Sisi navdušila Slovenke in Slovence

In znova je zagodlo vreme, ko so se na Ljubljana Festivalu po ogledu deževnih oblakov odločili, da že skoraj postavljeno plesno predstavo na odru poletnih Križank, Sisi Bilo je nekoč v času cesarja, prenesejo na veliki oder Gallusove dvorane, in to 29. avgusta na prvi dan uprizoritve gostujočega plesnega ansambla Sándorja Romána in Ciganskega simfoničnega orkestra iz Budimpešte. Pred predstavo se je prišel na oder zahvalit direktor in umetniški vodja Ljubljana Festivala Darko Brlek tako požrtvovalni gostujoči ekipi, tehniški ekipi Cankarjevega doma, in koreografu Sándorju Románu, ko so uspeli v štirih urah postaviti predstavo na oder dvorane Cankarjevega doma Ljubljana. In če je prvi večer le ponagajalo vreme, so se drugi večer uresničile želje producenta in avtorja predstave Tiborja Vona, da jih ne bi pral dež še v Ljubljani, ko pa jih je celo poletje na Madžarskem in na gostovanjih.

Sisi so klicali Elizabeth Amalie Eugenie (1837-1898,) vojvodinjo Bavarske, hčerko vojvode Maksimilijana Bavarskega in princese Ludvike Bavarske, ki se je ne ravno protokolarno poročila s cesarjem Francem Jožefom l. Habsburškim (1830-1916), ko sta se ob predstavitvi njene starejše sestre Helene za njegovo možno izvoljenko pač zaljubila in vsem navkljub poročila 24.aprila 1854. Bila je to menda nepozabna  poroka, ona prelepa, obdana s cvetjem, in kot je zapisano, jo je občudoval ves Dunaj. Zato ni naključje, da se njeno ime in ime princese Diane povezujeta; obe lepotici, samostojni ženski, ki se nista želeli ukloniti dvornemu protokolu, tudi žal umrli nasilne smrti, saj je cesarico Avstro-Ogrske in ogrsko kraljico Sisi nepričakovano zabodel italijanski anarhist ter je na poti izkrvavela.
Sisi je bila nemirnega duha, potovala je s svojim cesarskim vlakom po zdraviliščih, skrbela za modo in pretirano za svoj mladostni videz vse do sinove smrti, ko je ta storil samomor skupaj z izvoljenko, da bi se izognila škandalu zavoljo njene nosečnosti. Takrat se je ovila v črnino, cesarskemu  soprogu celo  pozneje priskrbela  žensko, ki je skrbela zanj, ker se je sama bolj poredko vračala na Dunaj. Ko je postala še kraljica Madžarske (1867), se je najbolj zadrževala na ogrskem dvoru, saj je tam teklo življenje veliko zabavneje kot na pustem dunajskem dvoru ob vojvodini in tašči Zofiji Bavarski, ki je občutljivi pesniški duši in emancipirani Sisi hotela krojiti življenje po svoje.

O tem obdobju, ko je Sisi svoje dni preživljala na ogrskem dvoru v Budimpešti in prijateljevala z grofom Gyulom Andrássyjem, teče tudi plesna predstava Sisi Bilo je nekoč v času cesarja. Njen položaj vladarice je prav gotovo zahteval določeno držo, čeprav se je kot prva emancipiranka svojega stoletja samostojno podajala v svet, seveda z večjim številom dvornega spremstva.
Plesna zgodba o Sisi steče v tišini, ko prijatelji grofu Andrássyju (Norbret Patonai) pripeljejo mlado lepotico, Ciganko (Veronika Morvai), s katero se poigra. Kraljico Sisi (Anna Dóra Lázár) grof ugleda v krogu reflektorjev na odru nad orkestrom in v ozadju scene, ko orkester zaigra prvi takt Madžarske rapsodije št. 2 skladatelja Franza Liszta. Takrat grof odpusti Ciganko v pričakovanju Sisi. Romsko dekle se je očitno zagledalo v grofa in ob pridobitvi bolj gosposke obleke odklonilo svojega romskega snubca. Zapleti in razpleti se na odru dogajajo ob poskusih Sisi, da bi se približala romskemu dekletu, za njen šal ji ponudi celo svoj prstan, hkrati pa jo prefinjeno in neopazno oddaja drugemu gospodu, medtem ko se sama naključno znajde vedno ob grofu. V obeh dejanjih se zgodi splet dvornih okoliščin, ki združijo simpatije in se zgodba konča s kraljičinim ter grofovim dolgim poljubom in tesnim objemom.
Na predstavi pleše 28 članov plesnega ansambla, med njimi v ospredju odlični solist in temperamenti Norbert Patonai, ter izvrstni  40-članski romski ansambel, ki je ob zvokih violinskih strun kar povzdigoval, igral pa tako, kot to le madžarski Cigani znajo: skladbe iz opusa Johana Straussa, kot so Radetzky marš, uvertura operete CiganBaron, Naj živi Madžarska, Trič-trač polka, Grom in blisk, Na lepi plavi Donavi,  Mantovanijev Španski ciganski ples in Sarasatijeve Ciganske melodije op. 20, uverturo Rossinijevega Viljema Tella pa Hačaturijanov Ples s sabljami, tudi Brahmsov Madžarski ples št. 5. Ves čas so se vrtele znane ter poskočne melodije ob virtuoznem igranju Budimpeškega ciganskega orkestra, ko so vneto plesali temperamentni plemiči, dame in gospodje madžarskega dvora skupaj s svojo kraljico, in se je plesal madžarski čardaš, se vile dvorne plesne skupine ter madžarski folklorni plesi, za povrh takratnih in sedanjih užitkov pa še ognjeni ciganski plesi. Na sceni se je odigral tudi dvoboj in so se ostrile sablje, tako kot se je dogajalo na dvorih, še posebej vroče pa na temperamentnem madžarskem dvoru.

