Plesna in barvita pravljična scena koreografa Siniše Bukinca

Žabji kralj (foto: Jaka Varmuž)

Slovita zbiralca in pisatelja pravljic brata Grimm v svoji bogati pravljični zbirki pripovedujeta tudi o dveh junaških deklicah tistih pravljičnih dni, o Rdeči kapici in kraljični, junakinji zgodbe o Žabjem kralju.


Koreograf, plesalec in plesni pedagog Siniša Bukinac pa se je odločil, da ti dve Grimmovi pravljici letos postavi na plesni oder, torej Rdečo kapico in Žabjega kralja. Za seboj ima že tri koreografske pravljične priredbe, ki so razveselile kar tri tisoč mladih gledalcev: Pepelka, Čarovnik iz Oza in Peter Pan (20162019), tistikrat na odru Kosovelove dvorane v Sežani, ko so premiere tekle še v živo, letos pač v novi spletni obliki v živo, in na odru Gledališča Koper. Premiera plesne predstave Žabji kralj je bila posredovana v nedeljo, 11. aprila, Rdeča kapica pa teden dni pozneje, obe ob isti uri.

Žabji kralj


Za letošnji koreografski pravljični prispevek v času covid epidemije se je moralo resno prilagoditi vsesplošnim zaščitnim ukrepom, ko je v prostoru lahko bivalo le pet oseb, kar pomeni zreducirati prvotno načrtno število nastopajočih, vmes pa se še testirati, tudi plesni prostor prilagajati zahtevam treh kamer, pravzaprav zmanjšati in temu primerno na novo tudi prilagajati plesne postavitve, saj so vaje potekale na vsej odrski površini. Vseh teh težav, ob prijetni barviti in svetlobni poslikavi ene in druge spletne premiere v živo, nikakor ni bilo opaziti, ko sta predstavi barvito jasno poslikani, kot bi sledili animirani plesni slikanici, za kar je vsekakor zaslužna tudi tehnična ekipa Gledališča Koper, v prvi vrsti njihova scenska ekipa (scenografija: Antὁnio Lobo, oblikovalec svetlobe: Martin Peca, oblikovalec tona: Alen Kump, video: Martin Belac, pri pripravah video realizacije barvitega ozadja je v pomoč priskočil še koreograf Bukinac). Strjeni pravljični libreto je prispeval dramaturg Miha Trefalt, jasno pa ga ubesedil pripovedovalec, igralec Rok Malek. In je plesna pripoved obeh pravljic uravnoteženo tekla ob avtorski glasbeni spremljavi. Po ogledu si tudi ni bilo
težko predstavljati, kako so otroci radovedno sledili in prisluhnili pravljični pripovedi, pestri scenski dinamiki v stilu plesne risanke. Za tako zahtevno tehnično in ustvarjalno
usklajenost je treba pohvaliti celotno ekipo, ki je imela le dober mesec za pripravo in možnost postavitve obeh pravljic, dogajalo pa se v mesecu marcu ob danih treh terminih tedenskih vaj, vključno s scenskimi pripravami in končno snemalno postavitvijo. Izkušeni plesni tim petih prepoznavnih plesalcev (Naomi Bak, Jurij Batagelj, Angelo Menolascina, Eva Tancer in Siniša Bukinac) je po koreografovih besedah k sreči zahteval manj gibalnih priprav, kot bi sicer, saj so prepoznavna imena plesne scene, ki je s svojo plesno igrivostjo in vsebnostjo prispevala k razpoznavnosti pravljičnih likov ter njih karakterjev, kar je za povrh okvirila ter nadgrajevala kostumografija Anje Ukovič, tudi pravljična maska Sare Longar.

