Z drugimi ženskami si deli isto telo, prostor in čas. Z njimi gradi Eno – One pa se zrcalijo v njeni ednini. Njeni koraki so skupni koraki, njena misel je misel neštetih in njeno krilo je polje, na katerem lahko obstaja samo skupaj z njimi. Vse dokler njenega občutka pripadnosti ne preseka slutnja individuuma in vseh njenih por ne naseli vonj svobode. Predstavo gradi gibalna govorica flamenka, ki se radovedno druži s formo sodobnega plesa in urbanega zvoka, ki si z lahkoto izposoja pri drugih glasbenih kulturah.
Gibalni izraz, telesni znaki flamenka – udarci nog, tleskanje, ploskanje, dih in glas – služijo kot glasbeni inštrument in soustvarjajo glasbeno kompozicijo. (razmišlja plesalka, koreografinja in pedagoginja Urška Centa v svoji najnovejši predstavi Eno – One, ki bo doživela premiero v petek, 14. februarja, ob 19.00 v Cankarjevem domu v okviru festivala Bi flamenko. Ponovitvi vas čakata še 1. in 3. marca. Poleg Urške pleše še Tina Habun, glasbenika pa sta Robert Jukič in Tomaž Gajšat.)