Maja Hočevar. Ples je edina konstanta v mojem življenju in upam, da tako tudi ostane.

Maja Hočevar v plesni akciji (foto: Tija Ažman)

Plesalka, koreografinja, trenerka v Plesni šoli Bolero

Maja, pozdravljena in dobrodošla na Paradinem portalu. Se spomniš, kdo je tebi prvič zaželel dobrodošlico v svet plesa?
Hvala za povabilo in izrečeno dobrodošlico. Nad plesom sem bila navdušena že od malih nog in težko trdim, kako je do tega res prišlo. Verjetno sta mi navdušenje privzgojila že starša, ki se sicer nikoli nista zares ukvarjala s plesom, sta pa ob vsaki priložnosti rada zaplesala in to še vedno počneta. Da se s plesom lahko tudi ukvarjam kot športom, sem spoznala šele proti koncu osnovne šole. Tam mi je tekmovalni sistem najprej predstavila takratna plesna učiteljica Urša Klavs, ki me je motivirala za sodelovanje na tekmovanjih. Z vstopom v srednjo šolo sem bila sprejeta v tekmovalno skupino, kjer me je s tem svetom spoznala moja prva trenerka Barbee Šuštaršič.

(foto: Tija Ažman)

Torej kdaj, kje in zakaj si začela sploh plesati?
Plesati sem začela takoj ali pa mogoče še celo, preden sem shodila, saj je plesno gibanje prišlo zelo naravno ob poslušanju glasbe. V družini se namreč vsi (sicer le amatersko) ukvarjamo z glasbo na različne načine, in sicer s petjem, igranjem inštrumentov in tudi s plesom. Sem pa edina, ki je začutila željo po učenju plesnih korakov. Zato sem začela obiskovati plesno dejavnost na svoji osnovni šoli. Tja sem hodila bolj za zabavo in druženje, vendar sem kmalu ugotovila, da si želim več znanja iz hip-hopa in se zato na koncu osnovne šole vpisala v začetni tečaj hip-hopa v Plesni šoli Bolero. In kot je videti, mi je bilo tako všeč, da sem v Boleru ostala do danes.

Na odprtem ‘clasu’ v Boleru (foto: Tija Ažman)

Zakaj pa plešeš hip-hop, street dance šov oziroma kaj vse si prej plesala in zakaj si se osredotočila na to popularno plesno zvrst?
Še preden sem se vpisala v plesno šolo, sem na Youtubeu pogosto gledala video posnetke hip-hop plesalcev iz Amerike in nekako me je vedno privlačila ta bomba energije, ki jo prinesejo plesalci s to plesno zvrstjo. Marsikdo, ki me je spoznal šele v srednji šoli ali pozneje, ne verjame, da sem bila v osnovni šoli zelo tiha in zaprta deklica. Skozi ples sem dejansko lahko začela izražati svoja čustva in se zato tudi v življenju izven plesne dvorane bolj sprostila in postala komunikativna in odprta oseba, kakršno me poznajo ljudje danes. In vse to mi je prinesel hip-hop. Morala sem se namreč prisiliti, da stopim iz okvirov udobja in zaplešem z energijo, ki sem jo večino otroštva zadrževala v sebi. S street dance šovom pa sem se spoznala šele v srednji šoli, ko sem začela tekmovati pri Barbee. Leta 2014 sem se udeležila svoje prve tekme v street dance šovu s formacijo. Takrat sem se v to zvrst zaljubila, saj pri njej lahko poleg izžarevanja energije plesalec izraža tudi čustva in pripoveduje zgodbo skozi ples, kar pa se mi zdi tudi najpomembnejša plat plesa. Kdorkoli, ki ima težave z izražanjem čustev, bi moral plesati. Ples osvobaja in sprosti, s plesom pozabimo skrbi in se le prepustimo glasbi.

