Leja Potočnik. Moje poslanstvo je prebuditi plesalko v vsaki ženski!

Pogovor s plesalko in pedagoginjo, ki deluje pod svojo blagovno znamko Ladies tease dance.

Leja, pozdrav in dobrodošla na mojem portalu, na začetku intervjuja se nam v dveh, treh stavkih predstavi kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Leja Potočnik, in kam si namenjena?
Svojo ljubezen do plesa sem odkrila že kot majhna deklica in skozi ples odkrila žensko v sebi. Danes svojo zgodbo pripovedujem v plesnih koreografijah pod lastno plesno znamko Ladies tease dance. Moje poslanstvo je prebuditi plesalko v vsaki ženski.


Vse se seveda začne na začetku. Kako se je ples začel pri tebi? Se spomniš kakšnega dogodka, ki je usodno zaznamoval tvojo plesno pot?
Plešem, že odkar pomnim, in starši so me že v vrtcu vpisali v plesno šolo – latinskoameriške in standardne plese, ker je bila to edina zvrst, ki je takrat obstajala v Novem mestu, od koder prihajam. S soplesalcem sva bila že pri mojih devetih letih otroška državna prvaka, in najin učitelj, pokojni g. Vovk, naju je po zmagi prestavil v napredno stopnjo, da bi lažje trenirala. Vendar je najino uspešno plesno pot prekinila zahtevna operacija mojega kolena. Pol leta ležanja in rehabilitacije je seveda prineslo slabši plesni rezultat, in ker doma ni bilo prave podpore in financ, sem nehala plesati. To sem pozneje zelo obžalovala in prisegla sem si, da se bom v trenutku, ko bom prišla študirat v Ljubljano, vpisala v plesno šolo in plesala. In natanko to sem naredila – vpisala sem se v Kazino na jazz balet in poleg tega plesala še vse ostalo, kar sem lahko, in toliko, kot so mi to dopuščali čas in finance. Moja strast do plesa danes verjetno izvira ravno iz izgubljenih let, ko sem hrepenela po plesu; potreba po tem, da se dokažem – na eni, in občutek, da nisem dovolj dobra – na drugi strani. In želja, da ženskam omogočim varno okolje, kjer lahko prek plesa ‘očistijo’ lastne strahove, izzive, bolečine in najdejo radost, energijo, srečo.

In kako oz. zakaj si se specializirala za ‘tease’ oz. ‘chair dance’?
Tu lahko izrazim sebe. Prepletem znanje različnih plesnih stilov, ki sem se jih učila oz. sem jih učila. Ustvarjam in se prepuščam domišljiji. Najlepše je, da ni pravil, da smo lahko to, kar smo, čisto samosvoje, da lahko izrazimo vse svoje občutke (vznemirjenje, srečo, pričakovanja, razočaranje, ljubosumje, žalost, jezo). Tease dance me je sam našel – Špela, ki je vodila nekdanjo plesno šolo Buba, kjer sem poučevala salso, je dobila zamisel, da bi naredili nekaj novega in drugačnega. Vroči ples za ženske. Mesec pozneje, septembra 2012, smo že štartali s tečajem tease dance. Oblikovala se je močna skupina, s katero smo plesale in nastopale nekaj let, in nekatere tečajnice še danes plešejo z mano.

