Zdi se mi, da o svetu vem še manj kot prej. Poskušam ne zapadati v paniko. Poleg vsem znanega leta 2020 sem bila od septembra 2019 kar precej poškodovana fizično, tako da sem vso jesen in vse leto izvajala fizične, plesne, somatske in tudi druge prakse, ob katerih je treba biti neskončno potrpežljiv. Zdelo se mi je, da potrebujem čudež za to, da me bo nehalo boleti. In sem delala in zgubljala živce in obupavala in delala naprej. Nekje pa sem razumela, da če hočeš, da se zgodi čudež, ga moraš narediti. In sem ga delala počasi z delom na predstavi, dan za dnem. Tudi ob pomoči res izjemnega manualnega terapevta. In sem 4. 12. lahko odplesala premiero Ni mogoče čakati zaman. Še prej pa nekaj ponovitev predstave De facto z Milkom Lazarjem.
Vmes sem nekajkrat mislila, da se mi bo ‘utrgalo’ zaradi zunanje in notranje situacije. Nekje sem pa vedela, da izhoda ni, da je izhod, da grem naprej. In sem šla naprej. Tudi sodelovanje z Miklavžem Komeljem je bilo nekaj velikega in globokega oziroma je.
Ena čestitka za plesalce? Za vse mlajše od mene, tudi neplesalce: želim vam, da ‘šibate’ v svet s svojimi glavami in telesi z nadzemeljsko hitrostjo, z uporom, z vsem, kar vam pade na pamet. Moji starosti, hm, mi se ne moremo prav dosti več izgovarjati. Starejšim od mene pa vse spoštovanje in naj me navdihujejo še naprej. Sebi želim pet stvari, na katerih ves čas delam in jih bom zdaj sebi potiho na glas povedala. Evo, sem že. Če povzamem, si želim vse dobro. Hvala za povabilo in vse dobro vam in bralcem. (ob koncu leta razmišlja plesalka, gibalka, koreografinja, avtorica Leja Jurišić)
