Vilma Rupnik. Lahko rečem le bravo za nastopajoče otroke trnovske šole!

Številni obiskovalci, cca 200, med njimi starši in sorodniki nastopajočih otrok iz Osnovne šole Trnovo v Ljubljani so povsem napolnili atrij Mestnega muzeja. Predstavili so se lanski in letošnji prvošolci, ki se v sodelovanju s pedagoško fakulteto pri rednem pouku učijo po metodi učenja z gibanjem. Lansko leto so ob kulturnem prazniku nastopili učenci 1. razreda s plesno upodobitvijo dogajanja v Emoni, letos pa je bila tema 2.a razreda voda in 1. b razreda njihova zgodba po ljudski pravljici o Povodnem možu.

V plesu je zelo lepo gledati mešano skupino otrok, kjer so enakovredno gibalno-plesno udeleženi tako deklice kot dečki, ločeni so le barvno – dečki v zelenih majicah, deklice pa v modrih, kar je še prav posebej poudarilo pomen vode za naravo in seveda za ljudi. Predstavo začne izrazito plesno nadarjen fantek s steklenico vode. Kako ta voda, ki je ustekleničena, pravzaprav nastane in je povsod okoli nas in tudi mi sami smo predvsem voda. Kakšna je njena kemijska struktura, pa kako je pesnika Simona Gregorčiča nagovorila Soča s svojo lepoto, pa kako otroci sami doživljajo pojem vode – kaj voda pomeni njim samim. S svojimi koreografskimi domislicami pa so uprizorili tudi čistilno napravo.
Občutno opazen je drugačen način dela učiteljic k pristopu spoznavanja narave snovi – otroci so si ogledali razstavo v muzeju, študentke pedagoške fakultete so z njimi gibalno ustvarjale pri pouku, učili so se recitirati Soči …  Ob zaključevanju projekta v svojo sredo povabijo profesionalno plesalko, da zamisli otrok in učiteljic postavi v plesno predstavo.

Pri otrocih je opazno suvereno obvladanje gibanja v  prostoru, uporaba rekvizitov, ki so jih izdelali sami, kompleksno doživljanje pojma, kot je voda, v vseh njenih pojavnih oblikah in tudi kemični strukturi.

Prvi razred pa je plesno uprizoril pravljico Povodni mož, ki govori o tem, da je fantka zvabil v svoje kraljestvo, kjer mu je ponujal vse dragocenosti, pa si je kljub temu želel domov. V predstavi so vloge podvojene, kar daje otrokom večjo suverenost, skupinski prizori pa so dovolj abstraktni in plesni, da zgodba deluje zanimivo ob uporabi celofan papirja, kostumskih dodatkov iz alu folije, zlatih krogel in raznobarvnih trikotnikov, četudi osnovne zgodbe gledalec ne pozna. Uporaba rekvizitov otrokom omogoči lažje vživljanje v njihove vloge, s tem pa tudi ustrezno koreografsko določeno gibanje glede na raven njihovega razumevanja.

V obeh skupinah je opazno, da so projekt "študirali" v daljšem časovnem obdobju. Otroci so sproščeni, vedo, kaj počnejo gibalno in vsebinsko, vedo, kam se morajo postaviti in kam se gibati, počakati na svoj plesni nastop znotraj zgodbe in suvereno odplesati svojo vlogo.  
Prav tako kot lani tudi letos še vedno moti, da predstavitev projekta oziroma kar plesna "predstava" v atriju muzeja ni našla pravega scenskega ozadja.

Razstavljani eksponati res niso ustrezno ozadje za tak projekt in v bodoče je potrebno upoštevati tudi scensko umestitev v prostor, ki za to v prvi vrsti ni namenjen, je pa vsekakor poslanstvo sodobnega plesa ali izraznega plesa, kot smo rekli včasih, da je ambientalno umeščen.  Prostor bi postal manj moteč že, če bi dogajanje obrnili za 180 stopinj in med oboke namestili vsaj približke zaves. Tako bi bil prostor "vizualno čist" in se gledalec potem res lahko fokusira na predstavo, ki sama po sebi prinese ogromno gibanja posameznih otrok, skupin, prostorskih kompozicij in skozi to tudi sporočilnosti.

Tako pa pogled nase vlečejo razstavni eksponati, odprta vrata v garderobo, pogled na vhod, kjer prihajajo zamudniki, premalo prostora za gibanje, nobene distance med gledalci in nastopajočimi (na ta način od blizu ne moreš videti celega dogajanja). Za otroke je prostor še prav posebej pomemben, ker so majhni in s svojim telesom ne zavzamejo prostora v višino, četudi jih je veliko (v vsaki skupini jih nastopa preko dvajset – nastopili niso le tisti, ki so zboleli). 

In na koncu lahko rečem le bravo! Nadaljujte, dokazujte tudi drugim šolam, da se otroke lahko opismenjuje na njim bolj dostopen način razumevanja sveta, ki jih obdaja. Vidi se, da ste v ta način dela prepričani in da vam je v veselje. (je za naš portal zapisala plesna pedagoginja Vilma Rupnik ob ogledu predstave Vodno potovanje in Povodni mož v Mestnem muzeju Ljubljana na kulturni praznik, 8. februarja 2016)

View Gallery 8 Photos