Nam lahko oba izraza posloveniš, ker ne vem, če ga sploh slovenimo. In kakšna je razlika med tema dvema plesnima zvrstema?
V obeh primerih nerada govorim o ‘plesni zvrsti’. Plesna zvrst ima določena pravila, korake, gibanje … Chair dance oz. ples ob stolu jih nima – razen če stol pojmujemo kot pravilo. Prav tako pravil nima tease dance. Izraz tease (zapeljevati/dražiti) se je v tujini bolj uporabljal za klubske plesalke, v erotiki. Najbrž je nekoč nekdo, nekje tease dance uporabil za svoj umetniški ples in se je izraz kopiral. Enako je bilo v mojem primeru: ko sva s Špelo na začetku iskali ime tečaja, nisva našli primerne slovenske različice, zato sva ga pustili kar v angleščini.
Sem pa zato jaz dala tečaju pomen in poslanstvo: omogočiti ženskam, da prek plesa stopijo v stik s svojim telesom, se začutijo in razumejo ter zasijejo z vsem žarom zapeljive ženske. Ker se nisem želela omejevati s stolom, sem se odločila za širši pojem – tease dance. Plesale smo z dežniki, pahljačami, celo z biči, v petkah … Vendar so bile koreografije ob stolu tečajnicam najbolj všeč in zato danes le še redko naredim kakšno brez stola. Ker se je v zadnjih letih število tease dance tečajev povečalo, sem ime spremenila v Ladies tease dance, da se ločim od ostalih. Izraz ‘chair dance’ uporabljam bolj zato, da si ljudje lažje predstavljajo, kako plešemo.

Kdo se odloči za ukvarjanje s tem stilom (v mislih imam tečajnice) in kdo poučuje to zvrst? Je možna kakšna primerjava Slovenije s tujino?
Glede tečajnic lahko govorim samo na svojem primeru: ženske po tridesetem oz. ženske, ki so dovolj zrele, da se ukvarjajo s sabo, svojo ženstvenostjo, izražanjem; ženske, ki so si vedno želele plesati, pa za to prej ni bilo možnosti; nekdanje plesalke, ki si želijo znova rekreativno plesati. Tu in tam pa me preseneti kakšna, ki so ji pač preprosto všeč moje koreografije in hodi k meni zaradi plesa samega. O tem, kdo se loti poučevanja, pa nisem nikoli razmišljala … Verjetno plesalke, ki občasno naredijo kakšno koreografijo ob stolu (sploh plesalke ob drogu) ali v petkah. Nasploh opažam, da ženstveni plesi (chair, tease, drog, petke …) postajajo čedalje bolj popularni, in tam, kjer je povpraševanje, je tudi ponudba. Morda gre zahvala za to razmahu plesa ob drogu. In ljudje nasploh radi preizkušamo nove stvari.

Kaj nam sporoča ta plesni stil?
Ne morem govoriti za druge, lahko pa napišem, kaj bi si želela, da Ladies tease dance sporoča: da se ženskam ni treba sramovati svoje ženstvenosti in ranljivosti ter da ni nič narobe, če stopijo v ospredje in se pokažejo v vsej svoji ženski moči. Da se jim ni treba skrivati in delati manjše, kot so. Sama sem prek tease dancea naredila ogromno na svoji (ne)samozavesti, sramežljivosti in izražanju, in želim si, da bi prek plesa pomagala še več ženskam.

Kako dosežemo, da smo v tem najboljši, na čem je treba največ delati, kreirati? Na čem se gradi plesalkina kakovost?
Najboljši glede na kaj, na koga? (Smeh) Vedno se najde nekdo, ki je še boljši. Sama raje dajem poudarek temu, da si zaUPAMo. In vse se začne v glavi, tudi plesni napredek. Najprej se moramo sprejeti, vzljubiti. Vedeti, kaj želimo od sebe, kaj želimo doseči, in nato verjeti, da lahko to dosežemo. Opraviti z malim glaskom, ki nas prepričuje, da nekaj ni mogoče. Se primerjati samo s sabo in meriti napredek glede na to, koliko sem zmogla včeraj, na zadnji uri, pred enim mesecem. Pospraviti ego v klet. Nato se ‘zgodi’ napredek.

Gre samo za ženske ali plešejo ta stil tudi moški?
O, ja! V tujini ogromno moških pleše npr. v petkah. Tudi nekaj mojih plesnih idolov je zaplesalo v zelo ženstvene vode. Pri nas obstaja moška skupina plesalcev ob drogu in pred leti smo skupaj s Plesnim studiom Mademoiselle organizirali delavnico v petkah za moške, vendar je zaradi premalo prijav nismo izvedli. Očitno ni bil pravi čas. Vendar verjamem, da bo in da bom imela čast poučevati tudi moške.

