
In znova je zagodlo vreme, ko so se na Ljubljana Festivalu po ogledu deževnih oblakov odločili, da že skoraj postavljeno plesno predstavo na odru poletnih Križank, Sisi – Bilo je nekoč v času cesarja, prenesejo na veliki oder Gallusove dvorane, in to 29. avgusta na prvi dan uprizoritve gostujočega plesnega ansambla Sándorja Romána in Ciganskega simfoničnega orkestra iz Budimpešte. Pred predstavo se je prišel na oder zahvalit direktor in umetniški vodja Ljubljana Festivala Darko Brlek tako požrtvovalni gostujoči ekipi, tehniški ekipi Cankarjevega doma, in koreografu Sándorju Románu, ko so uspeli v štirih urah postaviti predstavo na oder dvorane Cankarjevega doma Ljubljana. In če je prvi večer le ponagajalo vreme, so se drugi večer uresničile želje producenta in avtorja predstave Tiborja Vona, da jih ne bi pral dež še v Ljubljani, ko pa jih je celo poletje na Madžarskem in na gostovanjih.
O tem obdobju, ko je Sisi svoje dni preživljala na ogrskem dvoru v Budimpešti in prijateljevala z grofom Gyulom Andrássyjem, teče tudi plesna predstava Sisi – Bilo je nekoč v času cesarja. Njen položaj vladarice je prav gotovo zahteval določeno držo, čeprav se je kot prva emancipiranka svojega stoletja samostojno podajala v svet, seveda z večjim številom dvornega spremstva.
Plesna zgodba o Sisi steče v tišini, ko prijatelji grofu Andrássyju (Norbret Patonai) pripeljejo mlado lepotico, Ciganko (Veronika Morvai), s katero se poigra. Kraljico Sisi (Anna Dóra Lázár) grof ugleda v krogu reflektorjev na odru nad orkestrom in v ozadju scene, ko orkester zaigra prvi takt Madžarske rapsodije št. 2 skladatelja Franza Liszta. Takrat grof odpusti Ciganko v pričakovanju Sisi. Romsko dekle se je očitno zagledalo v grofa in ob pridobitvi bolj gosposke obleke odklonilo svojega romskega snubca. Zapleti in razpleti se na odru dogajajo ob poskusih Sisi, da bi se približala romskemu dekletu, za njen šal ji ponudi celo svoj prstan, hkrati pa jo prefinjeno in neopazno oddaja drugemu gospodu, medtem ko se sama naključno znajde vedno ob grofu. V obeh dejanjih se zgodi splet dvornih okoliščin, ki združijo simpatije in se zgodba konča s kraljičinim ter grofovim dolgim poljubom in tesnim objemom.
Koreograf in plesalec Sándor Rómanov je na odru že od svojega desetega leta, kariero je začel na Kubi, izobraževal se je v ljudskih plesih, klasičnem baletu in sodobnem plesu v ZDA, Kanadi in Evropi. Svoj ansambel je ustanovil leta 2000 v želji poučevati in povzdigniti madžarsko folklorno dediščino. Ta njegov široki plesni razpon se da zaslutiti tudi v predstavi o Sisi, ko junakinjo in plemkinjo predstavi v bolj klasičnih baletnih oblikah, je zadržana, tudi nekako bleda figura prvega dejanja, ki se ob veseli madžarski glasbi in plesih le razigra. Ravno v predstavitvi njenega kočljivega položaja in napetostih, ki naj bi se spletale med njo in grofom, bi bil dobrodošel še kak dramaturški rez. Po vzoru velikih baletov se v dvorni sceni uporabljata plemiška gestikulacija in sporazumevanje s pomočjo mimike, se humorno oblikujejo karakterji tujih ambasadorjev, in to španskega (András Újszászi), bavarskega (Róbert Kökény), šepavega ruskega (Domán Reszneki), ki nenehno po trikrat poljublja obraze sogovornikov, ko pa se začne čas za ples, ambasadorjeva trda noga postane povsem normalno gibljiva, na sceni je še nadvse aktivna Stara grofica (Enikő Holman), ki celo hodi z berglo, vendar se ob poskočnih taktih in v plesu kar dobro odreže tudi brez nje. Dober in temperamenten plesalec je Mladi princ (Dávid Benkő), nastopajo pa še: služabnik (Zoltán Görög), Vodja Romov, vplivnež (Zsolt Patonai), Vplivna (Alexandra Stana) in Romska Sibila (Bistei Judi).
Koreograf Sándor Román odlično vlada plesnemu prostoru in prostorskim kompozicijam skupinskih plesov, kjer se skupina plesalcev naenkrat zbere, zapleše ali poigrava v stilu zabave, in za povrh se izvije še atraktivni ples brez glasbe, le v ritmu korakov v škornjih, ´tapkanju´ dlani po telesu in ploskanju, ko posebej močno zacingljajo ostroge ob potrkavanju pet v poziciji trikotnika; ko peti trčita, odpirata pa se špici obuvala. Zaplesane folklorne kompozicije so pristno madžarske, tako kot ciganska in plemiška oblačila, ki so jih iskali celo v muzejih (scena: Zsolt Meskó, kostumi: Ildikó Debreczeni). Na koncu se nikakor ni nehalo plesati, ampak se je še poskakovalo tudi ob glasbeni spremljavi in simpatičnem vabilu vodje orkestra (István Lendvai Csócsa) k novemu zagonu plesalcev ter glasbenikov, tako da so gledalci kar neutrudno ploskali.
