Argentinska koreografinja zamešala balet in ulični ples

Megalopolis je velika urbana celota, je velemesto obdano z manjšimi mestnimi naselji. Predstava Megalopolis koreografinje Constanze Macras je na oder Linhartove dvorane prispela iz enega takšnega urbanega središča, iz Berlina. Na sceni gledamo nizko razvejano stavbno strukturo (scenografija Alissa Kolbusch), z ravno teraso na vrhu, nekje ob strani in na tleh s kupi smeti, s prizidki, vrati in okni postavljenimi brez reda, skratka dobro oblikovano sceno, ki v perspektivi in ozadju kulise izpostavi neposredno bližino novodobnih stolpnic. Ko pa se predstava začne z vstopom akterjev na oder, ki se prosto gibljejo in skozi odprtine stavbe nenehno prihajajo in odhajajo, se postavljajo ali posedajo po svojih kotičkih,  steče tudi video posnetek na dveh zaslonih na obeh straneh odra z avtentičnimi posnetki iz današnjih metropol. Priče smo velemestnemu prizorišču v sponah časa.

Predstavo sestavljajo drobci osebnostnih zgodb prebivalcev, ki živijo v degradiranih delih, v zakotju in na smetiščih velemest, ki pa prostorsko niso prav daleč stran od urbanih središč, so njihov nevidni (ker se  pač ne želi videti) in spremljajoči del vsakdana. Na odru sledimo slikovito strukturiranem neredu, površnim odnosom, tu in tam zapletom, ki že naslednji trenutek to niso več, dnu omam, osebni otopelosti in želji po razkazovanju, tudi nekakšni prispodobi ekranskega glamurja. Koreografinja Constanza Macras svojega Megalopolisa ni obtežila s problemi velemest ali njihovih zakotnih četrti, predstava je na trenutke celo duhovita v posamičnih poslikavah osebnostnih zgodb, hkrati pa skuša biti ironična do urbanističnih razprav in arhitekturnih ekspertiz; končni rezultat, tisto, kar gledamo, pa so mestna jedra podvržena globalizmu časa. 
Gibalnega materiala je bilo toliko, kolikor je današnjih plesnih zvrsti, če začnem z baletnimi dueti in končam s poulično gibalno atrakcijo. Sprašujem pa se, če so vse plesne bravure bile nujno potrebne (še posebej ponavljajoči se segmenti), in istočasno tudi vsa filozofska razpredanja, saj je predstava trajala dobri dve uri brez odmora, kar je gledalca občasno spravljalo v stanje otopelosti.

Tako močno angažirano prizorišče skupinske dinamike in neskončne dezorganiziranosti deluje kot omama in po določenem času že težko slediš celotnem dogajanju; in vendar je to scena žive poslikave živega organizma velemestnega utripa naših dni. Nekje proti koncu sem razmišljala, kako bo avtorica končala predstavo teh nikoli zaključenih zgodb, situacij, razprav, ki jih je toliko, kot je prebivalcev pomnoženih z vsemi ulicami, bivališči in nadstropji skupaj. In zaključek se je nenadoma zgodil, se tudi dotaknil socialnega bistva Megalopolisa, milo rečeno brezčutnosti soobstoja, ko ženska začne besno udrihati po škatli in se sliši cviljenje, mogoče jok, no, na koncu koncev pa se je le razločno slišal "mjau" male muce.
Koreografinja Constanza Macras izhaja iz Argentine, rojena je bila v Buenos Airesu, kjer je študirala ples in tekstilno oblikovanje. Izpopolnjevala se je v New Yorku v tamkajšnjem studiu Mercea Cunninghama, leta 1955 pa se je preselila v Amsterdam in istega leta končno pristala v Berlinu, kjer je dve leti pozneje ustanovila svojo prvo plesno skupino, leta 2003 pa sedanjo skupino Dorkypark, s katero je tudi postavila svoje zadnje delo Megalopolis in prejela nagrado faust za najboljšo koreografijo leta v nemškem prostoru.
Umetniško skupino Dorkypark sestavljajo plesalci in glasbeniki z vseh strani sveta: iz južne Brazilije prihaja Fernanda Farah, ki je študirala gledališko umetnost in glasbo v Sao Paulu; balerina, koreografinja, režiserka in zdravilka reiki Ana Mondini je rojena v južnem brazilskem mestu Porto Alegre; Anouk Froidevaux je kanadske in švicarske narodnosti rojena v Calgaryju, živela na Bahamih in v Vancouvru, s plesom pa se je kot dveletna punčka srečala v baletni šoli; Damir Zisko prihaja iz Sarajeva, kjer se je začel posvečati plesu in se kaj kmalu znašel v  Parizu; Hyoung-Min Kim je ples študirala na korejski Nacionalni umetnostni univerzi; Miki Shoji je rojena v Jokohami in je začela plesati kot srednješolka ter sodelovala z različnimi japonskimi skupinami (ples, drama, buto, glasba); iz Nemčije prihajajo plesalci Franz Rogowski, Berlinčanka Johanna Lemke-Elisa je ples študirala v svojem mestu in v Amsterdamu, plesalec breakdancea Denis "Koone" Kuhnert  in glasbeniki: tolkalistka Almut Lustig, violinistka ter odrska glasbenica Kristina Loesche-Loewensen, član glasbene skupine je tudi argentinski pianist Santiago Blaum. Plesalec Ronni Maciel izhaja iz delavske družine iz mesteca Carmu v državi Rio de Janeiro. Njegova življenjska zgodba je prav sanjska, kajti imel je veliko željo, pisal je predsednikovi soprogi, in tako se je začela njegova nova življenjska pot, ki ga je pripeljala v najboljše brazilske baletne ansamble.
Pestro skupino DorkyPark sestavlja torej deset plesalcev in trije glasbeniki, ki so v svoji glasbeni in odrski interpretaciji živo sledili dogajanju na sceni. Mednarodna sestava skupine je istočasno tudi realna slika sestave prebivalcev tovrstnih središč, ki jih napolnjujejo priseljenci raznih narodnosti in ras. Tako je bila tudi govorica na odru toliko raznolika, kot je materni jeziki nastopajočih, in poleg azijskih besed smo slišali tudi nam bolj razumljive bosanske besede. Avtorica je ob koncu predstave, ki ji je sledil pogovor, zainteresirane seznanila tudi s svojim načinom dela, ki predvsem spodbuja soustvarjanje, skupne debate in duh improvizacije.
Canstanze Macras se je tako izkazala kot predstavnica fizičnega gledališča, v katerem vlada potencirana ekspresija gibanja, plesa, glasbe in govora, in kot je dejala, je mišljenje o tem, kako plesalci na odru ne morejo govoriti, prav staromodno. In nastopajoči so se predstavili kot sproščeni performarji, dobri plesalci, nekateri povrh še pevci, govorniki in drugi tudi glasbeniki.
Vsekakor je koreografinji Costanzi Macras in njeni skupini DorkyPark v teh dveh urah uspelo stilizirati prizorišče tesnobe in ujetosti prebivalcev v betonsko gostoto in dezorganiziranost rastočih metropol.