"V Ameriki sem bil prvič leta 1995. Bilo mi je všeč. Stal si na cesti in bilo je, kot da si padel v televizijo. Prvič sem jedel suši in mu ostal zvest do današnjega dne. Na koncertu Skatalites so vsi kadili travo. Na ulici so se klošarji valjali pod tvojimi nogami in te grabili za žepe. Na metro postajah si lahko poslušal jazz ali hip hop v živo. Bil sem povabljen k uredniku kulturnih strani New York Timesa na martini z olivami. Tip mi je odprl ogrnjen v svilen "bade mantel" s kitajskimi zmaji. Spil sem, kar je nudil in pobegnil. Ker mu nisem dal, ni bilo z intervjujem nič in nisem postal slaven kot Madonna, ki je dala vse in še več. Potem sem bil tam še štirikrat in mi je bilo zmeraj manj všeč. Suši so začeli ponujati v maksimarketih in klošarji so čudežno izginili z ulic. Kadilce so postrelili, črnci so začeli voliti republikance in geji so se spremili v Žide. Mojo najljubšo državo so spremenili v "soft pornič". Šesti obisk je bil skrajno "ponesrečen", čeprav so ljudje cmokali od vriskanja, da je to najboljše, kar so videli v teatru zadnjih nekaj let, čeprav sem jedel velikanski "sašimi boat" in čeprav smo bili spet petnajst minut slavni, lepi in prazni. Amerika ni več Babilon, to je država, kjer so skoraj vsem oprali možgane. Sklep: Amerika ni več moja najljubša država, so mi pa vedno bolj ljubi ljudje, ki še vedno prihajajo na neznano predstavo neke neznane skupine iz neke neznane Vzhodne Evrope in se še vedno dobro upirajo ameriški žehti na sto stopinj." (razmišlja za www.siol.net po vrnitvi iz Amerike režiser Matjaž Pograjc, kjer je Betontanc gostoval s predstavo Show Your Face)