Pripoved o Žabjem kralju se začne na gradu, kjer živita kralj in kraljica, ki sta končno, pa čeprav že v letih, dočakala rojstvo svoje hčerke, princeske. Kralj (S. Bukinac) je ljubeči in pravični oče kraljevske drže, ki v svojih premišljenih korakih zna ugoditi svoji hčerki, tudi jo očetovsko poučiti; kar obljubiš, moraš tudi uresničiti. Kraljica (N. Bak) je dobrosrčna mati, ki podpira kraljevo vzgojo in veseli karakter svoje hčerke, na gradu pa živi še uglajeni služabnik prefinjenih in poskočnih plesnih manir (A. Menolascina). Princeska (E. Tancer) je sproščeno, radoživo dekle današnjih dni, ki pa se žal vedno sama poigrava na zeleni livadi, kjer je videti na koncu še veliko mlako. Grad se očitno nahaja daleč od drugih naselij, saj v njegovi bližini ni videti otrok. Ko pa princeska za svoj rojstni dan dobi želeno zlato kroglo ali žogo, spozna tudi tri poskočne žabce (prvi žabec: S. Bukinac, Žabji kralj: J. Batagelj, drugi žabec: A. Menolascina), ki se spoprijateljijo z mlado princesko in ji veselo prinašajo njeno zlato žogo, vsakič ko pade v mlako. In če je kraljeva družina plesno obarvana v dvorni klasiki, princeska pa v razposajeni mladostni liriki, se trojka žabcev predstavi kot atraktivni tercet poskočnih uličnih in modernih form. Medtem ko Žabji kralj s svojim plesnim žarom vse bolj okupira princesko in tudi postaneta igriva prijatelja, ki ob mlaki preigravata vse možne otroške gibke igre, ki se zabavno dopolnjujeta, vse dokler žoga nekega dne ne pade v temne globine mlake. Na svetlo žogo znova prinese Žabji kralj, ki pa tokrat zahteva tudi princeskino obljubo, da bo z njim pila in jedla iz istega kozarca ter krožnika za isto mizo, tudi spala z njim v svoji beli postelji. Obljuba dela dolg, in je prišel tisti usodni dan, ko se je morala še uresničiti Takrat pa princeska pripomore, da se Žabji kralj reši uroka in se pred njo postavi kot pravi pravljični princ. Prijetno pravljično vzdušje se kar realno približuje naši stvarnosti, obkrožajo in krepijo pa ga še glasbeni zvoki skladatelja Patrika Grebla, ob katerih se je plesna pravljica Žabji kralj tudi doživeto snovala.

Rdeča kapica


V znani pravljici Rdeča kapica pa pet omenjenih plesalcev prevzame tudi nove vloge, Rdeča kapica: Noemi Bak, mama, polhek, babica: Eva Tancer, prvi lovec, miška: Siniša Bukinac, drugi lovec, ježek: Jurij Batagelj, volk: Angelo Menolascina. V prvi sceni se mati in hči pogovarjata o bolni babici, tudi pripravljata košarico s hrano, ki jo bo babici ponesla Rdeča kapica, sledijo še materina opozorila o vedenju ob srečanju z neznanci. V drugem dejanju pa se pravljica veselo prevesi v plesno burlesko, kjer zabavata lovca , se srečajo mali gozdni prebivalci in seveda se prikaže volk, ki prestreže Rdečo kapico, tudi se izkaže kot plesni zapeljivec odlične stilne izvedbe, in se mu navdušena deklica odpre ter odkrije, kam je namenjena. V zadnjem dejanju pred babičino hiško in obešenimi belimi zaplatami pa plesna burleska doseže svojo kulminacijo, ko se babica pogumno bori proti volku, tudi neznano izgine, in Rdeča kapica zakritemu volku postavlja tista znana vprašanja: zakaj ima tako velika usta, pa oči, ko živali in lovca priletijo v pomoč ter nastane vsesplošna zmešnjava, na koncu koncev pa le rešijo deklico in njeno babico. Pravljica Rdeča kapica se je snovala in nadgrajevala v sodelovanju s skladateljem Mirkom Vuksanovićem, glasbeno izvedbo pa posneli v izvedbi kitarista Aljoše Vuksanovića, ko pravljica o volku in deklici z rdečo kapico pridobi novo zabavno prispodobo.

(foto: Jaka Varmuž)


Obe pravljici v trajanju okoli 20 minut sta stekli v koprodukciji Gledališča Koper, Art dance studia Portorož, JSKD RS in Kosovelovega doma Sežana. In Siniša Bukinac se že usmerja k novi razširjeni viziji obeh pravljic v trajanju najmanj 40 minut, namenjeni pa naj bi bili že oblikovanim učencem plesnih in baletnih šol, tudi širšemu odraslemu občinstvu. Pri Žabjem kralju naj bi se poglabljalo ne le v plesno ustvarjalno nadgradnjo, temveč tudi v scensko pripoved o otroku, ki raste zaprt v svoj ozki krog domačega okolja, ko se obenem zastavlja tudi vprašanje, kje so vsi ti otroci. Tudi bo na tapeti urok, ki je povsem transformiral princa, saj se prelevi v Žabjega kralja; in kot se zdi, časovnih in pravljičnih paralel in prispodob gotovo ne bo nikoli zmanjkalo. V pravljičnem gozdu volka in Rdeče kapice pa se lahko razpirajo vzgojni poligoni, tudi mnogotere naravne prigode in zanke,
Vsem mladim gledalcem, željnim pisane plesne in barvite pravljične scene, pa toplo priporočam ogled obeh pravljic, ki bo gotovo lahko sprostil tudi njihove starše in oživel medsebojne pogovore o predstavljenem pravljičnem svetu mnogih in dobrodošlih nasvetov.