Leto 2021 je leto, v katerega smo polagali veliko upov; pojmujemo ga kot protipol njegovemu uničujočemu, zgodovinskemu predhodniku, ki si ga velika večina nas želi pustiti daleč za seboj. Te upe gojimo, čeprav vemo, kako visokoleteči in morda tudi naivni so – polnoč nam ni prinesla nobenega čarobnega preobrata, zjutraj pa so nas vse težave pričakale točno tam, kjer smo jih nazadnje pustili. Napredek žal nima navade, da bi nastopil kar čez noč. Pravzaprav za to potrebuje precej več časa; včasih ne zadostuje niti 140 let. Prav toliko namreč mineva od smrti Josipa Jurčiča, avtorja prvega slovenskega romana Deseti brat in humoreske Kozlovska sodba v Višnji Gori, zaradi česar 2021 nismo obeleževali samo kot leto upov, ampak tudi kot Jurčičevo leto. A če se imamo iz njegovih del kaj za naučiti, je to, kako naivna so v resnici pričakovanja o boljšem jutri – že samo kratek postanek med njegovimi vrsticami nam namreč pove, da težave, ki so pestile družbo v njegovem času, ne prizanašajo niti današnji. Številčnica na koledarju drvi naprej, mi pa se še vedno močno držimo razrahljanega okovja preteklosti. (razmišlja v svojem avtorskem projektu Volčja reja kozličev po motivih Jurčičeve Kozlovske sodbe koreograf in plesalec Luka Ostrež, ki vabi na premiero danes ob 20.00 v Celjski Mladinski Center. Več o Luki si lahko preberete tukaj: https://www.paradaplesa.si/ritem-izjav/luka-ostrez-biti-del-ekipe-narodnega-gledalisca-ima-svojevrsten-car/)
