Lukci navdušili na Broadwayu. Dušan Vodlan Prešernov nagrajenec. PZS pa pomečkana

Dušanu Vodlanu se v teh dneh veliko dogaja. Tik preden je z ekipo plesalcev PK Lukec Krško odletel v New York, je izvedel, da je letošnji dobitnik zlate Prešernove plakete, ki mu jo bo podelil predsednik Zveze kulturnih društev, takoj ko se vrne iz Amerike. Lukci so na broadwayskem odru osvojili ameriško publiko, sprejemali čestitke, da so "The Best", Sebastijan Vodlan pa je na FB zapisal:"Ouuu jeee, what a show! Uživali in razturali na Broadwayu, fenomenalen občutek nastopati z lastno koreografijo tako daleč od doma."

Veselja ob takšnem uspehu pa lukcem in Dušanu ni moglo pokvariti eno od odprtih pisem aktualnega predsednika Plesne Zveze Slovenije Draga Šuleka. Do skupščine, ki bo konec marca, bo očitno dopisovanje, če jih poimenujem kar nova in stara struja, stalna praksa. Tako je posebej za naš portal Dušan Vodlan poslal zapis, ki je nastal v eni od njujorških noči."Po štiridesetih letih resnega in širokega dela na plesnem področju, ko sem prejel tudi veliko družbenih priznanj za opravljeno delo predvsem na plesnem področju (prvo že leta 1979), se moram še enkrat osebno obrniti na zadnje dogodke okrog bližajočih volitev v predsedstvo PZS in vodstvene funkcije v posamezne sekcije znotraj PZS. K temu so me pripravili nekateri otroci v PZS, kot tudi še ena nagrada za ves moj dosedanji trud. V naš klub je prišlo namreč obvestilo iz Zveze kulturnih društev Slovenije, da sem letošnji dobitnik Zlate Prešernove plakete, ki mi jo bo podelil predsednik ZKDS na eni od bližnjih prireditev v Krškem. Po naporni skoraj 24 urni odisejadi v New York sem ves izmučen šel spat, a spanje ni bilo ravno mirno, bile so sanje, hvala energiji, da so bile pravljične in ne neke turobne in polne strahov. Sanjal sem namreč pravljico o Rdeči kapici in skoraj vsem je bil konec popolnoma razumljiv. Razen nekaterim redkim izjemam. To so danes odrasli ljudje, ki že več kot trideset let vodijo vse nitke v PZS in rinejo in pljuvajo drug po drugem. Enkrat eni, drugič drugi, ni pomembno, samo da pljuvajo in drug drugega črnijo. Njihova ideja pri tem je predvsem pozornost odmakniti od pravih problemov. V zadnjih 25 letih sem bil na vseh skupščinah PZS  in na vseh zborih SLP in MTP. Toliko, da veste, vsi ste v mojem spominu in sem si o vas ustvaril svoje mišljenje, ki ste mi ga sami izdatno pomagali ustvariti-vcepiti. Poznam vas kot odprto knjigo. Sem namreč človek z izrednim opazovanjem in spominom ter občutkom, ki me redko kdaj vara. Sanjal sem, da v zadnjem času želite spisati novo otroško zgodbo, v kateri bo zlobna Rdeča kapica požrla prijaznega volka. Ali pa da sta Kekec in Rožle barabina in Bedanc dobri stari možiček. V sanjah sem se spraševal kako naj vas še naslavljam po vseh teh ponavljanjih in samohvale koliko in kaj ste naredili. Kako ste transparentni in organizirani. Pa dajte no že enkrat, nehajte le govoriti in konkretno napišite kaj ste naredili za plesalce in klube, dobrega, boljšega. Kaj ste naredili za vse tiste rezultate, ki jih vehementno naštevate. Res je, imamo ogromno uspešnih mednarodnih rezultatov. Kaj konkretno ste vi naredili, da smo osvojili državne, evropske in svetovne naslove. Kaj konkretno? Ne samo naštevati, to je najlažje in to lahko vsak. Po vsem tem vas enostavno ne morem in vas ne bom naslavljal z gospod, gospa, cenjeni, cenjena, spoštovani, spoštovana, kot se spodobi med kulturnimi, ljudmi, ljudmi dialoga, zato sem vam spisal naslednje pismo: Nespoštovani! Sanjal sem kako ste v mojih očeh mali otroci. Nebogljeni, zlomljeni, in pomečkani. Brez hrbtenice, brez svojega jaza, brez  karakterja in nenačelni in brez identitete. Neodgovorni do sebe, zato ste tudi neodgovorni do drugih, s katerimi delate. Popolnoma brez vesti. S trezno presojo nimate nobene zveze. Ste zgolj prestrašeni otroci, ki  se bojijo za svoje igrače. Sanjal sem kako, da vas ni sram, da ne premorete kančka pokončne drže in se vsaj distancirate od obtoževanja in negiranje vseh nas, ki se znotraj iniciativnega odbora trudimo za prihodnost in dobrobit športnega plesa. Ali tudi vi, vidite v tem le zaroto in