhodih izpostavil tudi nove koreografske upe, ki se jim v Quleniumu posebej posvečajo. Njihova Katja Kušar, ki deluje s skupino AXIS v Pionirskem domu Ljubljana,je  izpostavila sile teže v koreografiji Tež-A-Vnost. Koreografinja Ana Romih je delujoča v Kranju, s skupino QARS je svojo koreografijo označila s številko 305. Plesni  Migetalkarji v koreografiji Saše Lončar: Navzven so v elegantni kostumski črnini ter razpetih in vrtečih se las sledili naslovu.  

Iz Brežic prihaja koreografinja in pedagoginja Rosana Horvat, ki je s številčno skupino PD Imami Brežice postavila krajšo plesno predstavo v ritmu tolkal: Identiteta, dotika pa se identitete vsakega posamično, tudi znotraj skupine, prav spodbudna tema za dozorevanje in razmišljanje. Ula Ostir in Zala Rostohar sta uprizorili avtorski duet iz letošnjega Opusa 1: Za(Od) Prte Oči, ob mentorici Rosani Horvat je tudi Andraž Miklavčič realiziral avtorski solo v smislu naslova: Ujet v nesmiselnosti. Plesni večer so v barvi zemlje, v prahu ter v koreografiji Prah 1944 Jelene Oleami končale Plesonoge iz Iga vasi.

Programsko vsebino festivala Živa 2017 so letos znova obogatile gostje hrvaške skupine Studio suvremenog plesa Teuta iz Čakovca, tokrat s koreografijo Nikoline Mekovec: Vene od žica, ko štirje pari plesalk v črno-belih kombinacijah večernih oblek skupaj z glasbenico in violončelom v kostumski oznaki zavzamejo koncertne pozicije na stolih, poustvarijo pa vzdušje komornega plesnega koncerta v odlični ter originalni izvedbi z rahlim nostalgičnim pridihom; lahko le upamo, da napovedujejo tudi zaželeni (možni) mednarodni vzlet festivala  plesne ustvarjalnosti mladih Živa.

V času festivala Živa 2017 je bila podeljena tudi listina Mete Vidmar JSKD RS za leto 2016, prejemnici pa Tanja Verglez in Gea Erjavec, ki se je tokrat lahko pohvalila še s svojo koreografsko humoresko Fill&Feel Štrudel v zabavni izvedbi skupine Forum, Plesnega foruma Celje.
Festival Živa 2017 se je začel in končal v preglednem loku stopenjskega razvoja ljubiteljske in profesionalne plesne ustvarjalnosti.

View Gallery 35 Photos