Koreograf in plesalec Sándor Rómanov je na odru že od svojega desetega leta, kariero je začel na Kubi, izobraževal se je v ljudskih plesih, klasičnem baletu in sodobnem plesu v ZDA, Kanadi in Evropi. Svoj ansambel je ustanovil leta 2000 v želji poučevati in povzdigniti madžarsko folklorno dediščino. Ta njegov široki plesni razpon se da zaslutiti tudi v predstavi o Sisi, ko junakinjo in plemkinjo predstavi v bolj klasičnih baletnih oblikah, je zadržana, tudi nekako bleda figura prvega dejanja, ki se ob veseli madžarski glasbi in plesih le razigra. Ravno v predstavitvi njenega kočljivega položaja in napetostih, ki naj bi se spletale med njo in grofom, bi bil dobrodošel še kak dramaturški rez. Po vzoru velikih baletov se v dvorni sceni uporabljata plemiška gestikulacija in sporazumevanje s pomočjo mimike, se humorno oblikujejo karakterji tujih ambasadorjev, in to španskega (András Újszászi), bavarskega (Róbert Kökény), šepavega ruskega (Domán Reszneki), ki nenehno po trikrat poljublja obraze sogovornikov, ko pa se začne čas za ples, ambasadorjeva trda noga postane povsem normalno gibljiva, na sceni je še nadvse aktivna Stara grofica (Enikő Holman), ki celo hodi z berglo, vendar se ob poskočnih taktih in v plesu kar dobro odreže tudi brez nje. Dober in temperamenten plesalec je Mladi princ (Dávid Benkő), nastopajo pa še: služabnik (Zoltán Görög), Vodja Romov, vplivnež (Zsolt Patonai), Vplivna (Alexandra Stana) in Romska Sibila (Bistei Judi)
No, na dvorih so se zabavali ob igrah in gostovale so tudi igralske skupine. V predstavi marionetnih lutk v drugem dejanju pa je koreograf Román domiselno uporabil svobodni plesni slog za nastop treh marionetnih lutk, vodenih na vrvicah in ob hoduljah, to umeščeno sceno živih plešočih lutk pa so izvirno upodobili: Eszter Bánházy, Izabella Rimár in Róbert Péli, Dániel Szabó.
Koreograf Sándor Román odlično vlada plesnemu prostoru in prostorskim kompozicijam skupinskih plesov, kjer se skupina plesalcev naenkrat  zbere, zapleše ali poigrava v stilu zabave, in za povrh se izvije še atraktivni ples brez glasbe, le v ritmu korakov v škornjih, ´tapkanju´ dlani po telesu in ploskanju, ko posebej močno zacingljajo ostroge ob potrkavanju pet v poziciji trikotnika; ko peti trčita, odpirata pa se špici obuvala. Zaplesane folklorne kompozicije so pristno madžarske, tako kot ciganska in plemiška oblačila, ki so jih iskali celo v muzejih (scena: Zsolt  Meskó, kostumi: Ildikó Debreczeni). Na koncu se nikakor ni nehalo plesati, ampak se je še poskakovalo tudi ob glasbeni spremljavi in simpatičnem vabilu vodje orkestra (István Lendvai Csócsa) k novemu zagonu plesalcev ter glasbenikov, tako da so  gledalci kar neutrudno ploskali. 
… (foto: Ljubljana Festival)
Bil je to barviti poletni koncert glasbe in plesa iz časov ter zakladnice madžarskega kraljestva in v času prelepe ter egocentrične cesarice, tudi  kraljice Sisi oz. Elizabete Bavarske.

View Gallery 8 Photos