Odmerjanje užitka Igorja Sviderskega, Mojce Majcen in Urše Rupnik brez občinstva

(Foto: Anka Rener Kremžar)

Plesna predstava, ki meri in odmerja užitek plesočim telesom. Plesoča telesa, ki proizvajajo užitek za tiste, ki gledajo in tiste, ki plešejo. Tisti, ki plešejo, združeni v skupni želji po tem, da njihova gibajoča se telesa postanejo ples. Ples kot fantazija užitka, ki sooča ekshibicionizem uprizarjajočega telesa z intimo plesalčeve potrebe po nenehnem gibanju in raziskovanju. Nenehno gibanje in raziskovanje kot plesna predstava.

V plesni predstavi Odmerjanje užitka/Measure of Pleasure se na plesnem podiju srečajo trije plesalci, treh različnih generacij, treh različnih plesnih paradigem, vetrov in svetov. Igor Sviderski, Mojca Majcen in Urša Rupnik se ob glasbeni spremljavi Davida Nika Lipovaca, v kostumih Anke Rener Kremžar in pod dramaturško taktirko Daše Lakner podajo v klubsko podzemlje v prostor in čas, ko so bili trance partyji vsakotedenska praksa, tabletka vstopnica v klub, žganje osvežilna pijača, pot in izdihani aerosoli množice gibajočih se teles edina možna atmosfera in afterparty edini možni zaključek preplesane noči. Kaj od tega bodo postapokaliptični nočni klubi še prenesli? Kaj prenese oder? Je plesna umetnost lahko odrešitev tudi med policijsko uro?

Avtorji na oder postavijo ples, ki ga iščejo in najdejo v mešanici raznolikih gibalnih jezikov in zaledij, ga prežvečijo in iz njega zgnetejo svojo skupno mero užitka, ki rezultira v plesni ekstazi. Gledalca nagovarjajo kot voaerja in ga hkrati vabijo, da na primerni fizični razdalji vklopi svoje zrcalne nevrone in skupaj z njimi začuti moč gibajočega se telesa. Povabijo ga, da se v temi gledališkega parterja prepusti globokim basom in mamljivim vibracijam ponavljajoče se, venomer naraščujoče in hipnotične glasbe. Z njim na glas delijo svoje fantazije glamurja, zanj vzklikajo politična gesla, ter mu šepetajo o minljivosti plesnih teles. 

V novi realnosti kastrirane družbe, kjer telesa plesalcev vse bolj željno hlastajo za gibanjem, za možnostjo premikanja, za nujo dotikanja, za potrebo po še; se avtorji sprašujejo, kje so meje (ali mere) ne-dotika, ne-stika, ne-telesnosti, ne-bližine; kdo jim/nam meri in odmerja užitek, užitek kot primarni občutek naseljenosti v lastnem telesu. Užitek v plesu, užitek v neskončnem gibanju, v izčrpavanju telesa, v ekstazi, v katarzi … užitek v plesu kot osnovnem človeškem izrazu in potrebi. Si na tej točki užitek odmerijo/odmerimo sami kot skromni in zavedni državljani ali jim/nam užitek vedno odmerjajo drugi? Kdo so ti drugi? Družina? Politika? Stroka? Producent? Finance? Pogodbe? (so o plesni predstavi Odmerjanje užitka/Measure of Pleasure, ki bo premierno na ogled le za kamero v soboto, 13. marca, ob 14. uri, zapisali v PTL-ju (lučno oblikovanje: Aljaž Zaletel; produkcija: samoprodukcija izvajalcev; koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana, Studio za svobodni ples, Plesni epicenter). Premiera bo skladno s prepovedjo javnih kulturnih dogodkov izvedena brez občinstva. Program Plesnega Teatra Ljubljana sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.)