Uroš Urzy Kajzer. Selitev na Dunaj je eden največjih korakov v mojem življenju.

Na Dunaj se selim iz več razlogov. Tudi plesnega, predvsem pa iz osebnega razloga, ker sem si nekako zamislil, da bi tam nadaljeval svoje življenje, ki ga delim s svojo punco in kmalu bodočo ženo Ajdo Pušnik, ki je bila tudi včasih plesalka.

V Sloveniji sem se ustavil na enem mestu in se nikamor nisem premaknil, nekako sem bil ujet v en krog, ki se je zelo počasi vrtel in se je zmeraj vračal na isto mesto. Na Dunaju imam ogromno novih možnosti in ciljev, ki jih nameravam doseči in jih je tudi lažje realizirati kot v Sloveniji. Mogoče pa tudi na Dunaju odpremo novo poslovalnico Plesne šole Urška. (smeh) Idej je res mnogo …

Potegne pa za sabo mnogo različnih občutkov – ker pustiti za sabo toliko prijateljev s svojega konca, z Broda, kjer živim, in seveda svojih plesalcev iz plesne šole Urška Medvode in ljudi, ki ti vedno stojijo ob strani, ni lahko. To je bil eden največjih korakov, ki sem jih naredil v svojem življenju, in moram reči, da jih je bilo mnogo, samo ta je bil čustveno zelo težak, saj veljam za zapečkarja, ki se vedno rad vrne v Slovenijo in se doma počuti najbolj varno in domače. Skratka zelo bom pogrešal ljudi, s katerimi sem bil in bom ves čas v stiku.

Ko sem imel v torek zadnji trening, moram priznati, da mi je iz očesa pritekla marsikatera solza, ko sem gledal otroke, ki sem jih opazoval, kako rastejo in se razvijajo v ne samo super plesalke, plesalce, ampak tudi v čudovite ljudi. Kot sem jim rekel na koncu treninga, da so vsi, vsak posebej postali tako lepi ljudje po duši, da mi že ob misli na to zaigra srce. Nekaj najlepšega je gledati, kako nekdo upošteva tvoje nasvete in izkušnje, ki jih deliš, in res sem dal vanje ne samo znanja in izkušenj, ampak tudi del svojega srca. Ko mi jih je kar nekaj napisalo pismo, sporočilo, misel, mi je bilo zelo hudo.
Ampak tako kot pravi neka pesem: ‘Never say goodbye, always say see you again’ (nikoli ne reci zbogom, vedno reci: se vidimo spet, op. a.), tako tudi bo in se bom še vračal v Slovenijo ter delil svoje nove izkušnje in novo znanje, saj mislim, da se celo življenje učimo in nikoli ni prepozno, da se naučimo kaj novega in naredimo tisti korak, katerega nas je najbolj strah! Nikoli ne bom pozabil ljudi, ki so bili ob meni vsa ta leta, ali sem plesal z njimi, ali pa se družil, delal, žural, se smejal, jokal … Vse to so spomini in občutki, ki jih ne bom nikoli pozabil. Hvala vsakemu posebej za vsak tak trenutek! (je čustveno razložil svojo odločitev, da se preseli na Dunaj in tam začne svojo novo življenjsko in tudi plesno zgodbo plesalec, pedagog in koreograf Uroš Urzy Kajzer. Naj bo sreča na tvoji strani in čestitke za pogumno odločitev!)