Tara Todič Curk. Dva tedna, odkar sem odprla novo poglavje v Beogradu.

Dva tedna sta minila, odkar sem odprla novo poglavje v Beogradu in tako zapustila domače, drage prijatelje in svojega trenerja Luko Žiherja. Mesto poznam že od prej, saj smo z družino velikokrat prihajali na izlete, zato mi kultura in jezik nista tuja ter je občutek bolj domač. Na vsakdan v teatru se še privajam. Ta je seveda drugačen od tistega v baletnih šolah.

Kot v vsaki kompaniji tudi mi začnemo dan z jutranjim baletnim klasom, ki se začne ob 10.00 in traja do 11.30. Potem pa imamo vaje razpotegnjene skozi cel dan. Od nas se pričakuje, da smo fizično in mentalno dobro pripravljeni, saj so vaje in učenje novih koreografiji zahtevne ne samo za telo, ampak tudi za um. Zaradi nenehnih novih informacije in korekcij mora biti ta dojemljiv in spočit. Še ena vidna (in pričakovana) sprememba je ta, da tu ni učiteljev, ki ti dajejo popravke po vsaki vaji, te neprestano usmerjajo in spodbujajo. Asistenti in koreografi so seveda za kakršnakoli vprašanja na voljo, vendar si prepuščen sam sebi in odgovornost je zato veliko večja. Trenutno plešem v ‘corps de ballet’ oziroma zboru, kjer tudi velika večina začne ob prvem prihodu v ansambel. Čeprav se v ansamblu zelo dobro počutim, se trenutno novi prišleki držimo bolj skupaj in se med seboj bodrimo ter pomagamo. Ampak to je šele začetek prihajajoče sezone, ki bo odprta z oktobrom, in se je že izredno veselim! (je za naš portal komentirala svoje začetke članica baletnega ansambla Beograjskega narodnega gledališča baletna plesalka Tara Todič Curk)