Novoletna čestitka. Tjaša Bucik. V novo leto z avtorskim projektom Čipke. Želim si sodelovanja, ustvarjalnosti, pozitivnosti in zdravja, hkrati pa tudi kakšen dan počitnic sebi in vsem meni enakim, ki si s težavo vzamemo čas zase!

Tjaša Bucik stopa v novo leto s prvencem Čipke (foto: osebni arhiv)

Minulo leto je bilo polno plesnih izzivov, novih projektov, sodelovanj in kreacij. Leto sem začela z veliko inspiracije in ustvarjalne energije, ki sem jo prinesla iz Berlina, kjer sem bila decembra 2022 na umetniški rezidenci. V začetku leta sem to usmerila v poučevanje in predajanje znanja, šele kasneje v svoj plesni izraz.

V spominu mi bo ostala solo miniatura Cantus Firmus, ki mi je prinesla nekakšen ustvarjalni ali osebni zasuk v tem letu. Uživala sem v sodelovanju pri predstavi Shapeshifters, ki je bila del magistrske naloge Ane Meljo, pri študiju kostumografije na AGRFT. Sodelovala sem v diptihu FEMINE, v koprodukciji Balkan Dance Project in Inštituta za umetničku igru, Beograd. Med poletjem sem se spoznala z vlogo Ane Frank v plesni pripovedi Dnevnik Ane Frank v koreografiji Siniše Bukinca in režiji Renate Vidič. Sledila je premiera Distanca, na domačem odru v SNG Nova Gorica, v koreografiji Michala Rynie in Nastje Bremec Rynia (MN Dance Company). Leto pa sem zaključila s pripravami svoje prve avtorske predstave Čipke, ki bo premierno uprizorjena 4.1.2024 v Huture-Space v Novi Gorici. Predstava je nastala v sodelovanju z violinistko Julijo Černe in ustvarjalcem 3D animacije Luko Vodopivcem, v koprodukciji Arctur d.o.o..

Predstava Čipke preko glasbene, plesne in vizualne umetnosti odkriva unikatnost čipke, prikazuje tradicijo in okolje v katerem se je čipkarstvo na idrijskem razvijalo. V koreografijo so vključeni motivi moških in žensk v obdobju, ko je bilo rudarstvo in klekljarstvo glavni vir preživetja. Dve povsem raznoliki dejavnosti, na eni strani težko trdo delo, na drugi nežno delikatno umetnost, povezujejo delo, rutina, ponovitve in neprekinjenost – brezčasnost vezenja, odkrivanja novih oblik. V procesu klekljanja, od niti do čipke, se le ta prenaša od rok do rok, iz roda v rod, od nižje do višje družbene plasti in velja za statusni simbol. Njena krhkost in obenem kompleksnost vzorcev, nam daje občutek brezčasnosti. Vabljeni!

V letu 2024 si želim sodelovanja, ustvarjalnosti, pozitivnosti in zdravja, hkrati pa tudi kakšen dan počitnic sebi in vsem meni enakim, ki si s težavo vzamemo čas zase. Srečno. (razmišljanja o minulem letu, napoved novega projekta Čipke in želje za 2024 vam sporoča plesalka, pedagoginja in koreografinja Tjaša Bucik)