Razsvetli nas. Gre pri tem plesu samo za rekreacijo ali v njem tudi tekmujete in nastopate?
Nastopamo z dekleti iz napredne skupine, naši treningi so bolj intenzivni ter delamo zahtevnejše koreografije. Delavnice in začetni tečaji pa so mišljeni bolj za rekreacijo in širjenjem cone udobja.
Ali z njim razbijate tudi kakšne tabuje?
Predvsem tabuje, kot so: “ne upam si”, “nisem dovolj dobra”, “kaj bodo pa drugi rekli”.

So se ti z njim uresničile tvoje dolgoletne sanje in kako sanjam še vedno slediš oz. kaj bo letošnje leto prineslo v smislu želje in načrtov?
S tease danceom nisem imela posebnih načrtov ali sanj. Vse se je samo odvijalo. Do lani, ko sem k vsemu pristopila malo bolj načrtno in organizirano. In ja, ciljev in načrtov za letos je veliko, vendar o njih za zdaj še ne bom pisala. Verjamem pa v organsko rast – če se vse zgodi prehitro, lahko uspešnost prehiti osebnost, sama pa želim rasti skupaj s svojimi tečajnicami, razumeti njihove potrebe, želje, se razvijati tako kot pedagoginja in kakor tudi kot plesalka.

Koliko časa posvetiš negovanju svojega telesa in kaj počneš za dušo poleg plesa seveda?
Telo je moje orodje in skrb zanj je najpomembnejša. Moji štirje stebri ‘zdravja’ so redna vadba, prehrana, nega kože in vsakodnevna meditacija. V bistvu vse, kar počnem, počnem za dušo poleg Ladies tease dancea izdelujem naravno kozmetiko in to nahrani mojo ustvarjalno žilico. V prostem času pa plešem (salso), se potapljam, hodim v hribe, smučam, meditiram in berem (najraje knjige za osebnostno rast).

Leja Potočnik bo s plesalko salse Katjo Čuk gostja oddaje Parada plesa v aprilu (foto: Lea Slapar)


Kako načrtuješ svoje delovne obveznosti, čemu daješ prednost, si narediš listo, kaj je na prvem mestu in kaj na zadnjem?
Jutra izkoristim zase: ena ura meditacije in ena ura telovadbe ali izobraževanja (ali obojega hkrati). Potem začnem dan: včasih letam naokoli, včasih kuham kozmetiko, včasih sem ves dan za računalnikom. Ni pravila. Je pa moja delovna miza polna post-it listkov z opomniki in opravili. Ponavadi najprej naredim stvari, ki so bodisi nujne bodisi najbolj ‘tečne’. Čeprav sem organizirana devička, tu, priznam, nimam posebnega reda.

Na kaj ali na koga si najbolj ponosna, da ti je v tem času ustvarjanja uspelo?
Na prvem mestu sem ponosna nase: da sem se pred leti podala na pot osebnostne rasti, se spoprijela z izzivi, ki jih je prinesla, in se obdala z ljudmi, ki verjamejo vame in me spodbujajo. Pravi uspeh je pa šele na poti.

Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me samo gibanje ob glasbi. Ko samo obstajam v sedanjem trenutku in pozabim na prostor in čas. Plesati je zame način izražanja, potovanje skozi občutke, odkrivanje ženske v sebi, opomin, kdo sem in kaj vse lahko postanem, če zaupam življenju, verjamem vase, odprem krila in poletim natanko tja, kamor si želim in kamor mi je namenjeno. Žalostijo pa me tekmovalnost, primerjanje, obsojanje … Ples je čudovit, je jezik duše in telesa, kje so se torej izgubili sodelovanje, kolegialnost, podpora?

Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Veliko jih je, ja. V vsakem obdobju življenja sem imela kakšno, ki me je bodrila, opominjala, ohrabrila. Držim se pravila: “How you do anything is how you do everything.” Kadar mi je težko, pa se vprašam: “Kaj bi storila ljubezen?”