
Kamor ptice ne letijo izpostavlja krhkost človekovega telesa v urbanem, iztrganem okolju, ki nenehno išče celost, vendar je globoko razcepljeno in konradiktorno; v sebi in v svoji okolici "srečuje" le delce spominov, dotikov, stanj preteklosti, ki prebijajo v sedanjost. Kako je mogoče pozabiti to, kar je bilo nekdaj prisotno? Predstava nakazuje na izginevanje podob, občutkov in notranjih stanj ter na poskus njihove revitalizacije, ki se dogajajo skozi proces nenehnega izgubljanja in ponovnega sestavljanja lastne intime, ki poteka tanki črti med osebnim in socialnim. Prostor skupnega bivanja je na tej razmejitvi reduciran na disfunkcionalni izraz, v katerem sta jezik in telo,medtem ko prehajata iz ene oblike v drugo, raztrgana na koščke – vse dokler njune podobe ne postanejo disfigurirane, dokler se popolnoma ne zabrišejo, zbledijo. Na tem mestu se na novo vzpostavlja topografija odsotnosti, ki generira željo. Pozicioniranje con (ne)obstojakot mehanizem preživetja "na robu", zunaj velikih središč, tako pogojuje nenehno grajenje majhnih skupnosti kot začasnih eksistencialnih tvorb.