Z Ano Vodišek letos januarja na državnem prvenstvu za leto 2020

Prepričana sem, da imaš svoje vzornike. Kdo so in zakaj?
Kot sem že omenila, sem se nad hip-hopom navdušila zaradi plesnih posnetkov na spletu. Videla sem seveda tudi veliko videov Nike Kljun, in če se prav spomnim, sem se ravno zaradi nje odločila za Bolero. Bila sem Nikina velika oboževalka in vedno mi je bila vzor. Danes lahko rečem, da jo vidim bolj kot mentorico, saj mi, kadar pride v Slovenijo, rada svetuje, pomaga in usmerja pri moji kakovosti plesa ter pri učenju in poučevanju mlajših generacij. Zadnja štiri leta sem namreč tudi učiteljica in trenerka v Plesnem centru Boleru. Danes iščem vzornike vsakodnevno. Rada namreč živim vsak dan posebej. Tako si za vzornika pogosto vzamem enega ali več svojih soplesalcev. Iščem dobro v vsakem od njih, kar mi daje motivacijo, da sem tudi sama vedno najboljša verzija sebe. Seveda pa je poleg soplesalcev v dvorani vedno tudi trenerka Ana Vodišek, ki je postala moja trenerka leto zatem, ko sem začela tekmovati. Njo imam za največji zgled, ne le kot plesalko, pač pa tudi kot učiteljico, sodelavko in osebo. Vedno mi je namreč v oporo in veseli me, da jo imam lahko v življenju v več kot le enem pogledu.
Nekaj časa je minilo od državnega prvenstva, ki je bilo za vas plesalce nekaj posebnega, saj ste se zbrali po skoraj letu in pol. S kakšnim navdušenjem si odšla na prvenstvo, kako si zadovoljna z izkupičkom?
Gotovo je bilo to državno prvenstvo drugačno od vseh, ki sem se jih udeležila v preteklosti. Priznati moram, da sem imela pred tekmovanjem predvsem veliko tremo. Živčna sem bila že en teden prej. Nisem namreč vajena tako velikega odmora brez tekem. Preden sem stopila na oder, sem se počutila približno tako, kot sem se na svoji prvi tekmi. Vendar sem se takoj, ko sem zaslišala glasbo, sprostila in le uživala v nastopu. Pravijo, da se po jutru dan pozna, in res je tako. Tudi v hip-hop solo kategoriji sem si prvič na državnem prvenstvu priplesala finale. Naša hip-hop formacija pa ima poseben prostor v mojem srcu, saj imam to srečo, da imam najboljše soplesalce na svetu. Brez pomisleka lahko rečem, da sem med karanteno najbolj pogrešala naše druženje na treningih in tudi izven njih. Zares sem vesela, da imamo tako močno vez, da jim lahko rečem moja druga družina. In našo povezanost in veselje smo začutili tudi na odru, in srčno upam, da smo sodnikom in ostalim navzočim uspeli predati vsaj malo naše energije.

Spomini na minula mednarodna prvenstva


In jasno čakaš aktualno državno za leto 2021, ki naj bi se zgodilo junija. Kaj vse pripravljaš, pripravljate?
Res je! Člani smo se brez odmora takoj vrnili v dvorane in začeli s pripravo. Še naprej bom tekmovala v obeh solo kategorijah in letos za street dance šov solo z Ano pripravljava meni najljubšo točko do zdaj. Tako kot na minulem državnem prvenstvu bom tudi letos plesala v hip-hop formaciji, preizkusila se bom tudi v kategoriji, ki je do zdaj še nisem plesala, in to je street dance šov duo. Pod mojim okriljem bodo na državnem prvenstvu tekmovali tudi članski street duo, mladinski street duo, mladinski hip-hop solo in mladinski street solo. Poleg tega bo letos prvič na odru tudi moja mladinska formacija. Seveda trenutno samo držimo pesti, da bo situacija v državi dovolj ugodna, da bo državno prvenstvo lahko normalno potekalo.