strice iz ozadja? Pravzaprav se vas z otroki sploh ne da primerjati. Ti  že v prvi triadi  razumejo in spoštujejo športna pravila. Če nekdo naredi prestop ali je zadet pri igri med dvema ognjema, se ustrezno temu tudi obnaša. Brez pardona. Vi pa kakor, da niste nikoli odigrali poštene otroške igre. Kakor, da ste PZS zase. Nedotakljivi, nadetični, nadvestni, nadčloveški ali po nemško Ubermensch. To je zelo nevarna igra. Vaše dosedanje delovanje je to tudi pokazalo. NAMESTO NAPREDKA, JE ZMERAJ MANJ PLESALCEV IN VSEH TISTIH, KI BI PODPIRALI VAŠE DELOVANJE. Ljudje so vas že zdavnaj prebrali in razkrinkali. S svojimi slinastimi podporniki ste v celoti prodali lastno vsebino in izgubili samopodobo. Postali ste neprepoznavni in brezobzirni. Torej nespoštovani, v mojih očeh ste kar precej v dreku. Tistem intelektualnem, seveda. Toplo pivo se še nekako prebavi in tudi neslana juha se pogoltne, ko je človek na dieti. Nemogoče pa je izrečene besede oprati in jih kot nerabljene vrniti v mehko tkivo možganske skorje. To ne gre. Tu se začne odgovornost in tu se gradi človeška modrost. Liderstvo. Sposobnost priznati napako in obsoditi posvečene, kadar grešijo! Vaši nastopi so že nekaj časa neprepričljivi in podcenjujoči do vseh, ki se še ukvarjajo s športnim plesom, posebno pa do nas, ki v zadnjem času poskušamo nekaj storiti za boljši jutri športnega plesa na Slovenskem. Očitno ne razumete pomen intelektualca, pravijo, da je to oseba, ki opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo. Je umski delavec in razumnik. Ker je definicija pomanjkljiva, si jo bom drznil dopolniti. Intelektualec je znanstvenik. In je filozof. Je vitez. Je ljubitelj resnice. Ona je njegova žena, ljubica, in muza hkrati. Je edina prijateljica in on je njen večni sluga. Resnica je zanj najvišji zakon. Je temelj njegovega obstoja in razlog za njegovo identiteto. Intelektualec ne sme nikdar postati eden njihovih ali eden naših. Ne sme imeti razloga za to. Biti mora samo njen in želeti si mora samo njo. In včasih ga je strah biti samo njen, ker ga ona, Resnica, dejansko ne čuti. Ga ne mara in ga ne sovraži. Je prazen prostor. Je destilirana voda, je vakuum. Je prostor, ki neznansko privlači in neskončno razočara. Vedno. Iz dneva v dan. In to žrtev mora znati sprejeti, kakor je Muhammad Ali sprejel svojo invalidnost. Kljub temu, da je prava muka biti večni sodnik na finalnih turnirjih, intelektualec ne sme nikoli tuliti s skupino pijanih navijačev. O sodnikih in sojenju bi lahko spisal že tudi knjigo, saj mi iz turnirja v turnir sodniki dokazujejo svoje neznanje in pripadnost ter preveliko subjektivnost. A o tem kdaj drugič. Ljudje že po naravi navijamo za grdega račka, ki želi postati labod. Za vsakršnega junaka, ki zaradi telesne hibe ali druge pomanjkljivosti koraka v življenje po težji poti. Ljudje privoščimo zmago šibkejšemu, iskrenejšemu, bolj poštenemu. Tistemu, ki z zmago ni obremenjen in nastopa zgolj zaradi ideje v svoj prav in zaradi ideje v svojo pot. Ko pa ljudstvo v grdem račku zazna našopirjenega pava, je z njim povsod po deželici konec. Prepričan sem, da ste se dovolj šopirili, in je napočil čas za pošten boj na prihajajočih volitvah. Boj za program. V vseh teh letih nisem videl niti enega programa dela PZS. Videl sem program sekcije SLP, ki v dveh zadnjih mandatih niti približno ni bil izpeljan. Le na papirju, ne rabimo programa. Rabimo program, ki bo na koncu dal rezultate. Naj tokrat končno zmagajo ljudje s programom, ki bo boljši in bo zato imel možnost slovenski športni ples dvigniti na bolj transparentno in organizirano raven kot do sedaj. Ko bodo končno od tega programa imeli dodano vrednost, plesalci, plesni klubi in starši, ki so do sedanji edini sponzorji slovenskega plesa. In ne pozabite, brez plesnih klubov, plesalcev in staršev ni Plesne zveze Slovenije. Želim vam, da bi lahko presegli dosedanje delovanje in bi pristopili strpno do drugače mislečih in bi lahko s skupnimi močmi, brez delitev in žalitev prišli do ciljev, ki bi morali biti vsem vam in nam edino vodilo v prihodnost. In pozabite preteklost, preteklost se ne vrne, se pa lahko od nje veliko nauči!"