Izhodišče projekta sta mladi umetnici – plesalka in igralka –, ki v trenutni situaciji ne moreta v polnosti opravljati svojega poklica. Ravno, ko zaključita študij in naredita prvi korak v poklicno življenje, se svet zapre. Zapre in zahteva fizično razdaljo. Gledališče in ples nujno potrebujeta prisotnost gledalca, zahtevata človekovo bližino.
Prvič po odločitvi za študij umetnosti se znajdeta doma. V mestu, kjer sta skupaj odrasli. V mestu, kjer sta sanjali o svoji prihodnosti. V mestu, kjer sta zgradili temelje svoje umetnosti, med drugim tudi s tem, ko sta ga pustili za seboj. Vrnitev domov in brezdelje vzbujata občutke nazadovanja, stagnacije in prinašata izgubo smisla v obdobju, ki ga v veliki meri opredeljuje začetek poklicne poti. Na dan privrejo spomini iz otroštva in najstništva, ki so povzročili zelo podobne občutke kot danes in se prepletajo z uvidom v trenutno realnost. Realnost, ki samo sebe, in s tem vse spomine, postavlja pod vprašaj. Analogno s temi pa se razpira vprašanje umetnosti, ki lahko zaživi šele v stiku z gledalcem.
Zaprtje kulturnih ustanov in nezmožnost igranja predstav sta na splet prinesla množico video vsebin, ki poskušajo ohranjati gledališča v delovanju. Namen projekta Nisem dekle niti ženska je raziskati uprizoritvene potenciale, ki jih kot umetnice nosimo v danem prostoru in času. Kaj smo izgubile, kaj imamo in kaj se nam bo še zgodilo? (razmišljanje o najnovejšem plesno dramskem projektu Nisem dekle niti ženska prihaja iz SNG Nova Gorica. Pod delo se podpisujejo režiserka Tereza Gregorič, koreografijo je prispevala Tjaša Bucik, ki v predstavi tudi igra in pleše, ter izvajalka Anuša Kodelja. Online premiero si lahko ogledate v soboto, 24. 4., ob 20.00, ponovitev pa 6. maja ob 20.00 prav tako na spletu.)