Z Ano Vodišek in soplesalko Lano Vrtačnik

Lahko se pohvališ tudi z odličnimi naslovi državne, evropske in svetovne prvakinje, pa nam povej, kolikokrat si stala na najvišjih stopničkah v državi, Evropi in na svetu?
V vseh kategorijah, ki sem jih do zdaj plesala, sem na najvišji stopnički stala štirikrat na državnem prvenstvu, petkrat na evropskem in štirikrat na svetovnem prvenstvu. Prav tako pa sem bila petkrat državna, enkrat evropska in dvakrat svetovna podprvakinja. Postati državna prvakinja v solo kategoriji je res neverjeten dosežek. Vendar priznam, da sama ne dam toliko na mesto, ki ga dosežem, pač pa na to, kako sem se na odru počutila ter kako sem se odrezala po svojem mnenju in mnenju trenerke. To je moja prava zmaga, užitek in zabava na odru ter ponos in veselje v očeh trenerja. V solo kategoriji sem si sicer večkrat priplesala visoke rezultate, vendar sem slovensko himno lahko ponosno (in objokano) zapela prvič na svetovnem prvenstvu v Dečinu leta 2019.
S formacijo pa smo bili zmagoslavni že prej. Prvič na evropskem prvenstvu v hip-hopu leta 2017. Od takrat naprej prejemamo same visoke uvrstitve, saj vsako leto ne stremimo k zmagi ali visokemu rezultatu na tekmi, pač pa k osebni rasti kot plesalci in medsebojni povezanosti v skupini. Drug drugega vsakodnevno motiviramo in segamo po novem znanju, novih možnostih in novih izkušnjah.

Z Markom Černilcem

In kateri naziv ti največ pomeni in seveda zakaj?
Gotovo mi največ pomeni naslov svetovne prvakinje v street dance šov solo kategoriji med članicami v letu 2019. Malo pred to tekmo sem prebolela nekoliko daljšo bolezen, zaradi katere nisem smela plesati ali se sploh pretirano ukvarjati s športom približno dva do tri mesece. Takrat sem zares ugotovila, koliko mi ples pomeni in da je to nekaj, kar bi rada počela celo življenje. S tem mišljenjem sem šla na to tekmo in plesala z največjim užitkom, saj sem bila po dolgotrajnem posedanju in ležanju še kako srečna, da lahko spet plešem na odru. Tudi točka, ki sva jo sestavili s trenerko, je bila inovativna, zabavna, še nikoli videna in res mi je ostala v zelo lepem spominu kljub vzponom in padcem, ki sem jih v tisti sezoni doživela. Na zelo bližnjem drugem mestu pa je tudi naziv evropskih prvakov v hip-hop duo članski kategoriji, ki sva ga dosegla s soplesalcem Markom Černilcem. Duo sva plesala samo eno sezono, vendar sva se zelo hitro ujela in povezala v plesu. Zmaga je bila tako nepričakovana, da se niti ne spomnim, kakšni so bili moji občutki v tistem trenutku, ko sva izvedela, da sva zmagala, saj sem bila v popolnem šoku. V solo in duo hip-hop kategoriji je konkurenca res ogromna, zato sva šla na tekmo popolnoma brez pričakovanj. Ves čas sva si govorila: “Samo pokaživa, kako nama je na odru zabavno, in poskusiva v dobro voljo spraviti še občinstvo.” Zato mi je bil tudi ta nastop predvsem prijetna in zabavna izkušnja.

Na svetovnem v Dečinu leta 2019 (foto: EventhPhotography)

Kolikšen del tvojega življenja zaseda ples in kaj vse si zanj pripravljena storiti?
Ples je moje življenje. V mojem svetu se vse vrti okrog plesa in v življenju ne počnem skoraj ničesar drugega, kot plešem. Ko sem bila mlajša, sem se ukvarjala s sto in eno dejavnostjo, vendar pri nobeni nisem ostala dolgo. Ples je edina konstanta v mojem življenju in upam, da tako tudi ostane.
Premišljuješ tudi o študiju plesa ali pač ne?
Verjetno, da se za to smer ne bom odločila, ker imam v Boleru že dokaj ustaljen urnik, saj poleg tekmovalcev učim tudi v plesni šoli in predajam znanje naprej. Seveda se nenehno izobražujem na področju hip-hopa in street dance šova. Veliko mi pomaga tudi to, da še vedno aktivno tekmujem in na lastne oči vidim, kaj je zanimivo in učinkovito za tekmovalce ter kaj je pomembno, da se otroci v plesni šoli naučijo, preden se odločijo za tekmovalno pot. Poleg tega je v Boleru in tudi drugod po Sloveniji zelo veliko izkušenih in kakovostnih trenerjev, pedagogov in plesalcev, ki svoje znanje z veseljem delijo naprej, in sama v tem primeru to znanje le srkam, da ga lahko vključujem v treninge zase in za svoje plesalce.

Kaj te poleg plesa še tako intenzivno okupira oziroma zanima, če sploh kaj?
Tako intenzivno kot ples gotovo nič drugega. Vendar imam poleg plesa še eno strast, in to je ličenje. S tem se tudi ukvarjam toliko, kot mi pač moj urnik omogoča. Do zdaj sem ličila predvsem maturantke in ‘valetnice’, nekajkrat pa tudi modele za razne ‘fotošutinge’.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me svoboda, ki jo občutim, ko plešem. Kadar plešem, sem lahko kdorkoli in lahko čutim karkoli. Lahko sem vesela, žalostna, jezna, presenečena, ošabna, naveličana, navdušena … Pri izražanju skozi ples ni omejitev. Kadarkoli čutim neko frustracijo v sebi, se zaprem v sobo in zaplešem. Če plešem, sem srečna.
Težko bi rekla, da me pri plesu karkoli žalosti. Mogoče me bolj žalosti dejstvo, da družba plesa ne jemlje resno. Velikokrat slišimo, da “vsak lahko pleše”, kar je res, vsak je lahko amaterski plesalec. Vendar vsak ne more biti profesionalen plesalec. Pogosto se oboje smatra za plesalca. A profesionalno ukvarjanje s plesom zavzame neskončno ur, truda in vztrajnosti. In dober plesalec ne nastane čez noč. Zdi se mi, da na splošno nismo dovolj cenjeni za vse, kar vložimo v svojo kakovost plesa.

Kaj počneš, kadar ne plešeš?
Ponavadi poskusim svoj prosti čas preživeti z družino, imam namreč tri mlade nečake in ker sem po izobrazbi vzgojiteljica predšolskih otrok, mi je seveda druženje z malimi otroki pravi užitek. Tudi z njimi zelo rada zaplešem. Seveda ne hip-hopa, to bo prišlo na vrsto malo pozneje. Za zdaj so popularne Račke in Baby shark (smeh).

Na najvišji stopnički na svetovnem prvenstvu leta 2019 v street danceu v šov solo kategoriji

Komu si najbolj hvaležna, da se lahko ukvarjaš s plesom?
Vse zahvale gredo mojim staršem, saj sta moja največja opora. V mojih začetkih, ko še nisem imela izpita za avto, sta me vsak dan vozila v Ljubljano, da sem lahko trenirala, in poleg tega plačevala vse stroške. Zdaj sem dovolj stara, da seveda to delam sama. Na tekme pa me mami še vedno, če ima le možnost, pride podpirat, navijat zame in je prva, ki me objame ob koncu tekme in mi čestita za nastop. Ati pa mi vedno pomaga pri izdelavi rekvizitov za street dance šov točke in me pričaka doma s kakšno pozornostjo ob dobrih uvrstitvah. Za tako podporo, ki jo dobivam od staršev, ni zahvale, ki bi lahko nadomestila vse, kar naredita zame.

S partnerjem Alessandrom Molanom, ki je prav tako slavil zmago na svetovnem prvenstvu leta 2019 in zmagal isti dan kot Maja.

Kdaj je Maja Hočevar najbolj zadovoljna, srečna, vesela, izpopolnjena?
Ko vidim, da nekomu z mojo pomočjo uspe doseči svoje cilje. Največ mi pomeni, ko se plesalci, ki so bili nekoč pod mojim okriljem, zahvalijo za vse, kar sem jih naučila. To je največja pohvala, ki jo lahko učitelj oziroma trener dobi. Vedeti, da si v življenju enega plesalca pustil pečat.

Na svetovnem v Dečinu leta 2019 (foto: Tomasz Ginter)

In ali veš, kam si namenjena?
Glede tekmovanj si ne postavljam nobenih ciljev oz. ne dela nobenih zaključkov. Vsak trening plešem, kot da je moj zadnji, in se ne obremenjujem s tem, kaj bo prišlo v prihodnosti. Kolikor časa bom čutila zadovoljstvo na tekmovanjih, se jih bom udeleževala kot plesalka in trenerka. Se pa gotovo vidim v vlogi plesne učiteljice in trenerke še kar nekaj časa, saj mi to res daje veselje in zagon. Upam seveda lahko, da bi nekega dne lahko učila tudi kakšne večje skupine na kampih, delavnicah in podobno, vendar vem, da si moram do tega še nabrati kar nekaj kilometrine. Zato se vsak dan postopoma le trudim, da sem boljša, kot sem bila prejšnji dan, in se veselim malih zmag v vsakodnevnem življenju.
Hvala za intervju in vse dobro ti želim.